Matija Turk: V poznem poletju turistične zmogljivosti v 
Sekstenskih Dolomitih pokajo po šivih. Parkirišča ob vznožju gora so nabito polna razbeljene pločevine, k planinskim kočam se vijejo kolone pohodnikov. V poznem popoldnevu, ko so se je reka turistov že obrnila nazaj, sva se z Janezom odpravila navzgor po dolini Val Fiscalina.
Udoben vzpon so popestrili pogledi na stolpe Crode dei Toni nad zatrepom doline, prizor, ki je nedvomno eden izmed najlepših v Alpah. Levo ob poti se je dvigovalo zahodno ostenje Cime Undici, ki ga po vrtoglavih policah preči zavarovana plezalna pot Strada degli Alpini (Pot alpinov). Ta gora je bila tudi najin cilj, vendar ne omenjena pot, temveč glavni vrh Cime Undici (Cima Sud, 3092 m), na katerega ne vodijo zavarovane in označene poti. Vse kar sva o gori uspela izvedeti je bilo, da gre za zahteven, redko obiskani vrh.
Cresta Zsigmondy
Pod večer sva prispela do koče Zsigmondy-Comici in naivno povprašala po prenočišču, čeprav nama je pogled na do zadnjega kotička polno jedilnico dal vedeti, koliko je ura. V mraku sva se odpravila dalje do uro hoda oddaljene
koče Carducci, v upanju, da bo imel tamkajšnji oskrbnik več posluha za nenajavljene goste. Tudi tu je kazalo, da se bo zgodba ponovila, vendar je nama dobrodušni oskrbnik naposled le našel prostor, kot tudi skupini rojakov, ki je v negotovosti čakala pred vrati.
Z drugačnim ciljem v mislih kot ostali gostje, ki se podajajo na podvige po zavarovanih plezalnih poteh, sva naslednji dan še v trdi temi prva zapustila kočo. Na sedlu Giralba nama je pot osvetlila polna luna, ki je zahajala nad Veliko Cino. Ko sva vstopila v snežno
krnico Busa di Dentro, se je svetloba porajajočega dne z najvišjih vrhov začela razlivati po ostenjih vse nižje v dolino. Še preden je sonce ogrelo skalovje, sva se povzpela čez dobro razčlenjeno steno (Parete de Zolt), ki predstavlja ključno mesto vzpona na obsežen, planotasti vrh Cresta Zsigmondy (2998 m). Na vrhu stene sva naletela na oznake, ki vodijo preko vrha k bivaku Mascabroni pod Cimo Undici. S planote so se odprli novi pogledi, zdelo se je, kot da sva vstopila v drugačen svet. Na zahodu sta kipela v nebo skalna kolosa Velike Cine in Crode dei Toni, pred nama pa so se kot podobe iz sanj prikazali fantastični stolpi Cime Undici. Pod njimi se je svetlikala srebrna pločevinasta škatla -bivak Mascabroni, postavljen na mestu nekdanje italijanske vojaške postojanke iz prve svetovne vojne.
Bivak Mascabroni
Prevzeta nad mogočnim okoljem in neskončnimi dimenzijami prostora, sva nadaljevala pot čez vrh Creste Zsigmondy. Sledila sva ozkemu grebenu, vse dokler naju niso oznake usmerile v levo, stran od grebena, ki je postajal čedalje boj strm. Po delikatnem prečenju s snegom poprhane stene sva ponovno stopila na greben, ki naju je v lahkem sprehodu pripeljal do bivaka. Le ta obiskovalca preseneti s svojo urejenostjo in udobjem, ki ga v tem pozabljenem svetu pač nihče ne pričakuje. Za njim ležijo ostanki vojaške barake, postojanke alpinov, ki so od tu odhajali na tvegane patrulje na grebene Cime Undici. Ta skupina vojakov, imenovanih Mascabroni, je postala sestavni del italijanskega imaginarija o veliki vojni, ki še danes utrjuje italijansko narodno zavest in njihovo prepričanje o pravični vojni za obrambo domovine. Razmetane deske, nekaj popolnoma ohranjenih lesenih lestev in železni klini pa so k sreči edini vojni ostanki, ki jih bomo srečali na celotni poti.
Napačni vrh
Nad bivakom vodi gruščnati žleb do škrbine Forcella della Caverna. S škrbine sva splezala levo na ploščad ter naletela na prvo improvizirano sidrišče za varovanje in spust po vrvi. Sledila sva vrvnim zankam, nataknjenim okoli skalnih rogljev v dobri veri, da vodijo na vrh. A glavnega vrha tistega dne nisva dosegla. Priplezala sva na stranski vrh, Cimo Sudest (3020 m) in razočarana zagledala križ na sosednjem, višjem stolpu, ki je bil kot na dosegu roke, a med obema vrhovoma je zevala globoka škrbina, ki je najina vrv ni dosegla. Po vrvi sva se ob pomoči urejenih sidrišč spustila nazaj in poskušala najti prehod preko vzhodnega pobočja. Drobljiva skala, izpostavljenost in nikakršne možnosti za varovanje, so naju hitro odvrnili od tega poskusa. Zamudni vrvni manevri so nama vzeli preveč časa za ponovni poskus, zato sva se odločila za sestop. Kljub neuspehu ni bilo čutiti razočaranja. Navdušena nad lepoto pokrajine in nad bivakom Mascabroni ter z željo, povzpeti se na glavni vrh, sva sklenila, da se prihodnje leto ponovno vrneva, ter prenočiva v bivaku, ki je s svojo slikovito lego daleč proč od planinskega vrveža zagotovilo za pravo, poglobljeno doživljanje gora.
Ob letu osorej
Vzpon na Cresto Zsigmondy je minil v podoživljanju lanskoletnega vzpona. Ker
nisem hotel ničesar prepustiti naključju, sem vzel s seboj daljšo, 60 m dolgo vrv, kar pa se je močno poznalo pri teži nahrbtnika. Turo sva tokrat začela zgodaj dopoldne in pred seboj sva imela ves dan, zato sva si na vrhu privoščila daljši počitek. Nelagodje pred krušljivim in izpostavljenim plezanjem je odgnala misel na večer pri bivaku, ki bo toliko prijetnejši, če nama bo podvig uspel. Pravzaprav nama mora uspeti, če ne danes, lahko naslednji dan še vedno poskusiva znova. Croda Rossa di Sesto severno od Cime Undici je bila že pod nama. Ta gora, ki se dviga nad prelazom Monte Croce di Comelico, je vsa prevrtana z rovi iz prve svetovne vojne. Poleg dobro nadelanih poti je to še
dodaten vzgib, ki privablja množice ljubiteljev dolomitskih ferat. Zatopljena vsak v svoje misli sva nenadoma opazila dve postavi pod stolpom Cime Sudest. Pozorno sva ju opazovala, da bi videla, kje bosta našli prehod, naposled pa sta se, po daljšem tavanju sem in tja, obrnili. Pri bivaku smo se srečali in iz pogovora sem izvedel, da sta storila isto napako kot midva lani. Nista bila edina, med listanjem vpisne knjige v bivaku lahko preberemo vrsto razočaranih besed nesojenih obiskovalcev. Vse to ni delovalo vzpodbudno, toda sedaj sva poznala pot in globoko v sebi sem vedel, da nama bo tokrat uspelo.
Težko pričakovani vrh
S škrbine Forcella della Caverna sva splezala na ploščad, kjer sva se navezala.
Po razu, ki sva ga poznala že od lani, sva se povzpela na vrh skalnega stolpiča pod Cimo Sudest. Od tu nisva plezala naprej, ampak v dolgem, nerodnem razkoraku prestopila globoko zasekano škrbino in za robom dosegla ozko in izpostavljeno poličko, ki sva jo pri prvem vzponu spregledala. Popolna izpostavljenost police naju je za trenutek ustavila. Vedela sva, da mora to biti pravi prehod, zato sva previdno nadaljevala. Preko drobljivih žlebov, kjer sva se varovala tako, da sva vrv vpenjala v zanke, ki sva jih namestila okoli skalnih rogljev, sva dosegla naslednji rob, s katerega sva se spustila v škrbino med glavni vrhom (Cima Sud) in Cimo Sudest. Vrv sva pustila pripeto zgoraj v steni, se razvezala in se po grebenu, ki se je izkazal za povsem netežavnega, povzpela do križa na tako željenem vrhu.
V umirjenem ozračju prihajajočega večera sva obstala ob železnem križu in si vzela svoj čas. Mehka večerna svetloba, kakršno lahko doživimo samo v gorah, je s svojimi čarobnimi odsevi le še stopnjevala slovesnost trenutka, ko sva sredi pokrajine gigantskih razsežnosti stala sredi gora in se skupaj z njimi dotikala neba. Nazobčani, prepadni grebeni in stolpi pod nama so še povečevali občutek prvinskosti in odmaknjenosti. Ob pogledu na ta, za večino ljudi nedostopni in odbijajoči svet, nehote pomisliš na Michela Innerkoflerja, brata Emila in Otta Zsigmondyja ter Ludwiga Purtschellerja, velike, srčne osebnosti iz časov, ko se je rojeval
alpinizem. Innerkofler, robati gorski vodnik iz Sekstna se je na Cimo Undici kot prvi povzpel leta 1878 preko težavne jugozahodne stene, ki se dviga nad današnjo Potjo alpinov. V naslednjih letih jo je preplezal po dolgem in počez. Emil Zsigmondy, mladi zdravnik iz Dunaja, je skupaj z bratom in tovarišem Purtschellerjem leta 1882 odkril pristop, ki ga opisujemo. Ljubezen do gora in želja po odkrivanju neznanega je Innerkoflerja in mladega Zsigmondyja združila v skupni usodi. Michel Innerkofler se je smrtno ponesrečil na gori Monte Cristallo, potem ko se je nanjo povzpel več kot tristokrat. Emil Zsigmondy, avtor knjige Die Gefahren der Alpen (Nevarnosti v Alpah), dela, ki je daleč presegalo svoj čas, je svoje kratko a bogato pot sklenil med plezanjem v južni steni La Meije v francoskih Alpah, star komaj 23 let.
Najlepše darilo
Počasi in previdno sva začela sestop, ki so ga prekinjali dolgi postanki, prežeti z razgledi na bližnje vrhove, ovite v večerne meglice: Crodo dei Toni, Veliko Cino in Punto Tre Scarperi. Kot ponavadi, je šlo nazaj hitreje in lažje. Bivak sva dosegla ravno v času, ko se je znočilo in ko je luna nad Monte Popero svojo bledo svetlobo razlila nad pokrajino. Obsedela sva na pragu pločevinaste škatle. Iz nahrbtnika sem izbrskal majhno plastenko, v katero sem doma nalil rdečega vina. Običajno želim rojstni dan preživeti doma. Tistega avgustovskega dne sem naredil izjemo. Cima Undici je postala najlepše darilo.
V svetu, kjer mora biti vsako tveganje zmanjšano na minimum, vse neznano opisano do podrobnosti, za vsak podvig izbrana najnovejša in najdražja oprema, ko ni več v ospredju pristno alpsko doživetje temveč zgolj doseg cilja in z njim povezana potrditev pred sabo in drugimi, predstavljajo gore, kot je Cima Undici, svetlo izjemo. To so vrhovi ki jih moramo odkriti sami, vrhovi, o katerih bomo v ustrezni literaturi našli le bistveno. Te gore nam lahko vsaj malo približajo doživetja iz časov, ko so izjemni posamezniki utirali poti na takrat še nedotaknjene vrhove, po katerih hodilmo in plezamo danes. Zato naj vzponi nanje veljajo tudi njihovem spominu.
Tekst in foto: Matija Turk
Članek je bil prvotno v daljši obliki (z informativnim dodatkom) objavljen v reviji Horizont št. 108, februarja 2011, pod naslovom Prvinski Sekstenski Dolomiti.