Gorniška potepanja: Tako bi lahko tudi ostalo. Na nepopackanost neoznačenih vrhov merim. A »napredek« mora (menda) svojo pot. Očitno tudi v gorah, kajne? Pa naj bo to železje ali čopič ...
Zahtevni gori na severni strani Grintovcev
Belske Kočne brez gorá, ki jo obkrožajo, ne bi bilo. No, seveda velja tudi obratno, a vrhovi, ki so preko Savinjskega sedla povezani z osrednjo verigo 
Kamniško-Savinjskih Alp, so za gorniške navdušence vendarle v prvem planu. V najjužnejšo dolino naše severne sosede se lahko pripeljemo z gorenjske ali štajerske strani. Prva pot vodi skozi dolino Kokre čez Jezersko, druga pa čez Pavličev vrh. Ker avstrijske oblasti kmeta Pavliča niso uspele prepričati, da bi prometnico uredili po njegovem svetu, bomo s Pavličevega vrha skorajda padli v spodnji del Belske Kočne. Do zapornice sredi doline je še nekaj makadama. V Belski Kočni je bil nekdaj rudnik živega srebra, danes pa je zatrep doline zavarovan kot naravni rezervat.
Z izhodišča pri zapornici v Belski Kočni se lahko po desni poti povzpnemo mimo ostankov rudnika na Jenkovo planino in dalje na Goli vrh (1787 m). Če na planini krenemo levo nas zahtevna markirana pot preko Male Babe (2018 m) pripelje na njeno višjo sosedo, Veliko Babo (2127 m). Kdor je namenjen proti Savinjskemu sedlu, bo po markirani poti krenil naravnost po dolini do skalne zapore, čez katero pomaga celo nekaj varoval. V kotanji pod ostenji je bila nekoč planina Presteralše. Nad dolino pritegne pozornost edini dvatisočak Kamniško-Savinjskih Alp, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju: Storžek/Belski turn (2110 m). Če želimo nanj, nadaljujemo proti Savinjskemu sedlu, pod njim pa se usmerimo desno na zavarovano pot, po kateri se povzpnemo na vrh.
Gorniki, ki želijo Mrzlo goro doseči po markiranih poteh, morajo s Savinjskega sedla sestopiti v Mrzli dol in se priključiti poti, ki drži na vrh z Okrešlja po in ob zahodnem grebenu. Brezpotno grebensko prečenje čez Mrzli vrh je precej zahtevnejše in primerno zgolj za zelo izurjene. Treba je dodati, da tudi markirana pot nikakor ni lahka. S samovarovalnim kompletom si na njej ne bomo mogli kaj prida pomagati, saj skoraj ni jeklenic. Za neizkušene je zelo priporočljivo varovanje z vrvjo. Ker je bila Mrzla gora zaradi strogega obmejnega režima po drugi svetovni vojni slovenskim gornikom dolgo praktično nedostopna, so pot uredili šele sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja; skoraj natanko stoletje po prvi osvojitvi vrha, ko je po številnih poskusih vrh Mrzle gore dosegel dr. Frischauf; seveda ob izdatni pomoči dveh domačinov: Piskernika in Matka. Časi, ko so na Savinjskem sedlu »stanovali« varuhi reda, so že davno minili in današnja mladež si kar težko predstavlja, da je še pred slabega pol stoletja za marsikatero goro – tudi za Mrzlo – v vodniku pisalo: »Vzponi na vrhove niso dovoljeni!«
Ozrimo se še na vzhodno stran, ki je večini Slovencev bolj poznana. Za obisk vrhov se ponujajo izhodišča v Matkovem kotu in Logarski dolini. Na Mrzlo goro se lahko povzpnemo mimo slapu Rinka ali po Pastirski poti do Okrešelja, naprej skozi Mrzli dol in po zahodnem grebenu na vrh čez Okrešelj, lahko pa jo uberemo v Matkov kot in mimo Škafa, ki je na ogled samo v zgodnjem poletju, skozi Latvico dosežemo vrh. Tudi pot iz Matkovega kota je vse prej kot lahka. Zgodaj poleti so pod in nad Škafom, ki s taljenjem snega počasi izgine, obsežna snežišča! Lažji plezalni vzpon vodi čez star pastirski prehod: Hudi prask. Obširno južno ostenje je med plezalci precej priljubljeno. Alpinistom so pozimi zanimive tudi številne strme grape. Tam gori v robeh na Matkovim kotom in Logarsko dolino, je še veliko stezic in prehodov, ki so namenjeni izurjenim gornikom, ki ljubijo mir in tišino.
Krnička gora (2061 m) kaže, če jo le gledamo s prave strani (recimo iz Matkovega kota), spoštovanja vredno podobo, v resnici pa je, zavoljo bližine 
višje in mogočnejše jugozahodne sosede, le njen malo višji podstavek z majhno relativno višinsko razliko. Vzpon nanjo ni enosaven. Prehod iz Latvice postreže z izpostavljenimi prehodi, vzpon iz Matkove Krnice, kjer je bila nekoč planina, pa zahteva plezanje po grebenu. Nemara je še najlažje, če se vzpona lotimo s severne strani, iz Belske Kočne. Malo pred razpadajočim stanom na nekdanji planini Presteralše krenemo levo in dosežemo krnico med Krničko in Mrzlo goro. Skoznjo se povzpnemo do zatrepa, kjer po grapi splezamo na vrh. Pa kaj bi opisoval … Pristop je že nekaj časa »markiran« … Ko sva bila midva na Krnički gori, še ni bilo rdečih pik. V večjem delu našega gorskega sveta je bil – sva izvedela kasneje – siv turoben dan, le nad severnim podstavkom Grintovcev je vreme kazalo svoj vedrejši obraz. In tako bi lahko tudi ostalo. Ne mislim na vreme, temveč na nepopackanost neoznačenih vrhov. A »napredek« mora (menda) svojo pot. Očitno tudi v gorah, kajne? Pa naj bo to železje ali čopič ...
Še en malo odbit predlog. Izurjen in kondicijsko dobro pripravljen planinec lahko avto pusti pri Domu sester Logar in se za začetek po naravoslovno-
etnografski poti sprehodi do zatrepa Logarske doline, nato pa mimo Rinke krene na Okrešelj, po zahodnem grebenu na Mrzlo goro in mimo Škafa sestopi v Matkov kot. Če zvečer ne bo niti malo utrujen, je z nekega drugega planeta. Midva sva si pred leti zaželeli nekaj takega. Za zadnji, cestni kos poti sva s seboj tovorila celo športne copate. V večernem hladu nisva ravno padla skupaj, a naslednji dan pohoda zagotovo ne bi šla ravno navdušeno ponoviti. No, pa še primeren razlog sva imela na zalogi. Mudilo se nama je na jug. V naslednjih dneh so naju čakale prostrane črnogorske plánine, kjer prijaznim in zelo ustrežljivim gorjanom nikakor ni šlo v račun, da se lahko palice uporablja tudi brez smuči ...
Gorazd Gorišek