Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Travnik (2379 m) in Šite (2308 m)

Prikupna spremljevalka v steniGorniška potepanja: Šele pospešen korak od smučarskih skakalnic proti Tamarju je s premraženih in drgetajočih teles pregnal hlad ranega jutra. Čakala naju je ena od najtežjih smeri v naših gorah. Dobro varovan sem zaplezal v prvi raztežaj …


Sanje je prekinila brneča budilka. Po pripravi nahrbtnikov sva se odpeljala na Vršič in se namenila tja, kamor spadava ...


Visoko nad Planico in Trento


Greben Mojstrovk, ki se čez Travnik nadaljuje proti najvišjemu vrhu Šit, je zelo lepa in izjemnih razgledov polna tura, ki pa v drugem delu postane tolikanj zahtevna, da si upravičeno zasluži oceno zelo zahtevno brezpotje, plezanje do druge stopnje. Resnici na ljubo je tako težavnih le nekaj prehodov, ki zelo popestrijo visokogorski »sprehod« nad globokim prepadom mogočnega ostenja nad Tamarjem, preko katerega lahko nekateri plezamo kvečjemu v sanjah, občudujejo pa ga lahko tudi mojstri letenja na smučeh. Če imajo ob skrbnih pripravah na naslednji polet seveda voljo in čas za razgledovanje okolice svojega »delovnega mesta« …

Po grebenu do »Zadnjega "Mojstra« smo v Gorniški potepanih že hodili. In to celo dvakrat. Prvič naju je grelo toplo sonce, drugič, ko sva šla »po zalet« do ... in na grebenu Šit; zadaj Mojstrovke, Travnik, Škrlatica in PrisojnikPod ...Nad Šitom glave, pa je oblačno vreme z dodatkom močnega vetra poskrbelo za to, da se je bilo treba kar dobro boriti z močnimi sunki, ki so »potovali« čez greben. (No, tako hudo, kot je bilo ob koncu letošnjega poletja na prepihu jadranskega otoka – ob pomembni tridesetstopinjski razliki – nad Vršičem k sreči le ni bilo. Na Krku smo najlažjo pohodnico dodatno obtežili z nekaj kamni v nahrbtniku.) Kdor je na lažjem delu grebena, ki do Kola ne postreže z večjimi težavami (izjema je morda le nekoliko zabeljen sestop z Zadnje Mojstrovke), že bil, se lahko na Travnik povzpne po »markirani« poti, ki preči pobočja Velike Dnine. Z nje se do vrha povzpnemo po in ob stranskem grebenčku. Nadaljevanje kmalu postane zahtevnejše. Do škrbine pred Robom Velike Dnine še ni večjih težav, nadaljnje prečenje Šit in vzpon na njihov najvišji vrh pa terja, če seveda želimo po grebenu, nekaj plezanja in spretnosti pri iskanju prehodov, o katerih bom več napisal v zadnjem delu tokratne objave.

Rapalska meja

Ker bomo na danes predstavljeni turi hodili in plezali tudi mimo mejnikov nekdanje jugoslovansko-italijanske meje, se mi zdi prav, da nekaj stavkov Rapalski mejni kamen na Kolu ...... in na najvišjem vrhu Šitnamenim tudi njej. Leto 1920 je bilo za Slovence leto izgub narodnostnega ozemlja. Na začetku poletja je bil požgan Narodni dom v Trstu, jeseni je Koroška – razen Mežiške in Mislinjske doline ter Jezerskega – po plebiscitu dokončno pripadla Avstriji, pred zimo pa je bil v mestu Rapallo podpisan tudi sporazum med Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, po katerem sta bila celotna Primorska in del Notranjske dodeljena naši zahodni sosedi. Rapalska meja je bila razdeljena na sedemdeset sektorjev, ki so jih ločevali glavni mejniki z arabskimi številkami. Prvega so postavili na Peči, zadnjega, sedemdesetega, pa pred Reko. Bili so precej večji (dober meter) od »navadnih« vmesnih mejnih kamnov (40–60 cm), katerim so poleg sektorja pod črto dodali še zaporedno rimsko številko. Mejniki so imeli na vrhu poleg črte, ki je kazala proti predhodnemu in naslednjemu mejniku, vrisano tudi smer sever. Na kamnih je bila še letnica 1920 ter črka »I« na italijanski in »J« na jugoslovanski strani. Slednja je leta 1929 nadomestila kratico »SHS«, ki pa je na marsikaterem, po najinih izkušnjah predvsem težje dostopnem kamnu ostala tudi potem, ko se je kralj odločil stvari vzeti v svoje roke.

Nekdanji mejni greben

Prejšnje stavke sem pisal v pretekliku, čeprav bi jih lahko tudi v sedanjiku, saj je še precej mejnih kamnov presenetljivo dobro ohranjenih. Največ takšnih sva z Nekateri mejni kamni so že precej 'oskubljeni'Jalovec in ŠiteBiserko doslej videvala na odročnih in malo obiskanih visokogorskih območjih, kjer nekaterim pomnikom nekdanjih časov resnično ni videti, da je lani minilo devetdeset let od njihove postavitve. Tudi na grebenu, ki ga bomo obiskali danes, si lahko ogledamo kar nekaj nemih prič meje med obema svetovnima vojnama. Bolj se pomikamo proti težko dostopnim vrhovom grebena med Zadnjo Trento in Tamarjem, lepše ohranjeni so kamni. Na zelo obiskanih gorah jih, razumljivo, večinoma ne bomo več našli. Tudi nižje – po zemljevidu in nadmorski višini – ob meji je zgodba podobna. V težko dostopnih gozdovih, grapah in strmalih predalpskega in dinarskega sveta jih lahko najdemo še kar nekaj, precej pa jih je lokalno prebivalstvo »likvidiralo« in uporabilo za vse mogoče namene. Najdemo jih tudi vzidane v vogale stanovanjskih hiš …

Planinska pevka

V Gorniških potepanjih je bila ta drobna ptica že velikokrat »glavna igralka«, kakšne večje pozornosti pa ji, z izjemo fotografij, še nisem namenil. Zdi se mi Planinska pevka ...... in prav takšna kavkaprav, da nekaj napišem tudi o njej. Čeprav število planinskih pevk v Sloveniji nikakor ni veliko, saj je ocenjeno na od dvesto do tristo parov (za primerjavo: velika sinica in domači vrabec se pri nas preštevata v sto tisočih oziroma celo do milijona in čez), jo lahko v visokogorju naših Alp, če si le vzamemo čas in smo dovolj pozorni na dogajanje okoli sebe, pogosto opazimo. Planinska pevka s svojo velikostjo (17 do 19 cm) ne sodi v kategorijo »mini«, saj najmanjši evropski ptič, rumenoglavi kraljiček, premore le polovico pevkine velikosti, a vendar je zaradi svoje majhnosti precej težje opažena kot priljudne planinske kavke, ki velikokrat jedo iz roke in so za povrh še več kot dvakrat večje. Primerjava z velikimi rogatimi prebivalci našega gorskega sveta pa bi bila že skoraj neumestna, kajne?

Planinska pevka

Planinska pevko lahko – vsaj najine izkušnje so takšne – srečamo v vseh visokogorskih predelih slovenskih gorá. Nisem štel, a takole čez palec bi lahko napisal, da sva jih videvala na vsaki tretji turi – in to v vseh letnih časih. Tudi na grebenu Travnika in Šit smo se srečali. Večinoma sedijo na izpostavljenih skalah, s katerih skrbno in vestno opazujejo okolico. Niso posebej plašne (ali pa se jim midva nisva nikoli zdela posebej nevarna, haha), če pa se jim vendarle zazdi, da razdalja postaja premajhna, »prestopijo« na malce bolj oddaljen, a še vedno razgleden položaj, na katerem jih je tudi najlažje fotografirati. Tudi v strmi steni so prave mojstrice, še sploh, če jih primerjamo s plezalnimi sposobnostmi človeka, ki za svoje podvige – ker ga pač narava ni obdarila z vsem potrebnim – potrebuje še veliko dodatne opreme.

Tako lepo (v troje!) še nikoli niso pozirale ...

Bližino planinske pevke izdaja njen tekoči ščebet. Ko zaslišimo »djir, djir«, vedimo, da je pevka blizu in da jo bomo z malo sreče verjetno tudi zagledali. Njen življenjski prostor je skoraj izključno gorski svet nad gozdno mejo, pozimi, ko sneg prekrije območja, kjer se najbolje počuti, pa se pomakne nižje, do dolin, kjer jo lahko med iskanjem hrane opazimo tudi v ptičji krmilnici. Običajno gnezdi v skalni špranji, valjenje pa si samec in samica enakopravno razdelita. Mladiči po dobrih dveh tednih poletijo iz gnezda in začnejo spoznavati visokogorski svet.

Imenoslovje

Kam gremo danes? Na Travnik, Šite in – kdor bo pač začel z grebenom že tam – na Mojstrovke. Že že, toda imena tam okoli niso tako samoumevna, kot se Bavški Grintavec s koto 2087 mKota 2087 m s severamorda zdi na prvi pogled. Še sploh, če si radoveden, kot je avtor teh vrstic, in želiš poimenovati tudi kakšen »nepomemben kucelj«, ki pa bi si, resnici na ljubo, že zaradi naziva dvatisočak zaslužil, da nemudoma zbrišem besedi med zgornjima narekovajema. Naj ostaneta, ker je kota 2087 m, ki jo najdemo izpisano na marsikaterem zemljevidu in na katero se bomo tudi povzpeli med današnjo turo, res le skromen, slabih petdeset višinskih metrov dvignjen vrh. A ker je ravno ob poti, pa tako mehke trav'ce so zgoraj … S prepadno vzhodno in zložnejšo zahodno stranjo je pravcati manjši brat(ran)ec sosednjega Suhega vrha, ki mu kar spodobno konkurira tako z absolutno višino (2109 m : 2087 m) kot z relativno višinsko razliko (53 m : 40 m), pa še vzpon in sestop z njiju je lahko podoben: po in ob severnem grebenu gor, na južno stran in desno naokoli pa dol.
Ime? Imena ni. No, naj ga ne bi bilo. Če se malo potrudimo, ga lahko celo izbiramo. Kaj vam je bolj všeč: Za Rebrom ali Vrh Travnika? Naj pojasnim. S Na neimenovani vrh ...... in počitek na njemkaterim avtorjem in s katero knjigo, ki je, mimogrede, izšla v letu, ko je »naša« kraljevina spremenila ime, sem si pomagal in ga takole na daljavo skušal razumeti, verjetno ni treba napisati. Rob Velike Dnine je približno tam, kjer ga poznamo danes, o Šitah, vsaj na današnji lokaciji, Tuma bolj ali manj molči (Šita so Ratečani imenovali severno stran od Mojstrovk do Goličice), vrh, ki ga danes poznamo kot Travnik, pa imenuje Pri Kolu nad Travnikom oziroma Rob Travnika (zanimivo, da se je prvi Rob »prijel«, drugi pa ne). Bolj zgovoren je pri Šitah plezalni vodnik, ki pozna naslednje vrhove: Lopa (2267 m), Velika Šita (2308 m), Šite (2235 m) in Mala Šita (2228 m). Prvi vrh na zemljevidih ni označen niti s koto, pa čeprav je nad Tamarjem dobro viden kot drzna ostrica vzhodno od Jalovške škrbine, Velika Šita je na kartah »prekrščena« v Šite, zadnja dva vrhova pa sta označena zgolj s kotama.

Opazovalca

Vrnimo se na prisojno pobočje nad Veliki Dnino. Če verjamemo doktorju prava, se zeleno sleme na jug imenuje Travnik (torej je to ime za sleme, ne za vrh), v

Sestop na jug s kote 2087 mNa 'označeni' poti pod Travnikom

njem je izboklina Vrh Travnika, ki pa z višino 2146 m precej odstopa od tistega, čemur želimo dodeliti ime. Ker so se metri v sto letih precej izpopolnili in so imena že tudi »skakala« s kote na koto (primer je bližnji Suhi vrh, ki je »zrasel« za dobrih sto metrov), bi jaz ime Rob Travnika že skorajda pritisnil obiskanemu vrhu. Vendar sem bral še naprej in našel, da se vzhodno – vzporedno s tem slemenom – »nekaj« imenuje Za Rebrom (ali je to ime za vrh, pobočje oziroma kaj tretjega, ne morem ugotoviti, za dodatna avtorjeva pojasnila pa sem dobrih sedemdeset let prepozen) in da pod njim pečnate Police. Huh, po dodatnem razvedu se mi vedno bolj zdi, da bi to bilo lahko pravo! Z vrha (današnjega) Travnika se res spušča sleme, nižje pa na njegovi vzhodni strani nad Policami (to ime najdemo na marsikaterem zemljevidu) zraste nekaj, kar bi si zagotovo zaslužilo ime. Za Rebrom? Morda. Kaj pa ... Vrh Polic (2087 m)? Še niste slišali tega imena? A da ne? Nič čudnega. Predrzen mulc se ga je ravnokar spomnil. Priznam, ime ni prav nič izvirno, a tako so se »znašli« že marsikje …

Čez travnik na Travnik ;-)

Bom nehal izumljati, da se gospod doktor res ne bodo začeli obračati v grobu, kot je zadnjič napisala Marjeta, nekaj pa vam vendarle še moram prišepniti. Morda veste, kje je Rob nad Kurjo dolino? To je današnja Zadnja Mojstrovka.

Na potep

Začnemo na vsem dobro znanem Vršiču. Zelo obiskani poti na Malo Mojstrovko sledimo do škrbine v Grebencu in še malo višje, kje se v levo odcepi slabo Na stranski greben Zadnje MojstrovkeNa 'Vrh Polic'vidna in z rumenimi markacijami označena stezica. Redke, večinoma že precej zbledele lise so iz časov pred drugo svetovno vojno. Predvsem na predelih, kjer je pot slabše vidna, se je treba kar precej potruditi, da najdemo pravo nadaljevanje. Hodimo po grušču in mimo balvanov. Usmerimo se v škrbino desno od Suhega vrha, ki sem mu v Gorniških potepanjih že namenil pozornost. Nadaljujemo čez melišča na stranski hrbet, ki se spušča z Zadnje Mojstrovke. Nanj se povzpnemo po krajši, a strmi zagruščeni grapi. Odpre se nam pogled na Travnik, stransko sleme, ki se z njega vleče proti jugu, pred njim se »skriva« kota 2087 m, zadaj pa kraljuje Bavški Grintavec in greben Pelcev. Nadaljujemo s prečenjem, na primernem mestu pa krenemo levo s »poti« ter po in ob severnem greben(čk)u splezamo na vrh (držimo se desno, leva stran je prepadna!), ki bi očitno lahko imel kar nekaj imen, uradno pa nima nobenega. Na sedlo pod vrhom se lahko vrnemo po isti smeri ali pa izberemo lažjo, vendar nekoliko daljšo pot: za kratko sestopimo na jug in se do »markacij« vrnemo desno naokoli po zahodnem pobočju.

Južni greben Travnika

»Označeni poti« sledimo levo. Na stranski greben se povzpnemo po krajšem strmem žlebu. Zgoraj zapustimo pot in krenemo desno proti Travniku, kjer pa Grebenski sestop s Kola proti škrbini pred Robom Velike DnineNa vzhodnem grebenu Šittudi lahko najdemo sledi predhodnikov. Večinoma se vzpenjamo po travah ob grebenu, višje po levi strani obidemo vmesno vzpetino, nato pa do vrha izbiramo najlažje prehode v vse bolj skalnatem svetu. Dosegli smo najvišjo točko današnje ture, Travnik (2379 m). Že doslej obsežnemu razgledu se je pridružilo še severno obzorje s Tamarjem »pod nogami«. Po glavnem, med obema vojnama mejnem grebenu prečimo na Kol (2350 m). Nadaljevanje je videti mnogo težje, saj tudi prisojna trentska pobočja postanejo zelo strma, da ne napišem prepadna. Izurjenim gornikom, ki so vešči lažjega plezanja in seveda imuni na vrtoglavico, bo prečenje Šit ponudilo obilo zadovoljstva. Najprej nas čaka globok grebenski sestop (dobrih sto petdeset višinskih metrov) v škrbino pred Robom Velike Dnine (2228 m).

Jalovec s Travnika

Za slednjim je kmalu videti, kot da bo nadaljevanje nemogoče, a nas neverjetno udoben travnat pomol prav po grebenu »lahkotno« dostavi pred naslednje Na vzhodni predvrh ŠitIzpostavljena polica pod vzhodnim predvrhom Šit; zadaj Velika Šitaizzive. Prvi je plezanje v eno od škrbin, kjer ne gre čisto po vrhu grebena, a prav veliko tudi ne sestopimo na prisojno stran. Najbolj zahtevno je prečenje zadnjega vršiča pred najvišjim vrhom Šit. Že vzpon na predvrh ni lahek, sestop v škrbino pa nam brani previsen prag. Možnosti obvoza sta dve: dobrih sto višinskih metrov globok sestop na južno stran, kjer nato prečimo desno v grapo, se po njej povzpnemo na škrbino in levo na glavni vrh, ali pa izberemo poličko na severni strani predvrha (najlažje sestopimo do nje, še preden stopimo nanj), ki nas »udobno« pripelje v škrbino pred glavnim vrhom. Polica je seveda izpostavljena (pod nami je globok prepad!), a dovolj široka, da izkušenim ne bi smela povzročati težav. Prosim vse, da so zelo previdni in ne prožijo kamenja, ker je spodaj v steni morda naveza plezalcev. Pomladi oziroma pozno jeseni, ko je morda severna stran s polico vred pod snegom, je precej varneje izbrati obvoz na prisojni, kopni strani.

Večerna podoba 'našega' grebena

Grebensko nadaljevanje proti zahodnemu (pred)vrhu Šit, tudi Lopa imenovanemu, je za gorniške potepuhe prezahtevno, zato z najvišje Šite ... in z njeNa Veliko Šito ...sestopimo proti jugovzhodu do z redkimi rumenimi markacijami označene poti. Na Vršič se lahko vrnemo po njej ali pa – nemara še boljša možnost – krenemo v zahodni smeri do prave markirane poti, ki drži iz Zadnje Trente proti Jalovški škrbini ali Malemu Kotu. (Mimogrede, to je bil nekoč Trentski Veliki Kot, a ker je bil – in je še – (Rateški) Veliki Kot tudi na severni strani Jalovca, so prvega – verjetno zato, da bi se izognili zamenjavi – »znižali« v Mali Kot.) Obrnemo se seveda navzdol, proti Zapodnu, nato pa levo na označeno pot, ki nas skoraj po plastnici dostavi na Vršič. Prva in druga različica sestopa sta zagotovo boljši od tretje, ki bi se ji lahko reklo z grebena naravnost na jug. Ko sva pred »mnogimi« leti v junijskem popoldnevu po prečenju Nad Šitom glave, vseh Mojstrovk in Travnika s Kola iskala bližnjico pred dežjem do prečne označene poti, nama je uspelo najti vse mogoče: zahtevno skalnato pobočje, strme trave, za nameček pa še nadležno rušje. Saj veste, če dežuje, je tudi rušje mokro in prav takšen je kaj kmalu tudi tisti, ki rogovili po njem, pa čeprav je plohi že zdavnaj pošla sapa … Šele med macesni sva dobesedno padla na stezo. Ne priporočam nikomur, četudi se mudi. S Šit rajši nisva iskala »bližnjic«, ki se velikokrat izkažejo kot časovno najdaljša in orientacijsko najzahtevnejša možnost vrnitve do izhodišča …
 


             gorisekgorazd@gmail.com


www.gornik.si



Poštarski dom z Ajdovsko deklico


Proti Grebencu


Ti kar slikaj ...


... jaz pa ti bom medtem vse
piškote pojedla, hihi.


Krokarja vrh Grebenca


Suhi vrh z vzhodno ...


... in zahodno podobo


Markacije v Veliki Dnini


... čez pobočja Velike Dnine


Greben Pelcev, pred njim južni
greben Travnika, še bolj v
ospredju kota 2087 m


Greben Pelcev 


Na Travnik


Planica ...


... z letalnico bratov Gorišek


Greben Rateških Ponc 


Poskusite tako obrniti vrat ...


Heliodrom pod Travnikom


Kavka se sprašuje: "Le kako
se imenuje ta vrh?"


S Travnika na Kol 


Mangrt, Kotova špica,
V koncu špica in Vevnica


Udoben travnat grebenski pomol
za Robom Velike Dnine z vrha ...


... in od spodaj


Takole je videti od malo dlje.
Resnično lušten prehod!


Grebensko srce


Na grebenu Šit; zadaj Razor
in Triglav


Po vrsti: vzhodni predvrh Šit, Šite
(tudi Velika Šita), Lopa in Jalovec


Vzhodni predvrh Šit


Sestop ...


... in vzpon na Veliko Šito


Izpostavljena polica z zahodne strani 


Mangrt in Kotova špica nad
(Rateškim) Velikim Kotom


Razor, Planja in Triglav


Bivak na Kotovem sedlu


Ostri vzhodni predvrh Šit;
desno "Mojstrice" in Travnik


"Letalski" jesenski razgled


Bo kdaj velik kot ...


... nižje stoječi sosed?


Prag pod Jalovško škrbino 


Prisojnik in Razor


Na prečni poti proti Vršiču


Goličica s Triglavom


Nerazdružljiva: Razor in Planja


Kjer (Avčinova) tišina šepeta

 
Planja z Utrujenim stolpom


Jesenskovečerni Suhi vrh


Arhiv: Gorniška potepanja

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti