Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mogočna Razorjeva soseda


              [email protected]


www.gornik.si



Umirjeni Beli potok pod slapom


Gore in zaljubljenost si pogosto
podajata roke ...


Dvoglava Planja ...


... in južna plat Razorja


Na fotografiji ni nič
od tega, kar piše na 
smerokazih, ampak  Stenar.


Trije velikani s Planje:
Jalovec, Mangrt in ...


... Prisojnik


Razor s Planje ...


... z "buhteljnom" na desni


Utrujeni stolp


Tudi če ne bi podpisal ... 
Razor in kavko poznate vsi, kajne? 


Kranjska Gora


Prisojnikove južne strmali


Triglav s Planje


Pihavec s Šplevto


Vzhodni vrh Planje s poti na
zahodno glavo


Je že bil kdo na njem?


Čelo, nos, usta ... Indijanec?
Ne ne, Prevčev stolp.


Triglavska panorama z
zahodnega vrha Planje:
Cmir, Rjavina, Begunjski vrh,
Rž, Kredarica, Triglav. Spredaj
greben Bovški Gamsovec–Vrh
nad Kamnom–Pihavec


Utrujeni stolp z vrha ...


... in s strani


Kaj bo dobrega? 


Kriško očesce


Stenar nad Kriškimi podi


Noč se bliža ...


Šplevta ...


... z votlino


Vršac nad Zadnjico



Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 26. oktober 2011, ob 05:40, Gorazd Gorišek, ogledov: 5178

Barvna paleta pod Planjo in RazorjemGorniška potepanja: Ne samo, da je sopotnica aristokrata Julijskih Alp, temveč se z nje na jugozahod proti Trenti spušča greben, o katerem tudi slavna plezalska imena pišejo s spoštovanjem.


                                    

                                                    Planja (2453 m)       
                                   

Čeprav je minuli teden zima že drugič to jesen tudi v sredogorju razkazovala svoje mišice – no, resnici na ljubo jo dež ravnokar zelo uspešno uničuje – in smo Razor in Vrh ŽlebičevJesensko okrasje zelo zahtevnega grebenatudi sredi rovtarskega hribovja že veselo uživali v zimskih radostih, si gorska jesen vendarle zasluži, da jo počastim z nekaj, samo njej dosegljivimi barvnimi paletami. Kot kaže je bilo treba letos zelo pohiteti, saj so macesni skorajda z zelene »preklopili« na belo in očitno vso zlató prihranili za prihodnje leto. Danes gremo na Planjo. Za spremembo ne po stranpoteh, temveč kar po dobro znani in v poletnih mesecih precej obljudeni stezi, ki iz Zadnjice pelje v višave po nekdanji vojaški prometnici. Jeseni gneče tudi na »avtocesti« ni, ob poti pa toliko lepih kotičkov in zanimivosti, da tudi tistim, ki so videli že »vse«, ni treba prav nič vihati nosu in zamahniti z roko, češ: »Kaj pa lahko imam od hoje po markiranih poteh?«

Tudi če ni macesnov, je lepo ...

Planja zaseda s svojimi bližnjimi sosedi pomembno mesto v slovenski gorniški zgodovini. Ne samo, da je soseda aristokrata Julijskih Alp, temveč se z nje na Ogledalo z Glavo pod PlanjoPlanja in Razorjugozahod proti Trenti spušča greben, o katerem tudi slavna plezalska imena pišejo s spoštovanjem. V severnih in južnih nedrjih »naša« gora premore ostenji, kjer so mojstri speljali številne zelo zahtevne smeri. Kdo ne pozna znamenite Mansarde na senčni in Ogledala na prisojni strani gore? Še dlje v zgodovino seže spomin na prekaljene Trentarje, divje Eden od pomnikov v Trenti ...lovce, ki so v strmalih nad... in nad njo; ob poti na Kriške pode Mlinarico in Zadnjico našli prehode, kjer se dandanašnji izurjeni gorniki – z vso novodobno opremo vred – lahko preizkušajo nad strahovitimi prepadi in se, če imajo sredi travnate poličke ob obilici zraka pod nogami seveda še čas za to, zamislijo nad dejstvom, da so (bili) domačini resnični mojstri svojega posla. In to brez raznoraznih tex-ov in ostale »nujno potrebne« opreme.

Razor in vzhodni vrh Planje z zahodne glave

Greben med Goličico in Planjo ni samo resna plezalna tura, kjer se je nekoč po prepadni polički menda napredovali tako, da so nahrbtnik in puško potiskali Gore nad Trento'Najlepša dolina Julijcev,' pravijo mnogi ...pred seboj, z rokami pa opirali v zrak, ampak je tudi precej zapleten imenoslovni zalogaj, ki ga zemljevidi še niso uspeli popolnoma osvojiti. Pri Goličici in Germlajtu (Tuma je pisal Rimlajt in ime pripisal nemški kolonizaciji Trente) dilem ni, naprej proti Planji pa je precej drugače. Zemljevidi poznajo Kanceljne in ponosni Prevčev stolp. V spomin na nekdanjega samotarskega plezalca, mizarja po poklicu, ki je greben prečil sam, je ime predlagala Avčinova naveza. Ime se je prijelo. Kje v gorah se je končala Marjanova pot je še vedno zavito v tančico skrivnosti in bo tako, če se slučajno ne zgodi kakšen čudež, tudi ostalo.

Goličica, Germlajt in Veliki stolp

Večina zemljevidov Kanceljne postavlja na koto 2133 m in Prevčev stolp na 2213 m, kjer pa ga seveda ni. Če dobro beremo knjigo Franceta Avčina Kjer Veliki stolp nad 'Velikim V'Poglejte ga, kako mrko nas opazuje ...tišina šepeta, posebne dileme ne more biti. Kota 2133 m je Veliki stolp, Kanceljnom pripada najvišja točka travnatega grebena, 2213 m, Prevčev stolp pa se ponaša z višino 2228 m in se pne pod nebo jugovzhodno od Kanceljnov, že zelo blizu strehe Planje. Na zemljevidih Trenta 1 : 25 000 in Kranjska Gora 1 : 30 000 je tam samo neimenovana kota, karte z manj natančnim merilom pa se s takimi podrobnostmi ne ukvarjajo … Zahtevnost grebena je tako velika, da navadni vandrovčki tam nimamo kaj iskati. Povzpnemo se lahko »le« na Goličico in kvečjemu še na zahodni, nemarkirani vrh Planje, na ostale vrhove – še posebej to velja za prečenje – pa samo v družbi gorskega vodnika. Tudi za to je najprimernejša jesen. Poleti ne bomo uživali v kakšni posebni (Avčinovi) tišini. Vršiška cesta je namreč zelo blizu, hrupni motorji na njenih zavojih pa tudi …

Izza škrbine med Bovškim Gamsovcem in Vrhom nad Kamnom je vstal Triglav; desno Pihavec

Vrnimo se na izhodišče naše ture, v Zadnjico. Bolje rečeno na njen začetek, saj je vožnja v dolino do zapornice Na placu, kjer se razcepijo poti proti KriškimPri treh macesnih ;-) Spodnji slap na Belem potokupodom in Doliču oziroma Prehodavcem, in kjer smo mnogo let puščali svoje avtomobile, prepovedana. V izogib slabi volji je zelo priporočljivo vozilo parkirati na začetku doline in vzeti v zakup nekaj dodatnih minut hoje. Od izvirov Krajcar'ce krenemo po levi, zgornji cesti, ki nas kmalu pripelje do spodnje postaje tovorne žičnice do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Malo pred njo lahko desno po stezici sestopimo do struge in bližnjega tolmuna, Votlina v steni Šplevte tudi premore jesenski krasmalo višje, za ovinkom, pa zaslišimo Bavški Grintavec s severovzhodnim grebenom nad Spodnjo Trentošumenje petnajst metrov visokega slapa na Belem potoku. Do pogleda nanj je le še nekaj korakov. Nad njim je še eden, manjši slap. Če si ga želimo ogledati, se moramo vrniti do spodnje postaje žičnice in slediti mulatjeri proti Kriškim podom. Pri prvem levem zavoju jo zapustimo in po skromni potki prečimo v desno (celo rahlo navzdol), do zgornjega slapu. Potrebna je previdnost, saj je pobočje, čez katerega hodimo, zelo strmo.

Na Planjo; levo zahodni vrh

Mulatjera proti Kriškim podom se vije v številnih zavojih. Lagodno hojo nam krajšajo lepi razgledi. Višje kot smo, dlje se vidi, jeseni pa pot zaljšajo čudovite Na mulatjeriV škrbini dvoglave Planje; zadaj Prisojnikbarve. Na levi strani pogled objame divji greben Kanceljnov, na desni pa nas pozdravljata Šplevta in Pihavec. Mulatjera se v zgornjem delu, nad lovsko kočo, zelo približa njunim strminam, nato pa ob zahodnem robu Spodnjega Kriškega jezera doseže na vzpetini Griva stoječi Pogačnikov dom. Nad njim se usmerimo na označeno pot proti sedlu Planja (desna pot vodi proti Škrlatici). Na težavnejših mestih je pot dobro zavarovana. Na sedlu krenemo levo (desno ni daleč na Razor) in mimo zanimive stvaritve narave, Utrujenega stolpa, dosežemo vzhodni, višji vrh Planje. Markirana pot se na njem konča. Če želimo še na zahodnega soseda, se moramo spustiti v škrbino z markantno skalno podobo in se na drugi strani povzpeti na sedem metrov nižjo glavo (I–II).

Jesenska razglednica

V dolino sestopimo po isti poti. Lovska steza, ki je nekoč prečila čez številne grape pod grebenom Kanceljnov od lovske koče ob poti na Kriške pode pa vse Kanjavec in Vršac nad ZadnjicoŠplevta in Pihavecdo »Zlatoroga« v Trenti je že dolgo zapuščena in komaj sledljiva. Nekateri prehodi, ki so bili nekoč zavarovani, so dandanašnji tako gajstni, da je to tura zase, lotiti pa se je smejo le zelo dobro izurjeni gorniki. Domačini so speljali pot po takem terenu, da se tam pod Goličico, Čelom in Glavo pod Planjo nihče ne bo sprehajal z rokami v žepih, temveč bo dobro premislil, kako se bo lotil ture čez izpostavljene strmali nad Zadnjico.

Okno proti poslavljajočemu se Kanjavcu

Tja gor, v tisti svet, naj bi naju vodila pot sredi zlate jeseni, a je takrat ostalo samo pri želji. Hm, koliko čutov, poleg petih »uradnih«, premore nežnejši spol? Vsekakor enega več od dedcev.
Dekle je imelo prav. »Sprehod« na Planjo bi bil težko še lepši …
 

eXTReMe Tracker