Potepuški ostružki: Zatočišče nam je dobro služilo, čeprav so Avstralci želeli še malo srfati po svetovnem spletu, čeprav niso dobili tople večerje, ker so si jo zaželeli šele po deveti uri, čeprav so želeli leči stuširani, čeprav ...

Na drugi strani zemeljske oble, v Avstraliji, imam sorodnike, ki nas vedno pogosteje obiskujejo. Razumljivo mi je, da tukaj rojena strica vse bolj pogrešata svoj rodni kraj in domače okolje iz otroštva, cenim pa zanimanje bratrancev za domovino svojih očetov. Z veseljem jo spoznavajo, hvaležni so nam za vsak, njim namenjen trenutek.

Bratranec Andrej je ob svojem prvem obisku že kar precej vedel o naših navadah. Kot pol Slovenec je želel opraviti vsaj eno planinsko turo. Naša številna Čukova žlahta premore prav vse profile, seveda tudi gorske vodnike. Mene pa so z mojim perfektnim (o moj bog!) znanjem angleškega jezika, pooblastili za verbalne stike. Vodnik Jure je določil Raduho. Osvojili smo jo brez težav. Veselja nad tem, da je prvič prestopil dve tisočici nad morjem, mu ni skalilo nič kaj prijazno vreme. Andrej je na poti vzpona sodeloval še v žolčni telefonski konferenci, v kateri je prodajal rudnik. Da bi se čimbolj približali njegovemu »fohu«, smo ob povratku obiskali še Snežno jamo. Njegov zaključek je bil, da je planinarjenje prav zabavno in sploh ni naporno (je sploh vedel, kje je hodil?), seveda z menoj, kadar imam v rokah fotoaparat in vneto fotografiram. Le kaj sem hotela drugega, naj bi ga pustila samega, da bi se izgubil tam med rušjem, ki je tisti trenutek nadomeščalo njegovo pisarno?

Že naslednje leto je s seboj pripeljal tudi svoje tri otroke. Vnaprej nam je sporočil le eno željo: z njimi bi rad na Triglav. Radi bi simbolično potrdili svoje Slovenstvo »Težko žabo u vodo naterati«, pravi star pregovor naših južnih bratov. K pripravam smo pristopili z vso resnostjo. Preverili smo njihovo kondicijo; eden redno teče, druga dva kolesarita, tamala pa, kot prava prebivalka mesta ob Indijskemu oceanu, tekmuje v jadranju. Prva punca je izpadla že na prvi težji kvalifikaciji, na Gradiški turi, kjer so se prvič seznanili s pajkovstvom. Odnesla jo je vrtoglavica. Skupaj smo opravili še nekaj sredogorskih tur, jih založili z opisom poti v njihovem jeziku, dopolnili njihovo opremo, naredili načrt ture, se oskrbeli s hrano, ... Skrbel me je resni vegetarijanski »pisar« (odvetnik) Matej. Moje hlače bi mu bile strašno prevelike. To, kar je vase spravil v celem dnevu, pojem sama za zajtrk. Zaradi njega je bil moj nahrbtnik bogatejši za kar nekaj »zelenih« dodatkov.

Imeli smo srečo z vremenom, napovedani so bili štirje lepi dnevi. Prvi dan smo s Pokljuke dosegli Kredarico v sprehajalnem tempu. Ob Vodnikovem domu smo se srečali s prvo resno zaplato snega in kar nekaj časa so nam vzele vragolije, povezane z njo. Mimogrede smo prisostvovali še helikopterskemu reševanju nespametnih Nemcev, ki so se »prekladali« po balvanu in ubogega tečajnika napak navezali. Namesto varovanja je bil deležen premeta nazaj in končal je z razbito glavo. Jure jim je, vsem prestrašenim, objasnil, da to ni običajen način plezanja in pomirjeni smo do sončnega zahoda prispeli do našega prenočišča.

Spanje smo si vnaprej rezervirali in čakala nas je soba za vso sedmerico. Razveselila sem se je in res mi niso bili razumljivi njihovi razočarani pogledi ob vstopu. Iz kamrice so kar iskali prehod v še kakšen večji in bogatejše opremljeni prostor, v kopanico ali na teraso. Seveda, prostorček, napolnjena s pogradi, ki so se tiščali eden drugega, jim zgleda ni bila videti prav razkošen. Različni standardi pač. Zatočišče nam je dobro služilo, čeprav so Avstralci želeli še malo srfati po svetovnem spletu, čeprav niso dobili tople večerje, ker so si jo zaželeli šele po deveti uri, čeprav so želeli leči stuširani, čeprav ... Moram povedati, da z vsemi temi težavami nisem bila seznanjena prav podrobno. Tako malo večerov in juter sem tako visoko in sem jim ušla. Pustila sem jih same, da se prilagajajo »hotelskim« uslugam visokogorja in se še v temi samo v »slovenščini« potikala po Kredarici. Ob povratku v kočo sem jih nahecala, da smo skupaj preizkusili mraz, da jih je vsaj enkrat v življenju streslo. Najnižje temperature kraja, od koder prihajajo, ne padejo pod pozitivnih pet stopinj. Mislim, da niso prav dobro razumeli, kaj jih reže za vratom in okrog golih nog. Ko sem se zjutraj še v temi splazila iz sobe, so prav zadovoljno dremuckali.

Pri zajtrku sem bila do vegetarijanca nepopustljiva. Pojesti je moral ves med, ki sem ga imela s seboj. V tem trenutku se mi je povsem prepustil. Že pot prvega dne je presegla vsa njegova pričakovanja o težavnosti ture, kar nam seveda takrat še ni priznal. Ker je vedel, da je vzpon na vrh zahtevnejši, je bil pripravljen narediti vse, da bo le imel dovolj moči. Pred steno sta jih Jure in Stane opremila in navezala. Počasi smo se v gosjem redu vzpenjali proti vrhu. Tega dne smo bili gotovo najpočasnejši. Najbolje jo je odnesla jadralka, ljubka pubertetnica Evelin. Med poplesavanjem ob zvokih MP3 je uživala, fotografirala, kar naprej čebljala in se zapletala v vrv. Na valovih gora je bila enako sigurna kot na pravih oceanskih. Ostalima dvema moškima so podrhtevale roke in členki njunih prstov so beleli. Vodnika pa sta bila mirna in razumevajoča, kot bi ju vzel iz leksikona. Gotovo sta na tej poti opazila marsikaj, kar drugače ne bi. Do onemoglosti sem se naklepetala z vsemi srečujočimi in prehitevajočimi supergarji in malo resnejšimi planinci. Nihče ni, tako kot sama, skoparil z vzpodbudami in pohvalami.

Stopili smo na vrh. Njihova sreča je bila nepopisna. Dosežen je bil njihov cilj: stali so na gori, ki simbolizira Slovenstvo. Opravili smo vse obvezne rituale s štrikom in se milijonkrat fotografirali. Na veliko razočaranje vseh obiskovalcev si je Ev skrila kipeče obline v vetrovko in preko pravih planinskih »vročih hlačk« nase le navlekla moje rezervne.
Previdno smo sestopali. Na poti proti Planiki smo se spomnili na mogočo težavo, s katero jih nismo predčasno seznanili – krušenje kamenja. Vodnika sta me opozorila, naj jim to obrazložim. Od prevajanja so mi že skoraj pregoreli možgani in v strašnem krohotu smo sklenili, da bo najenostavneje, če jim situacijo kar ponazorimo. Malo smo se vsi skupaj premaknili v čase Chaplinovih nemih filmov, prav zares pa kamenja nismo prožili. Seveda so nas razumeli in napetost je popustila. Pod steno sta vodnika ujetnike razvezala in po poletnem snegu smo se oddrčali do Planikine koče. Mokre zadnje plati niso motile nikogar. Veselili smo se lažjega sveta in kosila. Podpreti smo se morali še za zadnji del poti do izhodišča.



Čeprav je kuharica prepričljivo zagotavljala, da so testenine vegetarijanske, je Matej ugotovil, da se je v omaki kuhalo tudi meso. Konec! Da bi ga strela, pustil je vse. Po mojem res strogem nastopu je vseeno pojedel frutabelo. Skrbelo me je zanj, bil je vidno utrujen. Vesel je bil le tega, da je »plezarija« za njim. Vseeno pa je ob namigu, da lahko prespimo, želel nadaljevati.
Na Pokljuki nam je šele pokazal, kako je ožuljen. Od potnih nogavic je imel mehurjaste podplate. Vse težave je premagoval potrpežljivo in sploh ni potožil, ko bi res moral. Njegova vztrajnost je presegla razumne meje, le preobul bi se v sveže nogavice in žuljev ne bi bilo. In zakaj sem jih vseskozi nosila s seboj?
Kljub vsemu so bili zadovoljni in neizmerno hvaležni; tamala, ker je vedela, da bo že zvečer lahko v baru, vegetarijanec, ker se je spet potrdil v svoji vztrajnosti, Andrej pa, ker je izpolnil svojo in željo svojih otrok. Srečni smo bili z njimi.
 

Na njihovo vztrajanje, da je tak podvig potrebno primerno proslaviti, smo (seveda takoj) popustili. Ker smo na kondicijskih in aklimatizacijskih pripravah vseskozi govorili o strašnih prebivalcih našega gozda – medvedih – smo za kraj praznovanja določili kmetijo Abram na Nanosu. Naj se v živo prepričajo o veličastnosti ali strašljivosti te živali.
Nedeljska pot do večerje je bila dolga. Uroš (moj dragi) je želel popoldne izkoristiti še za jadralno letenje, mi pa smo ga seveda veselo spremljali. Na vzletišču smo bili spet priča helikopterskemu reševanju, tokrat strmoglavljenega padalca. Isti trenutek sta na vzlet čakala jadralni zmajar in njegov sopotnik, ki ga je želel popeljati v dvojčku. Od pretresa nad neljubim dogodkom si je kandidat premislil. Zgražanje in čudenje nad »Crazy Slovenian« (kot, da se nesreče dogajajo samo v gorah in pri letenju), je prekinila Evelin: »Can I fly?« Bravo Ev! Čukovi geni rojevajo pogumne punce, seveda tudi pogumne fante. Andrej je tako suvereno prikrival svoj strah, da bi ga lahko razglasila tudi za neodgovornega očeta.
Vsak po svoje sta z Urošem varno pristala. Na Faceboobku sem kasneje prebrala jadralkino sporočilo, da je bil polet najlepše doživetje evropskega potovanja, njen pilot si je zaslužil le superlative, a spregovoril je le eno angleško besedo in ta je bila »šit«, ko sta malo nerodno pristala! (unfortunately the nice guy who took me could only say one English word: "Shit")

Pri Abramu smo strnili vtise vseh dogodkov. Kot sem slutila, je tura zelo presegla njihovo predstavo o težavnosti. Hoja navkreber, predvsem pa njena dolžina, je zelo drugačen napor, kot kolesarjenje po ravnem ali tek ob Indijskemu oceanu. Bogati za novo preizkušnjo, so zatrjevali, da bi turo ponovili. Domov smo se po gozdni cesti proti Podkraju vračali sredi noči. Verjemite, s pitjem nismo pretiravali. Vasi ni in ni hotelo biti. Dolgo si nismo hoteli priznati, a v prostranih Nanoških gozdovih smo se izgubili. Po tolikih prevoženih križiščih nas ni mogel več rešiti zemljevid. Ni bilo druge rešitve, kot da so fantje usposobili GPS napravo v francoskem avtu naših sorodnikov. Col, 14 kilometrov, nam je javila. Ko smo že kar nekaj časa sledili navodilom sodobne naprave, smo prišli pred mogočno obokano stavbo, na kateri je pisalo: Lovski dom. »Prisežem, da tukaj še nisem bila!« sem jim zatrjevala, kot ta, ki Nanos najbolje pozna. Ob cesti dvajset metrov naprej pa se je od ne vem kod vzela kmetija Abram. Ves moj ugled je šel v trenutku rakom žvižgat.
Nanosu nismo zamerili, strašansko smo se zabavali in jo proti domu mahnili kar po daljši, a sigurnejši poti.
Letos pride Andrej spet. Poleg otrok bo z njim tudi žena. Ne boste verjeli, kaj ga zanima: »Kolesarjenje v Dalmaciji!« No ja, saj Slovenci smo tudi navdušeni gorski kolesarji.