Tomaž Jakofčič: Če pogledaš na steno Triglava pozimi, vidiš le nekaj kopnih lis, delov, ki so prestrmi, da bi se sneg prijel. Dve izmed največjih takih lis sta stena Skalaškega turnca ter stena med Ladjo in Čopom.
Prav slednja mi z nakazano počjo, ki se vleče preko nje, vidne že iz doline, ni dala miru zadnjih nekaj let. Letošnje zgodnje poletje sva tako s Tinco posvetila Triglavu.
Raziskovanje in opremljanje je botrovalo štirim plezanjem Skalaške in Gorenjske smeri z raznimi varijacijami. Že sredi julija skrivnosti ni bilo več zato pa se je vreme občutno skvarilo. Malo sva bila že nervozna saj imamo namen avgust preživeti v Chamonixu a kdor čaka, dočaka. Minula dva dneva, 2. in 3. avgust, sta bila lepa, preživela sva jih v najlepši slovenski steni in ji dodala fino, težko smer.
Celotna objava (z več slikami) je na TomazJakofcic >>>
Je pa v celoti predstavljena tudi že na Plezanje.net
Vstopni del sva si sposodila od Metropolisa in po njegovem najtežjem raztežaju plezala naravnost do gredine Skalaške in od tam spet naravnost gor po strmi steni Gorenjskega turnca. Nad dostopno gredino pod Čopov steber nisva hotela posiljevati in sva dva raztežaja sledila Srpu po lepi zajedi nato pa naravnost gor. Prvi dan sva preplezala še prvi raztežaj »headwalla« nad katerim sva ob enem od predhodnih obiskov, sredi previsne stene odkrila neverjetno votlino z ravnim dnom – Hotel Triglav.
Tu sva bivakirala in naslednji dan začela z najtežjim delom smeri. Prvi raztežaj nad votlino, rumeno previsovje, ki je branilo dostop do začetka poči se je izkazal za prosto najtežjega, prosto z rdečo piko sem ga preplezal naslednji dan po opremljanju, Tinci je malo zmanjkalo. Tokrat je bil pošteno moker in več od plezanja na rotkreis ni šlo. Še tri raztežaje; 6ega, 18tega in 19ega sva preplezala v drugem poizkusu, ostalo v prvem.
Od daleč vidna poč je na licu mesta izkazala za prevarantko saj je bila v glavnem zasigana in je le tu in tam dopustila kak klin ali zatikalo. Na polovici sva presekala Srp, še raztežaj višje pa sva ob stiku z varianto Jeglič – Kunaver plezala proti Čopu in po njem v dveh raztežajih na rob stene.
Najtežji raztežaj je mestoma majav, višje gori pa sva preplezala nekaj najlepših in najbolj norih »slovenskih« raztežajev do sedaj. Izpostavljenost je tam res popolna in navdušujoča.
Pri plezanju novih smeri ne gledam na kvantiteto, ampak predvsem na kvaliteto smeri, lepo linijo in dobro skalo. Rad imam, če kdo ponovi katero od mojih smeri in rad bi, da bi hitro ponovili tudi to. Zato malo reklame.
Mislim, da gre za eno najatraktivnejših in najtežjih alpinističnih skalnih smeri v naših gorah. Verjetno je njena prednost pred ostalilimi “naj” (Korenina ipd.), da je skala bolj ali manj odlična ter, da je dokaj dobro opremljena ob nekoliko višji tehnični težavnosti.. Res, pred desetimi leti bi zavrtal pol manj svedrovcev a sedaj v duhu časa in letom primerno, nekoliko več. Vseeno je smer svetlobno leto stran od naziva alpska športna smer in zahteva vplezanega alpinista s solidno frikovsko formo. Naj opozorim, da najtežji raztežaj (pa še kak lažji tudi) zahteva dobro merico občutka za ne najboljšo skalo. Nabijanje tehnike bo ta raztežaj najverjetneje uničilo, kar bi bila velika škoda saj le ta brani ” dostop” do najboljših raztežajev višje gori. Za nabijanje ni potrebe, saj sva v vseh težjih raztežajih pustila notri vse kline, ki so bili uporabljeni pri najinem končnem vzponu. V celi, 25 raztežajev dolgi smeri, je tako ostalo 28 svedrovcev v raztežajih, 13 svedrovcev na stojiščih ter ok. 25 klinov (plus stari klini v Čopu). Smeri dorasli ponavljalci ne potrebujejo več kot enega seta frendov in zatičev ter 6 različnih klinov in za večino morda nekaj bivak opreme, če se odpravljate v smer prvič.
Smer, z oceno IX/VII-VIII, 1000 m, sva poimenovala preprosto, Ulina smer. Darilce za njen skorajšnji drugi rojstni dan. K njej so nama uhajale misli na stojiščih in predvsem ona je »kriva«, da sva si našla dober cilj tudi v domačih gorah. In lahko rečem, da gre tokrat za moj najboljši alpinistični izdelek.
Tomaž Jakofčič - Jaka