Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Življenje na skrajnih mejah

Učila International: Reinhold Messner v pogovorih s Thomasom Huetlinom = Avtobiografija

Reinhold Messner
v pogovorih s Thomasom Huetlinom

ŽIVLJENJE NA SKRAJNIH MEJAH

Avtobiografija

Prevedla Petra Anžlovar
Lektorirala Klementina Podvršnik
Uredila Neža Božič
Tehnično uredil Egist Zagoričnik
Naslovnico oblikovala Polonca Strman
Fotografija na naslovnici Arne Schultz
Direktorica založništva Mojca Benedičič
Tehnični direktor Štefan Škvorc
Izdala in založila Učila International, založba, d.o.o., Tržič, 2006
Za založbo Srečko Mrvar

Tisk Formatisk d.o.o., Ljubljana
Copyright © Piper Verlag GmbH, Munchen 2004
© za slovensko izdajo Učila international 2006

796.52(100):929 Messner R.(047.53)
ISBN 961-6588-57-5 za trdo vezavo
ISBN 961-00-0000-2 v zbirki Bestseller
COBISS.SI-ID: 227180288
COBISS.SI-ID: 227179776 v zbirki Bestseller

Mehka/trda vezava, 15 cm x 23 cm/16 cm x 24 cm, 224 strani, 3590 SIT/5592 SIT



VSEBINA


Predgovor (7) - Preživetje nemogočega
I. poglavje (11) - Kljubovanje težnosti 1949-1969
II. poglavje (47) - Vzpenjanje v višine 1969-1986
III. poglavje (105) - Odhajanje v neskončna prostranstva 1986-2004
IV. poglavje (131) - Iskanje odgovorov 1995-2009
V. poglavje (153) - Sooblikovanje domovine 1991-2004
VI. poglavje (171) Ohranjanje dediščine 1998-2008
Epilog (201)
Reinhold Messner podatki o življenju in delu (215)

Z zadnje strani


Reinhold Messner,
alpinist in pustolovec. Vse od svoje mladosti je šel dlje od drugih - do skrajnih meja. In jih prestavljal, predvsem v sebi in zase. Najprej je svoje življenje posvetil in podredil stenam. Kmalu, leta 1970, je na Nanga Par-batu doživel velik poraz. To breme pa ga ni odvrnilo od ciljev. Uspeli so mu številni prvenstveni vzponi in osvojil je vseh štirinajst osemtisočakov. Bil je tudi prvi, ki se je sam povzpel na Everest. Postal je najpomembnejši alpinist svojega časa, eden najpomembnejših vseh časov. Pozneje je višine zamenjal za drugačne pustolovščine in prečkal Antarktiko, Tibet, puščavo Gobi... Po krajši politični karieri se zadnja leta posveča ustanavljanju gorskega muzeja ter ohranjanju kulturne in gorniške dediščine.

Kaj žene tega edinstvenega človeka? Kakšna je njegova življenjska filozofija? Od kod mu moč, da vedno znova uresniči svoje ideje? V knjigi Messner pretresa doživeto in odgovarja na ključna vprašanja o plezanju in alpinizmu, prijateljstvu in egoizmu, ljudeh, ki jih je srečal, o neuspehih in svojem instinktu, da se je skoraj vedno odločil pravilno, bližini smrti in preživetju. Odgovarja odkrito, neposredno, kdaj tudi robato, pogosto potrebuje le nekaj besed. Naj zvenijo dejanja.

»IMETJE JE DOLGOČASNO. POMEMBEN JE IZZIV.«
Reinhold Messner



Predgovor

PREŽIVETJE NEMOGOČEGA


Reinhold Messner ni izumil ničesar, je pa pognal in pospešil razvoj alpinizma močneje kot kdorkoli drug. Svobodomiselnost je pogum, pogum je reči bobu bob, pogum je na glas povedati, da je cesar nag, ko se večina oportunistično spreneveda, da je vse prav.

Sredi šestdesetih let je napredek tehničnega plezanja – torej s klini in svedrovci – pripeljal alpinizem ne naprej, pač pa v slepo ulico. Z umetnimi pripomočki je bilo mogoče "splezati" vse, a v resnici le po klinih. Takrat je dvaindvajsetletni Messner, še brez mednarodne slave in dosežkov, napisal članek Umor nemogočega in ga objavil v takratnih (še manj številnih, a boljših od današnjih) alpinističnih revijah. Preprosto je povedal, da je bistvo alpinizma pustolovščina, iskanje skrajnih meja bivanja, in da je pretirana uporaba tehnike smrt tega najčistejšega izraza svobode duha. Članek je bil udaren, odraz značaja in mladosti, za mnoge avtoritete nesramen, v resnici pa osvobajajoč, osvobodilen. Odtlej ni dileme. Tehnika naj bo za varovanje, za pomoč na kakem mestu, bistvo pa je plezanje, ne dviganje po klinih. Drugič je povzročil vihar s sporom z resnično avtokratskim vodjem odprave na Nanga Parbat, Karlom Herrligkofferjem (med pristopom so morali udeleženci v gosjem redu korakati za njim); ob sestopu je Messner izgubil brata in pravde so se vlekle nekaj let. Potem je prvi (skupaj s Petrom Habelerjem) brez dodatnega kisika prišel na vrh Everesta, to potrdil še s solovzponom s severa, prvi na svetu preplezal vseh štirinajst osemtisočakov, pisal knjige, hodil po peščenih in ledenih puščavah, se spustil v politiko (evropski poslanec), kupil in obnovil grad in tako naprej. Če izvzamemo ideološke boje, je imel še največ težav v domačih krajih. Nemo propheta in patria velja na Južnem Tirolskem prav tako kot na Kranjskem. Velja pa tudi širše, saj se je prosto plezanje kot pojem in prava smer uveljavilo šele, ko se je potrdilo v Ameriki in se od tam vrnilo – kot ameriško. »Včasih je bilo v Alpah dvesto ali tristo pravih alpinistov, zdaj jih je še manj, zato jih pa sto tisoč pleza na umetnih stenah,« zaključuje Messner to poglavje.

S Slovenci se je najprej srečal v Chamonixu konec šestdesetih let, ko je Stanetu Belaku priskrbel nekaj "železja" za slovenske alpiniste od svojih pokroviteljev. Naslednji stiki so bili posredni, a zanimivi. Prvemu slovenskemu, takrat jugoslovanskemu poskusu v južni steni Makaluja je sledila njegova odprava, a je odnehala še bistveno nižje. Potem se je s Cassinovo odpravo lotil južne stene Lotseja, a ni bil uspešen, Slovenci pa so šest let pozneje prišli skoraj do roba stene. Podobno je bilo z južno steno Daulagirija (1977). Štiri leta za njegovim poskusom so jo prvi preplezali Stane Belak, Cene Berčič in Emil Tratnik. Za spodbujanje pravega alpinizma je Messner ustanovil posebno nagrado srebrni lev in jo izročil Tomu Česnu za Lotse, a jo pozneje zaradi dvomov o vzponu preklical. Prav tako je posebej Slovencem predstavil uspeh Tomaža Humarja v južni steni Daulagirija, v svojih knjigah pa tudi druge naše dosežke v Himalaji (Everest, Kangčendzengo, Makalu, Menlungtse itd). Na nekem slovesnem alpinističnem zborovanju v Katmanduju sem opazoval Messnerja, Habelerja, Nairza, Mayerla, Hupfauerja (sicer tudi druge iz svetovne elite, a tile vzhodnoalpski so nam najbolj sorodni), vse v lepih oblekah in s kravatami, in v trenutku me je obšlo spoznanje: v bistvu smo alpinisti divjaki, praljudje, z zelo prvinskimi nagoni. Prav zaradi kravat in belih srajc je posebnost izraza obrazov še bolj izstopala – vsega ni bilo mogoče skriti. Ni veliko možnosti za ljudi iz alpskih dolin. Ena od njih, za posebne nature, je tudi pot navzgor, alpinizem. Messnerju je vzpon uspel skoraj v vseh pogledih, mnogim drugim je uspelo tudi zaradi njega, pa najsi so začeli kot njegovi soplezalci, tekmeci, posnemovalci ali pa jih je (le) navdihoval. Teh je pravzaprav največ. Življenje na skrajnih mejah je poštena zgodba, ki sega od vzgoje za trdo delo in pomanjkanja do duhovnega bogastva velikih višin. Prav trdo otroštvo je Messnerju dalo moč. Upal in znal je razpeti krila nemogočega in poleteti. Reinhold Messner je v navezi z minevanjem postal nesmrten.

Tone Škarja
Ljubljana, 13. 6. 2006

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti