Naš Stik, marec 2004 – Vladimir Habjan: Pa pojdimo na nedeljski sprehod ali na plezalni potep čez mejo k soimenjaku našega Rakovega Škocjana.
Škocjan
Toplo spomladansko sonce nas vabi v naravo. Po gorah je še precej snega, mi pa smo ga že rahlo naveličani. Kam torej? Pa pojdimo na nedeljski sprehod ali na plezalni potep čez mejo k soimenjaku našega Rakovega Škocjana.
Škocjan oziroma Kanzianiberg, 795 metrov, je zanimiv apneniški in konglomeratni čok kilometer južno nad Bekštajnom (Finkenstein) v bližini bolj znanega Beljaka (Villach). Kako do tja? Najbližje čez karavanški predor, lahko pa tudi čez Korensko sedlo. Sredi prijetne ravninske pokrajine nas presenetijo monolitni, do 90 metrov visoki kamniti bloki, ki jih kar ni konca, če se odpravimo peš pod steno – obhod je namreč dolg kar 700 metrov. Na zahodno in južno stran kaže Škocjan strmi, skalnati obraz, na vzhodno pa je bolj pohleven, saj je gozdnat. Kaj lahko tu počnemo, če nismo ravno športni plezalci, ki imajo tu svoj plezalni vrtec (Klettergarten)? Do vrha nas pripelje stezica z vzhodne strani, če pa želimo »pošlatati« skalo, imamo na izbiro nekaj drznih ferat. Te sicer niso opremljene čisto tako, kot smo morda navajeni pri nas, vseeno pa nam omogočijo dovolj varno »tehnično« poplezavanje.
Avto pustimo na zahodni strani blokov, kjer je urejeno parkirišče in je informativni kiosk (za to območje imajo tudi plezalni vodniček). Že takoj v prvem bloku, kjer se lahko preizkusijo tudi najmlajši, je jeklenica. Odpravimo se naprej proti steni. Na levi in na desni so gladke, zgoraj previsne plošče. Pod steno je križpotje. Ena ferata zavije desno in se pne čez strmo steno. Plezanje po njej je zahtevno, čeprav je to ferata, je ocena II. To pomeni, da plezamo v odprti steni, potrebna je psihična stabilnost in nekaj moči v rokah. Naravnost naprej vodi tako imenovana lovska pot (Jagersteig). Ta gre v slikovito sotesko razbitih balvanov, oken in votlin. Med dvema blokoma se levo spet odcepi še ena izredno zanimiva ferata, ki nas skozi vlažen kamin privede na vrh levega bloka. Glavna zanimivost poti se skriva zgoraj, kjer na gladki vršni plošči prestopimo pol metra široko, a več deset metrov globoko sotesko. Pomaga nam seveda jeklenica. Iz prej omenjene širše soteske zavijemo na sedelcu desno in čez krajšo stenico, kjer je železna lestev, priplezamo do vrha Škocjana. Ta je zaradi gozda manj zanimiv, kot pa je bila sama pot.
Škocjan - foto Vladimir Habjan
Če ne bomo izbrali tako divje različice izleta, se bomo po označeni poti odpravili do cerkve sv. Kancijana na vzhodni strani. Ta se prvič omenja leta 1301, sedanja poznogotska z renesančno-baročnim osmerokotnim zvonikom pa je bila zgrajena okrog 1486, ko je zapisana njena posvetitev. Večina obiskovalcev tega območja pa se pripelje do razvaline Starega gradu, ki se nahaja še nekaj dlje po asfaltni cesti v vzhodni smeri. Razvaline deloma obnovljene utrdbe še danes naredijo močan vtis in si ni težko predstavljati, kakšna mogočna stavba je nekoč stala na tem mestu. Stolp (Bergfrid) je iz 12. stoletja. Grad je bil sedež Finkensteinov, ki so prvič omenjeni 1143. V času, ko je v Spodnji Štajerski in na Dunaju v 15. stoletju divjal spor med cesarjem Friderikom III. in njegovim bratom Albrehtom VI., je Friderikova žena Eleonora Portugalska s sinom Maksimiljanom bivala v mirni Koroški. Leta 1984 so pod mogočnim zahodnim grajskim zidom uredili gledališče na prostem.
Informacije: Stanko Klinar, Karavanke, Planinska založba, 1997, zemljevida: Julijske Alpe, vzhodni del, Kärtner Seen Villach Klagenfurt (Freytag & Berndt WK 233), oba 1:50.000.
Vladimir Habjan