Lirpa: Veliko skladišče gumastih čevljev, ki je bilo last Williama Burtonsa, je bilo v dvainštiridesetem nadstropju visokega nebotičnika.
Bila je sobota. Burtons je sedel v svoji pisarni in pregledoval poslovne knjige, ko je zdajci v dvaintridesetem nadstropju izbruhnil požar. Preden so ljudje opazili, da gori, je ogenj že zajel ves srednji del visoke trgovske hiše. Trobljenje gasilcev je zdramilo Burtonsa iz dela. Planil je k oknu, videl, da pod njim gori, in skočil k vratom, toda v naslednjem trenutku se je prepričal, da se ne more več spustiti z dvigalom navzdol in da so tudi stopnice postale plen plamenov. Tedaj ga je prešinila drzna misel. Imel je majhne noge, navadno je nosil čevlje št. 38. Poiskal je v skladišču gumastih čevljev vse velikosti od 38 do 56 in si obul druge za drugimi na noge, dokler niso bile noge podobne velikim gumastim kepam. Tako oborožen je stopil na okno — srce mu je pri tem nemirno razbijalo — se krčevito oprijel lesenega okenskega križa in mahal ljudem, ki so stali spodaj in prodajali zijala, in kazal na svoje oborožene noge.
Vodja gasilcev je prvi opazil Burtonsa in ukazal gasilcem, naj razprostrejo plahto. Množica je od groze onemela. Burtons je izmolil kratko molitvico in skočil dol. Priletel je prav na sredo razprostrte plahte, toda prožnost gumastih čevljev je bila tako velika, da je odskočil nazaj do šestdesetega nadstropja. To se je zdaj neprestano ponavljalo. Zaradi izredne kakovosti gumastih čevljev je dosegal siromak čedalje večje višine. Ko je trinajstič priletel na plahto, je odskočil in dosegel višino 1000 metrov. Zdravniki in ljudje so trdili, da je med tem gotovo že izgubil zavest, in najbrž so imeli prav. Tedaj je zasnoval poveljnik gasilcev nov načrt. Dal je raztegniti zložljivo lestev in upal je, da bo priletel Burtons nanjo in potem lagodno zdrčal po lestvi navzdol v pripravljeno plahto.
A tudi ta poizkus je izpodletel.
Ubogi Burtons je tako nesrečno cepnil iz svoje 1500 metrske višine, da je zadel z gumastimi čevlji na lestev, ki ga je vrgla v poševnem loku Bog si ga vedi kam v neznano ameriško deželo. Njegova nesrečna žena je razpisala tisoč dolarjev nagrade tistemu, kdor najde njenega moža — živega ali mrtvega.
Vsi ameriški detektivi so ga iskali, celo vojaški oddelki so ponudili ubogi ženi svojo pomoč, a vse iskanje je bilo zaman. Iskali so teden dni, mnogo tednov in mesecev — leto dni — a nikoli in nikjer niso mogli najti sledu o Burtonsu. In počasi so ga pozabili ...
Dvajset let pozneje so se odpravili naši izseljenci iz Clevelanda na daljši izlet v Rocky Mountains. Na svojem izletu so prišli tudi v dolino Dorada. Vodja izseljencev, gospod Lirpa, je vzel daljnogled in ga začuden pazljivo nameril na neko točko. Potem je dal daljnogled drugim izletnikom, in zdaj so tudi ti pogledali tja. Nazadnje so se jeli vsi začudeno spogledovati, zakaj na koncu doline se je nekaj neprestano dvigalo in padalo.
Posvetovali so se, kaj bi to utegnilo biti, in ker se niso mogli zediniti, so sklenili, da pojašejo tja in si stvar bliže ogledajo. Toda kdo bi znal opisati njihovo grozo, ko so kmalu razločno spoznali človeški okostnjak z debelimi gumastimi kepami na nogah, ki je spet in spet odskakoval od tal! V tihi grozi so obrnili konje, in nikoli več se ni nihče izmed njih vrnil v to dolino.
Ali ste že uganili, kako se je v resnici imenoval vodja naših slovenskih izseljencev, gospod Lirpa? Niste? Preberite njegovo ime z desne na levo …
Žena in dom, april 1935