Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Skrivnost visoke Tatre

ponedeljek, 5. oktober 1931, ob 05:26, Boris Štupar, ogledov: 2625

Slovenski list (1931): V berlinski »Germaniji« opisuje neki nemški turist svoje doživljaje, ko je sodeloval pri iskanju ponesrečene mladenke v Visoki Tatri.

Karpati so si na zahodnem koncu svojega drzno izpeljanega loka postavili mogočnega stražarja: Visoko Tatro. Dali so ji mnogo od tega, kar so sami prejeli iz svoje domovine, Balkana; dali so ji divjosti, lepote in ponosa. Kot orjaško mestno zidovje se dvigajo njene stene iz ravnine: proti češki strani strmo in ponosno, nič manj majestetično proti poljski strani. Iz zidov kipe kvišku ostri vrhovi. Iz trdega granita so in zrejo na nas sivo in skrivnostno. Med njimi se bohotijo prekrasne gorske doline.
Na ozkih planotah, ki se tišče skalovitih sten, se boječe stiska nizko grmičevje in alpinske trave. Čisto gori, na strmih policah se pojajo gamsi pri svoji tajni igri. Nižje doli pa se košatijo nepregledni, temni gozdovi in v njih najtemnejših kotičkih se skriva rjavi kosmatinec, ki pa se prikaže na dan le v najhujših zimah. Vse te mikavne lepote in naravne zaklade pa mrko čuvajo neizprosni orjaki in — njihovi prežeči prepadi ...

Te orjake sva jaz in moj prijatelj naskočila s severa, s poljske strani. Dve večji plezalni turi sva imela brž za seboj. Naslajala sva se ob divjih pogledih na skrivnostne pečine in prepade ter na morje številnih vrhov in vrhuncev, ki so se spenjali kvišku iz mogočnih gozdov. Druga tura naju je precej utrudila in razen tega je pričelo brezupno deževati, tako da sva se sklenila zateči v kočo ob Czorberskem jezeru. Tu sva nameravala počakati lepšega vremena. Že pri prihodu sva opazila več čeških policistov, ki so poviti v ogromne dežne plašče, sestopali z gora. Zbrali so se v istem poslopju kakor midva. Živahno so se pogovarjali pri sosednih mizah, toda razumela nisva ničesar, ker so govorili češko. Morda imajo vaje, sva mislila. Toda kmalu sva zvedela več. Z novo skupino policistov je prišel tudi mlad moški v civilu. Bil je videti silno vznemirjen. Hlastno je govoril s policisti, in sicer nemško. Do naju so prodrli le pretrgani stavki: »... vse preiskali ... videli nič ... v hotelu vprašali ... kar naprej iskati ...«
Čez nekaj časa so se odprla vrata in v sobo je stopila mlada dama. Preprosto gorsko opremo je imela na sebi, njen obraz pa je bil zaskrbljen in obenem odločen. Obleka in vsa oprema sta bili snažni in skoraj novi; zategadelj sva sklepala, da prihaja iz doline. Takoj je stopila k mlademu možu. Žalostno sta se pozdravila. Nato je prisedla k policistom in se spustila z njimi v pogovor. Kmalu sva vedela, kaj se je zgodilo. Nekdo se je v planinah izgubil in ga sedaj iščejo. Preudarila sva zadevo in sklenila mlademu možu ponuditi najino pomoč. Storila sva to in z veseljem je sprejel najino ponudbo. Zvedela sva, da sta mladi mož in dama brat in sestra. Dama je povedala sledeče: »Moja sestra, ki je leto dni mlajša od mene, se je pred 14 dnevi odpeljala do Visoke Tatre. Preživeti je hotela tu svoj dopust. Iz Poprada (mesto ob vznožju Visoke Tatre) nam je pisala karto in to je bilo zadnje znamenje, da je še živa. Štirinajst dni, ki jih je imela na razpolago za dopust, je preteklo, toda nje ni ...«
»Ali se vašim staršem ni zdelo sumljivo, da 14 dni ni nič pisala?« sem vprašal.
»Ne, ker je bila taka navada moje sestre. Šele te dni, ko je pretekel dopust, se je brat odpeljal iskat jo in je alarmiral policijo. Sedaj sem prišla še jaz. Brez nje ne smeva domov ...«
Nato je pripovedoval brat, da so na češki strani preiskali vse koče in zavetišča, toda o pogrešanki ni bilo nobenega sledu. Samo v neki letoviščarski restavraciji ob Zelenem jezeru je dejal natakar, da je pred 14 dnevi videl turistinjo, ki bi bila po opisu podobna pogrešani. To je bilo vse.
Posvetovali smo se skupno in sklenili še enkrat preiskati češko stran do Zelenega jezera, kjer bi še enkrat izprašali natakarja. Takoj zvečer smo odrinili. Jaz in moj prijatelj sva bila od ture prejšnjega dne silno utrujena, toda spričo nove naloge se je vsa utrujenost razblinila v nič.
Zunaj nas je sprejel naliv in črna tema; katere pa so se naše oči kmalu privadile. Povzpeli smo se do najbližje postaje žične železnice, od koder smo nameravali pričeti z iskanjem.

Naslednje jutro smo se ločili. Jaz in moj prijatelj sva si izbrala levo stran, brat in sestra pa desno. Zvečer smo se sešli. Brez uspeha! Naslednjega dne smo še enkrat preiskali isti predel. Pregledali smo vse špranje in zaseke ob zaznamovani plezalni poti, vpraševali po kočah in zavetiščih. Toda vse zaman. Drugega dne smo srečali dva starejša študenta; o njih so pravili, da sta najboljša plezalca Visoke Tatre. Takoj sta bila pripravljena pomagati nam.
Tako smo prišli k Zelenemu jezeru. Tu smo še enkrat izprašali natakarja. Sestra pogrešane mu je pokazala vzorec obleke, katero je nosila mlada turistinja. Potrdil je, da je imela tako obleko. »Šla je proti Zelenemu jezeru in od tedaj je nismo več videli,« tako je zaključil natakar svoje poročilo.
Preiskali in preplezali smo vse poti k Zelenemu jezeru, pregledali vsako kotanjo in špranjo, toda nič. Pri Zelenem jezeru smo srečali nemškega profesorja, ki je eden najboljših poznavalcev Tatre. Povedali smo mu celo zgodbo in ga prosili za nasvete. »Če se je ponesrečila v gorovju, je zelo malo upanja, da bi jo našli. Čujte,« je nadaljeval, »jaz sem neko določeno turo na Satan preplezal že neštetokrat, skoraj vsako nedeljo, toda nisem ničesar posebnega opazil. Ko pa sem zadnjič plezal po isti poti, sem v neki zaseki opazil človeško okostje. Kakor smo pozneje ugotovili, je moralo truplo ležati tam že kaka tri leta. Zelo je skrivnostna tale naša Tatra ...«
Svetoval nam je, naj preiščemo še nekaj tur in poti. V dolini je iskala policija. Časopisi so objavljali popis pogrešane in celo radiopostaja je razširjala vest o nesreči. Na poljski strani je iskala poljska policija. Mi smo iskali naprej po gozdovih, izpraševali logarje, lovce, oglarje, toda vse zastonj. Vprašali smo gozdarje, če je ni morda napadel medved. Toda zatrdili so nam, da je to v tem letnem času izključeno. Medvedje se prikažejo iz svojih lukenj le v najhujši zimi.
Torej naprej iskati. Iskati in zopet iskati.
Toda, kje naj še iščemo? Kako naj pomagamo pogrešani, ki se ni držala dveh najvažnejših gorskih pravil, plezala je sama in v nobeni koči se ni vpisala.
Štririnajst dni smo se pojali po gorah in gozdovih, ne da bi našli najmanjšo sled za pogrešano. Nesmiselno bi bilo, da bi še naprej iskali. Poleg lega pa so se zopet pričeli nalivi. Zato smo sklenili zaenkrat prenehati, kakor hitro pa se bo vreme izboljšalo, pa zopet znova začeti. Te žalostne vožnje domov ne bom nikdar pozabil. Predvsem me je najbolj mučila strahovita negotovost o usodi pogrešane. Molče in neizprosno so se vrhunci Tatre odmikali od nas. Ali bodo kdaj izdali svojo skrivnost? — Zaviti v skoro prozorno meglo so zrli na nas srepo in neusmiljeno. Dolge deževne kaplje so liki solze polzele po oknih našega vlaka . . . Ko se je vreme zboljšalo, smo pričeli znova iskati. Še enkrat smo pregledali in preiskali vse, toda zaman, zaman.

*

V septembru tega leta so pretekla tri leta od onega žalostnega dogodka. Te dni pa sem nenadoma v nekem lokalnem listu zagledal tole vest: »Gospodična H. K., doma iz Gornje Šlezije, je pred tremi leti napravila počitniško potovanje po Visoki Tatri. Od tedaj mladenko pogrešajo. Njena mati je medtem od žalosti nad tragično usodo svoje hčerke umrla. Sedaj je neki pastir našel truplo ponesrečenke v neki špilji »Patrije« v globini 200 metrov. Zemske ostanke deklice so pokopali v Popradu ob vznožju Visoke Tatre.«

Slovenski list, 5. oktober 1931
 

eXTReMe Tracker