Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Divji čebulčki (Allium)

Arhiv G-L: Gorski vrtovi


Šopek gorskih lukov krasi Kraški rob.


Gorski luk je zadišal senožetniku.


Rumenkasti luk na kraški planoti pod Snežnikom.


V Dolini sedmerih jezer je veliko drobnjaka.


Metulj osatnik se ne brani medičine gorskega drobnjaka.


Vanež med čmerikami in ruševjem.


Čemaž prekriva gozdna tla.


Pri oblastem luku so popki skoraj lepši od cvetov.

petek, 12. avgust 2011, ob 05:30, Alenka Mihorič, ogledov: 9014

Gorski drobnjakGorski vrtovi: Kaj bi dandanes v kuhinji brez čebule, česna in drobnjaka? Jedi bi imele precej osiromašen okus. V naravi, tudi v gorah, pa raste marsikateri prednik teh začimbnic, ki povrhu še lepo cveti.

 

Lukom ljudje že tisočletja pripisujejo zdravilne lastnosti in jih uporabljajo v kulinariki. Gojijo jih pa tudi zaradi lepih, večinoma okroglih socvetij. Ko se odpravimo v gore, lahko opazimo kar lepo število divje rastočih sorodnic iz družine lukovk (nekateri jih prištevajo k družini lilijevk ali narcisovk) z značilnim vonjem in navadno ostrim okusom. Lahko jih razdelimo v dve skupini: prvi cvetijo v belo-rumenkastih odtenkih, drugi pa vijolično-rdečih. Večinoma so to zelnate trajnice, ki imajo v zemlji čebulico. Le-to sestavljajo omeseneli spodnji deli listov, ki izraščajo iz koreninskega krožca. Njihov plod je glavica. Luki v naravi večinoma uspevajo v zmernih predelih severne poloble. Nekatere vrste prenesejo tudi ostre zimske razmere nad 2000 metri.

Gorski luk (Allium senescens)
Gorski luk raste na suhem, kamnitem terenu.Cveti od avgusta do septembra na suhih kamnitih rastiščih, največ ga je na jugozahodnem delu države (fotografije so s planote med Ilirsko bistrico in Sviščaki ter s Kraškega roba), najti ga je mogoče tudi v Julijskih Alpah ter na subpanonskem območju. Prepoznamo ga po socvetju, ki je oblikovano kot zgornja polovica oble oziroma so vsi cvetovi obrnjeni nad horizontalo. Rožnato socvetje je široko 2-5 cm. Listi cvetnega odevala so pri posameznem cvetu dolgi okoli 5 mm. Prašniki so razločno daljši od cvetnega odevala. Podporni listi socvetja so krajši od socvetja. Sveži črtalasti listi so na spodnji strani zaokroženi.  Zunanji ovoj čebulice je tankoopnast in ne razpade v vzdolžne trakove. Čebulica ima kratko koreniko. Rastlina je razširjena v Evropi in Aziji. 

Rumenkasti luk (Allium ericetorum)
Zaradi nežne barve rumenkasti luk ne vzbuja velike pozornosti.Zelo svetlo rumeno cvetno odevalo ima pogosto cvetove na različno dolgih pecljih, zato socvetje ni čisto pravilne kroglaste oblike. Cveti pozno poleti, raste pa od nižine do subalpinskega pasu. Podporni listi, ki so pred cvetenjem ovijali popek, so krajši od socvetja (po tem ga ločimo od podobnega kamnega luka (Allium saxatile), ki ga najdemo le v južnem delu države in ima bolj kroglasto obliko socvetja). Cvetni listi so dolgi 3-8 mm in niso zavihani. Rdečkasti prašniki so daljši od cvetnega odevala. Število cvetov v socvetju je običajno manjše kot pri kamnem luku ali vanežu. Višina tega luka je okoli 30 cm. Čebulica je podolgovata in pritrjena na kratko koreniko. Črtalasti listi so skoraj pritlični, od stebla se ločijo na približno isti višini. Rumenkasti luk poznajo v številnih srednjeevropskih in južnoevropskih državah.

Škrlatni ali kamniški luk (Allium kermesinum)
Kamniški luk je dragocenost med luki, saj ne raste nikjer drugje kot v naših gorah.Je endemit Kamniško-Savinjskih Alp. Po videzu je zelo podoben rumenkastemu luku, razen v barvi cvetov, ki je rdeča s pridihom ciklamno vijoličaste. Zunanji ovoj čebulice je nitast. Socvetje je veliko le 2 cm, cvetovi so na kratkih pecljih. Tudi ta vrsta luka ima črtalaste liste in je visoka okoli 30 cm. Cveti v avgustu. V prvi polovici 19. stoletja sta ga botanika N. Rastern in A. Fleischmann odkrila na Storžiču in Mokrici in ga poslala nemškemu botaniku L. Reichenbachu, ki ga je poimenoval. Kasneje so odkrili še več nahajališč, vsa pa so v Kamniških gorah. Redko ga vidimo pod 1500 metri, eden takšnih sončnih travnatih krajev je Kamniški vrh.

Gorski drobnjak (Allium schoenoprasum subsp. alpinum)
Gorski drobnjak je zelo podoben vrtni rastlini, a ga bomo v naravi srečali le visoko v planinah.Raste na vlažnih kamnitih tratah in škrapljiščih (apnenčasta podlaga) predvsem v pasu ruševja. Je zelnata trajnica s kratko koreniko, iz katere poganjajo zgoščeni listi, katerih odebeljene nožnice tvorijo ozke, do 1 cm dolge čebulice. Stebla so okrogla, visoka do 30 cm, gola in olistana visoko pod socvetje. Listi so zeleni ali sivozeleni, ozki in cevasti v preseku. Do 4 cm visoko socvetje podpira  dvolisten ali trilisten bel ali rdečkast ovoj. Cvetovi imajo okoli pol cm dolge peclje, so trištevni, odevalo je dvojno, od belkaste do živo rožnatovijoličaste barve. Cvetni listi so dolgo priostreni, dolgi do 15 mm. V cvetu je 6 prašnikov, ki so krajši od cvetnega odevala. Ta drobnjak uspeva na gorovjih Evrope, Azije in Severne Amerike. Sega tudi v arktične kraje. Pri nas ga bomo najlažje našli v Dolini Triglavskih jezer. Cveti julija in avgusta. Od vrtnega drobnjaka se zelo malo razlikuje.

Vanež (Allium victorialis)
Popki vaneža pod vrhom snežnika povešajo glavice.Vanež je najbolj postaven gornik med luki.Le malo nižje od drobnjaka, še vedno pa nad 1300 metri (v tujini tudi nad 2000 metri), bomo z malo sreče naleteli na postavno, svetlo rumeno cvetočo čebulnico. Vanež ima korenikasto, do 10 cm dolgo in do 3 cm debelo čebulico, obdano z mrežastim nitjem. Pritlični listi segajo z nožnico precej visoko po do 80 cm visokem steblu, so jajčasti, kratkopecljati, 20 cm dolgi in do 5 cm široki in imajo vzdolžne žile. Ovršno socvetje je do 5 cm široko in navidezno kobulasto. Množica pecljatih cvetov ima skupen kratek kožnat ovoj. Trištevni cvetovi so veliki okoli pol cm, odevalo ima dva kroga. Rumeni prašniki so daljši od njega in gledajo iz cvetov. Vanež raste na apnenčasti in mešani podlagi kamnitih travišč in višinskih bukovih gozdov. Najdemo ga tudi med visokimi steblikami ali planinskih pašnikih na gorovjih Evrope, Kavkaza, Urala, Sibirije in na Japonskem. Ponekod je zavarovana vrsta.

Čemaž (Allium ursinum)
Če že nekateri vihajo nosove nad čemažem, mu lepega videza nihče ne oporeka.Če bi prevedli znanstveno ime, bi ga lahko poimenovali medvedji česen; ponekod ga zares imenujejo tako (bear's garlic, bear leek). Medvedi pa seveda najraje hlačajo v gozdovih in prav tam spomladi, v rahli senci drevja, ki se že olistava, najprej ozelene poljane čemaževih suličastih listov. Ti so pritlični in pecljati. Čebulica nima vlaknatega ovoja. Kmalu poženejo kakih 20 cm visoka stebla, na katerih se razcvetijo snežno bela socvetja zvezdastih cvetov, ki gozd napolnijo z nekaterim ljudem ne ravno privlačnim vonjem po česnu. No, sama bom temu vonju rekla 'zanimiv', vsekakor pa me nekaj zrezanih listov čemaža na solati sploh ne moti. Podobno kot česen pa ima ta rastlina številne zdravilne učinke in ljudje jo uporabljajo na več načinov. Raste od nižin do gorskega pasu skoraj povsod v Sloveniji in Evropi vse od hladnega severa do Kavkaza na jugovzhodu.

Gredljati luk (Allium carinatum subsp. carinatum)
V dnišču socvetja ima ta luk zarodne brstiče, med katerimi poganjajo cvetni peclji, ki so 4-6 krat tako dolgi kot cvetovi. Zato se cvetovi lokasto obešajo na vse strani, okoli 5 cm veliko socvetje pa je rahlocvetno. Čebulica je okrogla in brez korenike. Prašniki so razločno daljši od cvetnega odevala, ki je rdečevijoličaste barve. Eden od dveh podpornih listov je precej daljši od socvetja, oba pa se iz ozkojajčastega dna proti vrhu zožita v dolgo konico. Kmalu se posušita, a ne odpadeta. Črtalasti listi izhajajo na različnih višinah do 40 cm visokega stebla. Gredljati luk je precej pogost skoraj povsod v Sloveniji na travnikih, med grmovjem in ob gozdnih robovih od nižine do montanskega pasu, cveti pa junija in julija.

 Če odpremo zunanji ovoj gredljatega luka, že lahko opazimo zarodne brstiče na dnu socvetja.  Gredljati luk ima rahlo socvetje.  Lepi luk je preprosto - lep.  Ko se cvet lepega luka spremeni v plod, se postavi pokonci.

Lepi luk (Allium carinatum subsp. pulchelum)
Socvetje nima brstičev, sicer pa ima rastlina vse lastnosti zelo podobne, saj gre za dve podvrsti. Cvetni peclji so 2-4 krat tako dolgi kot cvetovi. Po mojih opažanjih so socvetja nekoliko bogatejša kot pri gredljatem luku (imajo več cvetov). Cveti nekoliko kasneje, julija in avgusta, in sicer na sončnih travnatih in grmovnatih pobočjih. Ko odcveti, se plodovi – glavice – postavijo pokonci, kar velja tudi za gredljati luk. Lepi luk je precej manj razširjen kot gredljati, manjka predvsem v severovzhodni Sloveniji. Na južnem pobočju Kamniškega vrha sta našli dom obe podvrsti.

Oblasti luk (Allium sphaerocephalon)
Oblasti luk nas očara z barvo in gostoto socvetja.Od dobrih 20 vrst lukov, ki jih premore naša dežela, bi med gorske vrste lahko šteli polovico. Kot zadnjega naj omenim še oblasti luk, ki ga najdemo samo v jugozahodni Sloveniji, na toplih kraških in primorskih traviščih. Višja rastišča sežejo na južne obronke planote Trnovskega gozda, kjer se strmo spušča v Vipavsko dolino. Cveti julija, že prej pa lahko občudujemo njegove zanimive popke, ki se od spodnjih proti zgornjim barvajo postopno od belkaste in zelene do zlate, ki prehaja v vijolično barvo. Prav zato so zelo zanimivi tudi za gojitev na vrtovih. Socvetja imajo obliko jajca, so zelo gosta in visoka do 5 cm. Prašniki so daljši od cvetnega odevala, cvetni peclji pa krajši od cvetov. Socvetje ima dva obstojna podporna lista. Listi so cevasti, širši od 4 mm. Steblo je lahko visoko tudi več kot 50 cm.

Ostale vrste lukov, ki rastejo v nižinah:
robati luk (podoben gorskemu, le da raste na močvirnatem terenu),
dišeči luk (bel ali rožnat, vlažni travniki nižine),
čebula in šalotka (včasih pobegla z vrtov, domovina vzhodna Azija),
rožnati luk (lepi, precej veliki, nežno rožnati cvetovi, v Primorju),
neapeljski luk (belo cvetoči luk na flišu v Primorju),
latasti luk (bledo obarvan, obdelana tla vinogradov Istre in Vipavske doline),
zelenjadni luk (podoben gredljatemu, bolj blede barve, nižina),
česen (gojen, podivjan, domovina Srednja Azija),
poletni luk (zelo velika in gosta kroglasta socvetja, Primorje),
divji luk (zarodni brstiči, ki že med cvetenjem kalijo, nižine povsod po sloveniji),
okrogli luk (brez brstičev, obdelana tla nižine v Primorju),
vinograjski luk (kaleči brstiči, obdelana tla nižine),
povešenocvetni luk (manjša rdeča socvetja, kraški travniki). 

Alenka Mihorič

Literatura:
- Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
 

Komentiraj (1):

Maruška Lenarčič, petek, 12. avgust 2011, ob 10:03

Pozdravljeni,

sem res vesela vašega prispevka, ker sem se ravno prejšnji teden, ob obisku Slavnika, spraševala o lukih in mojem neznanju.
So prav dekorativni, posebno, ko jih je veliko skupaj.
Sem pa bila zelo vesela, ko sem letos na Snežniku zagledala vanež.

Hvala in še veliko koristnih prispevkov, Maruška

eXTReMe Tracker