Delo, 26.07.06 - Danica Velkavrh: Planšarija Kofce – prijetno zavetje pred poletno vročino / Domače kislo mleko, skuta in smetana, kmalu še sir
Delo, sreda, 26. julija 2006
TRIP
Planšarija Kofce – prijetno zavetje pred poletno vročino
Nekaterim zadošča
za obisk samo planšarski masovnek
Zanimivi skrbniki – Domače kislo mleko, skuta in smetana, kmalu še sir – Za masovnek, tradicionalno planšarsko jed, je treba pohiteti – Trdoživi mačkon Tigris
Ko si v vročih poletnih dneh zaželite hladnega vetrca, zanesljivo piha na planšariji Kofce. »Niti v najhujši vročini, ko v dolini komaj dihajo, nam ni vroče,« v en glas zatrjuje ekipa, ki že drugo leto vzdržuje planino in obiskovalce razveseljuje z domačimi pridelki, kot so kislo mleko, skuta in smetana; v bližnji prihodnosti pa se bodo lotili tudi pridelave sira.
Tržiški alpinist Šodr je eden redkih redno zaposlenih majerjev
Za planino in planšarijo, ki ju upravlja Agrarna skupnost Kofce, skrbi zanimiva ekipa – brez planšarjev, kakršne si predstavljamo v dolini. Vse sta na Kofcah združila ljubezen do gora in splet naključij. »Šef«, Tržičan
Uroš Strniša – Darko, predsednik Agrarne skupnosti Kofce, je alpinist oziroma alpinistični inštruktor, ki se poklicno ukvarja z urejanjem vrtov in parkov ter z višinskimi deli. Ker je samostojni podjetnik, lahko poleti, ko je na planšariji ogromno dela, kar zahteva od njega stalno navzočnost, »dolinske« posle vodi kar z višine. Tudi njegova pomočnica in sopotnica Tina Horvat je alpinistka; no, zdaj za plezanje ni več toliko časa, pravi. Poleti, ko ni na dopustu na Kofcah, se vsak dan vozi s planšarije v službo v Ljubljano, kjer je pri reviji Jana urednica in novinarka.
Letos so se ekipi pridružili še študentki Eda in Zdenka iz Žirovnice ter Tržičan Janez Lončar - Šodr, tudi alpinist, član prve jugoslovanske odprave na osemtisočak Makalu (leta 1975); verjetno je bil eden redkih majerjev v Sloveniji z redno zaposlitvijo. Njegova delovna obveznost se začne vsako jutro ob pol sedmih, ko zakuri v štedilniku na drva, pomolze krave, se loti predelave mleka v skuto, smetano, sir in kislo mleko. Čez dan – do večerne molže – pa ga zaposluje nadzor črede iz 41 glav goveda, treh konjev in oslic Urške in Mojce, ki z značilnim riganjem poskrbita za večerno zabavo. Ob naštevanju kofškega živalskega bogastva pa ne gre pozabiti na Tigrisa, maskoto planšarije, zelo samostojnega in nerazvajenega mačkona, ki je že dve hudi in dolgi zimi preživel samo s priboljški ob koncih tedna, sicer pa se je znašel sam. Poleti so ga videvali celo na dvatisočaku Velikem vrhu, ki je tudi najbolj priljubljen gorski cilj obiskovalcev Kofc.
Na planšariji sta najpomembnejši skrb za planino in živino ter pridelava mlečnih izdelkov. Skuhajo tudi jedi na žlico, obaro, nepogrešljive žgance z doma pridelanimi ocvirki, spečejo skutni ali jabolčni zavitek, njihova specialiteta pa je masovnek. Toda pozor, na tradicionalno planšarsko jed iz kisle smetane, moke in jajca je treba priti dovolj zgodaj, saj je po poldnevu rado zmanjka. Ni jih malo, ki pridejo samo na masovnek.
Do Kofc sta najbolj znani dve poti: z avtom skozi Tržič čez Dolžanovo sotesko in mimo vasi Jelendol. Hoje je uro in pol do 20 minut, odvisno od tega, kje obiskovalci pustijo avto. Na voljo pa je še pot iz Podljubelja, do kmetije pri Matizovcu, od koder je slaba ura hoje. Od tod je s planine mogočih več lepih tur. Najbolj obiskana sta Veliki vrh in Kladivo, čudovit pa je tudi sprehod do preostalih planin pod Košuto, torej do Šije, Tegoške planine in Dolge njive.
Danica Velkavrh