Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kočna po JZ grebenu


Prva zapora nad grabnom


Hoj, prijatelj ...


Frischauf?


Lepo hoden grebenec


Čista petica do vrha!


Okence


Jezerska Kočna


Proti vrhu Kokrske Kočne


Krušljivo


Skuta in Grintovec


Sestopna podrtija


Sveži odlom


Bivak pod Kočno


Pa znova po svoje


Ena tistih tur ...

torek, 6. september 2011, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 4309

Iskanja - Stane Škrjanec: Strmina je naenkrat uplahnila in napredovanje je (p)ostalo popoln visokogorski užitek! Neskončno blago poplezavanje (v veliki meri gre za hojo) bi moral opisati kot ples. V bistvu sem si sam izbiral temperament, ki me je vodil vse do razglednega Vrha Na Križu!

Po selitvi sem svojo najpogostejšo kolesarsko traso iz Kamnika v Kamniško Bistrico zamenjal s še lepšo - iz Mač proti Jezerskemu. Vsaj enkrat na teden me ponese tja gori. Seveda si srčen gornik med pedaliranjem skozi dolino, kot je razpotegnjena Kokra, ne more kaj, da mu pogled ne bi uhajal na mamljive robove. Moj se je v zadnjem obdobju brez sramu predajal naročju nesporne kraljice ob poti - mogočni Kočni!
Njena drzna južna pobočja so vame najsiloviteje  pljusknila ravno na mestu, kjer se z glavne ceste odcepi makadam proti Suhadolniku. Vedno, ko sem pribrcal do tja, so me globoko prevzeli številni grebeni v plečati podobi pod nebom. Z nadaljnjo vožnjo se mi je kot najbolj krotek ponujal JZ greben, za katerega sem bil skoraj prepričan, da zna čezse spustiti tudi šodrovca mojega kova. Ko sem v nekem pogovoru namero omenil prijatelju, mi je le ta namignil na novi vodnik po brezpotjih (Vladimir Habjan), kjer je pristop že opisan. Seveda sem ga moral prebrati. Zanimala me je predvsem težavnost, ki je v opisu potrjevala moje domneve.

Mogočna Kočna od Robleka pod Kalškim Grebenom. JZ greben je nad travami na levi ...

Pred dobrim mesecem dni sem kontaktiral prijatelja alpinista, s katerima sem pa tja v hribih zabelimo tudi kaj bolj konkretnega. Ker sta že kar nekajkrat izrazila željo, da bi rada vsaj za trenutek  okusila čar brezpotja, o katerem sem jima tako rad dolgovezil, sem ju povabil na turo. Kajpak smo se namenili proti Kočni. Navkljub opisu v žepu, sem že nad Suhadolnikom sklenil, da ne bomo kaj prida ovinkarili in se bomo pod greben(e) povpeli po svoje. In smo se. Pod levi krak južnega grebena narobe obrnjenega ipsilona, ki z zadnje vzpetine ni izgledal nič kaj prijazno. Že do tja smo ubirali tako strme in skromne stečine ter brezpotja, da sta bila prijatelja že pošteno na trnih. Njuna boljša polovica je sredi divjine zaskrbljeno izjavila: »Mejduš, kaj takšnega pa še ne. Da gre človek prostovoljno v takšno neznanko … ne vem, kako se bo tole danes končalo!«
Nisem si mogel kaj, da se ne bi na skrivš malo nasmehnil. Na žalost se je vzpon končal na vzpetini tik pod grebenom, od koder po dobrem premisleku raje nismo tiščali naprej – v raztreščen labirint nad nami so se namreč naselili težki oblaki. Na srečo pa se je vse dobro izšlo s sestopom. Roko na srce, slednji  tudi meni ni prav nič dišal. Orientacijsko zapletene prehode smo mestoma našli z nemalo težav. Sem bil pa nad njimi (vsaj v zgornjem delu) v dno duše navdušen, saj smo odkrili res sanjski vijug! A o tem morda kdaj drugič. Na izhodišču s sopotnikovih obrazov nisem zaznal niti sledi razočaranja. Osvojili nismo nobenega vrha, za vse tri pa je bila avantura nekaj pristno novega.

Kolikokrat še sem gori? ...

Pod Kočno sem se vrnil pred dnevi, v letošnjem zadnjem vročinskem valu. Na dan med tednom sem sklenil vzeti dopust, a se zadeve niso odvijale povsem po načrtu. Že med prebujanjem sem začutil slabost, za njo se je pojavila še driska. Ker je malo pred tem virus dodobra izčrpal malo hčero Lucijo, sem se prestrašil, da je v svoje kremplje zgrabil še mene. V  hudi vročini s slabostjo na takšno turo … 
Po dobri uri, preždeti v stranišču, sem se namenil rizkirati in zakoračil v vremensko popoln dan. Že nad Suhadolnikom me je začela zdelovati šibkost od dehidracije, a si s tem nisem pretirano belil glave (nahrbtnik z obilo pijače). Da me je le slabost obšla. Po gozdni vlaki sem dosegel razpotje, kjer sem moral doreči, pod kateri greben si sploh želim. Naposled sem se odločil za vstop v neznano – smer proti JZ grebenu.

Proti Malim vratcem ... Strm žleb nazaj na greben ... Prečudovit JZ greben Kočne ...

S travnate vlake sem prečil gozdno pobočje in stopil v široki graben. Napredovanje po njem mi je kaj hitro preprečila navpična stena. Obhod sem sklenil iskati na desni. Nad steno sem se nekako prebil nazaj nad graben in med iskanjem najlažjega vstopa vanj odkril na skalo vrisan rdeči križec. V hipu me je prešinilo: »Mejduš, pa ne da je Frischaufov?!« Malce nad njim sem odkril lagoden vstop v grapo in še lažjega iz nje. Na nasprotnem bregu sem pred nizko, a razpotegnjeno skalno zaporo našel prislonjeno lestev. Nad njo sem izbiral najlažje prehode ter kmalu vstopil v lahek, travnati svet. Težje orientacije je bilo s tem praktično konec. Med občudovanjem številnih krušljivih žlebov jugozahodnega pobočja Kočne, sem po travah napredoval v od daleč vidno škrbino Malih vratc. Tamkaj sem s pogledi v globino začutil, da je španciru odklenkalo. Po vidnih sledeh (nemara divjadi) sem se odpravil navzgor po levi strani grebena. Ko se je sled izpela v prepad, sem zaplezal v strm, travnato skrotasti žleb, nad njim prevandral še krajšo travno preprogo ter skoraj v isti sapi obstal in obnemel. Predme se je ulegel JZ greben v vsej svoji lepoti. V rdečo škrbino sem pristopil po ostri, igrivo prehodni  grebenski rezi. Prvim resnejšim skalam v grebenu sem se ognil po desni. Ko sem znova dosegel greben, spet kar nisem mogel verjeti očem. Strmina je naenkrat uplahnila in napredovanje je (p)ostalo popoln visokogorski užitek! Neskončno blago poplezavanje (v veliki meri gre za hojo) bi moral opisati kot ples. V bistvu sem si sam izbiral temperament, ki me je vodil vse do razglednega Vrha Na Križu!

Impozanten pogled z Vrha Na Križu!

Tam … se mi je šele v polnosti razodel temperament gospe, h kateri sem se namenil v goste (pogled na severna obraza vrhov Jezerske in Kokrske Kočne). A glej ga, zlomka. Vrh Kokrske Kočne je z Vrha Na Križu izgledal vse prej kot zlahka pristopen. Vmes me je čakal novi greben, kateremu sem se v celoti ognil po desni (zelo krušljivo, vidne sledi poti). Pod rdečim podorom v grebenu mi je naposled uspelo priti v krušljivo škrbino, s katere sem ugledal gornike, ki so ob jeklenicah sestopali z vrha Kokrske Kočne. V kratkem sem se na njem znašel (tudi) sam.

Z Vrha Na Križu sestopim pod greben (pogled nazaj) ... Proti škrbini, s katere na drugi strani ugledam jeklenice ob markirani poti ... Pogled na prehojeni vršni greben ...

Sestop po markirani poti s Kokrske Kočne v Dolce v Grintovcih slovi kot eden najtežjih (objektivno najnevarnejših). Nedvomno gre za najbolj nagruščeno pot v celotnem gorstvu. Varoval , razen tik pod vrhom, ni!
Pri malici ob bivaku sem se spomnil namiga, da je odtod mogoč direkten sestop proti Suhadolniku. Raziskovalna žilica mi znova ni dala miru. Po strmih travah se mi je z dobrim nosom uspelo prebiti pod levi krak južnega grebena, kjer me je prešinilo, da so vse težave na turi za mano. Napaka. Ob ozkem gruščnatem jeziku sem pričel s spustom naravnost navzdol. Že od daleč se mi je zazdelo, da za namišljenim robom name preži še en skok. Odločil sem se, da ga ne grem niti pogledat. Raje sem zavil v desno, kjer me je pričakal težko prehoden svet. Nad prepadi sem iskal možnost sestopa. In jo tudi našel; v tako strmi stečini ob steni, da sem ob tveganem spustu pomislil na vrv v nahrbtniku. Kmalu sem z rokami v žepih prestregel slepi konec vlake, ki mi je prišepnnil, da je dogodivščine konec.

P.s. Zapis posvečam prijatelju alpinistu v zgodbi, ki se nekaj dni pred objavo hudo poškodoval med plezanjem v steni Nad Šitom Glave. Lado, uspešno okrevaj!

Lep gorniški pozdrav in srečno.

eXTReMe Tracker