Naš Stik, marec 2004 - Minka Skubic: Muzej v Nepalu - V njem je 60 fotografij velikega formata, med njimi kar nekaj posnetkov naših gora in značilnosti Slovenije
Prosti čas
Pomemben delež naših alpinistov v Nepalu
Pred desetimi leti je začela nepalska planinska organizacija graditi v mestu pokra mednarodni gorski muzej z namenom, da v njem med drugim predstavi Himalajo, dosežke v njej, etnografijo dežele, pa tudi druga gorstva sveta. Muzej so februarja letos uradno odprli. V njem imajo pomemben delež Slovenija in naši alpinisti. Uradnega odprtja se je udeležil tudi Tone Škarja, podpredsednik Planinske zveze in predsednik komisije za odprave v tuja gorstva pri PZ ter med drugim upokojenec Elektra Ljubljane.
Kot nam je povedal Tone Škarja po vrnitvi iz Nepala, je gradnja muzeja prva leta potekala počasi. Toda bolj, ko se je bližala lanska slovesnost ob 50-letnici vzpona na Himalajo, bolj pospešena je bila gradnja, predvsem zaradi japonske denarne pomoči.
»Pokra je turistično mesto z okrog sto tisoč prebivalci, ki leži ob velikem jezeru. Iz tega mesta gredo številni trekingi na gorovja Nepala. Mednarodni gorski muzej je edini muzej v mestu. Zgradba z osem tisoč kvadratnimi metri stoji na lepem kraju v parku in ima zanimivo arhitektonsko zasnovo, zlito z okoljem. V njej sta poleg muzeja trgovina s spominki in restavracija. Glede na številne turiste v mestu ni bojazni, da bi ne bil muzej, ki je promocijsko dobro zasnovan, tudi dobro obiskan,« meni Tone Škarja, ki je ob februarskem odprtju nesel v muzej v Pokro med drugim brošure o Slovencih v Himalaji in oblačila za našo narodno nošo. Pred slovesnostjo je tri dni sodeloval pri postavljanju muzejskih eksponatov. Njemu, Planinski zvezi in številnim slovenskim vrhunskim alpinistom, ki so se povzpeli na himalajske vrhove in jih v velikem številu tudi osvojili, gre zasluga, da ima v muzeju Slovenija pomembno mesto in se eksponati iz naše dežele pojavljajo kar na petih mestih. Vsebinsko je muzej zasnovan tako, da predstavlja gorovje Himalaje, dosežke v njej, etnografsko in geološko predstavitev Nepala, pa tudi predstavitev drugih svetovnih gorstev in etnografskih značilnosti gorskih držav.
»Na Planinski zvezi smo najprej poskrbeli za ustrezno fotografsko predstavitev naših himalajskih odprav in šole za gorske vodnike v Nepalu. Potem smo na željo organizatorjev priskrbeli muzeju v Pokri lutko, oblečeno v alpinistično opremo iz začetkov našega alpinizma, in ob zadnjem obisku smo v muzej k petim nepalskim narodnim nošam postavili še dve naši. Da smo lahko priskrbeli zadnjo promocijsko gradivo, gre zahvala Planinski zvezi, republiški turistični organizaciji, vladnemu uradu za informiranje, Elektru Ljubljani in tiskarni Schwarz,« je nadaljeval Škarja, ki ni skrival zadovoljstva nad dobro zastopanostjo in ustreznim mestom Slovenije v mednarodnem gorskem muzeju v Pokri. V njem je 60 fotografij velikega formata, med njimi kar nekaj posnetkov naših gora in značilnosti Slovenije. Po njegovi oceni je večje pozornosti v muzeju deležna le še Japonska, kar je skladno z njeno donacijo za muzej in razvojem te dežele.
Njihova multinacionalka Epson z lasersko tehnologijo velikih panojev ima opazno mesto v muzeju, ki pa še ni v celoti opremljen in ga bo treba še dopolniti z eksponati.
Mogoče bo priložnost za novo gradivo za muzej že z letošnjih slovenskih odprav spomladi na Daulagiri in jeseni na Čomolunco ali pa z vsakoletne šole za gorske vodnike.
Dvajsetič v Nepalu
Tone Škarja je letošnji obisk Nepala, ki je bil že dvajseti po vrsti, izrabil za tedenski treking po vzhodnem delu Nepala med območjem Everesta in reke Arnn, območjem, ki ni pod nadzorom nepalske vlade in je na njem moč srečati skupine maoistov, kar se je zgodilo tudi Škarji in njegovemu vodniku. Sicer pa zimsko-pomladni čas ni najbolj primeren za hojo po tem delu Nepala, ki tudi sicer ni primerljiv po treking poteh s Katmandujem. Slednjemu sta alpinizem in treking pomagala k razvoju. Vzhodni del Nepala pa ostaja neokrnjen. Pokrajina je razgibana, doline strme. Z vodnikom sta se vzpenjala do nadmorske višine 3500 metrov in se spuščala do 1100 metrov. Snežna meja je bila na 2500 metrih. Škarja se je pogodil z vodnikom, da mu plača po 300 rupij oziroma 800 tolarjev na dan za vodenje in organizacijo bivanja ter prehranjevanja. Prehrana za oba ga je stala dodatnih tisoč tolarjev na dan. Spala sta v skromnih hiškah v sobah skupaj z gospodarjem, njegovo ženo in številnimi otroki. Pri teh družinah, ki živijo preprosto življenje, sta se tudi prehranjevala s hrano, ki je bila skoraj brez okusa. Prebivalci tega dela Nepala delajo, da preživijo. Predstav o drugačnem življenju nimajo. Imajo visok prag bolečine in neugodja, so optimistični in jih prihodnost ne skrbi. Posamezne, redke hiše premorejo tudi transformatorje in s tem luč. Škarji kot profesionalnemu elektrikarju je strokovno znanje prišlo prav tudi v Nepalu in je domačinom pomagal priključiti luč. »Zanimiv svet za pogledati vanj, se srečati s prvobitnim življenjem, spoznati neokrnjeno naravo in se vrniti domov v civilizacijo ter pozimi oditi vsak teden na turno smuko na Meno planino,« je končal sogovornik.
Minka Skubic
