Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki vrh nad Robanovim kotom

sreda, 23. avgust 1939, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2322

France Herle: Trda noč je ždela med smrekami; nič naju ni motilo, če sva se spotikala ob kamenje, ko sva jo naglih nog ubirala proti stanu.

Robanov kot je bil tisti večer v spokojnem miru. Še zvončka v staji ni bilo čuti. Pozno je bilo. Mehka trava je zadušila korake, neslišno sva se ustavila pod oknom. Kristina je spala. Le počasen, enakomeren takt starodavne budilke je uhajal izpod priprtih naoknic. Morala sva razdreti tihoto in zaklicati.
Kmalu sva bila v posteljah in tudi spanec ni odlašal. Ko se je nad Raduho ustoličil prvi svit in z debelim očesom buljil naravnost skozi najino okno, sem se zbudil. Z Dušana sem potegnil odejo; medtem ko je okleval med dremavico in bdenjem, sem pregledal ozračje. Gornik je držal besedo in z veliko vnemo zavračal tri dolge, svetlosive brazde, ki so se čez noč priteple od nekod z juga, dokler jih ni ugnal. Čast mu!

Kristina se je že vrnila od molže; sedla sva in popila zajtrk. »Z Bogom, srečno pot!« pravi Kristina, ko se midva, oprtana z vsem potrebnim, podvizava po poti proti Molički planini. Sveže jutro je še pospešilo korake. Nihče nama bi ne mogel ugovarjati, da sva bila ob šestih že v Žvižgavcu.
Da sem slutil tragedijo, ki se je tri mesece kasneje odigrala prav na tem mestu: 24. nov. t. l. je tu strmoglavil Robanov Rafko. Mimo vseh starcev in stark, mimo bolehnih in trpečih, mimo nebogljenih otrok, mimo pohabljenih in od življenja trudnih, mimo vseh je prst Božji neizprosno pokazal na sveže življenje: zastavljeni nogi je izpodletelo, mlado telo je omahnilo, v ledu in snegu stisnjene čeri so se izmikale hlastanju premrlih rok ... V Kotu je zastalo vse življenje, mrzel jesenski piš je zaúlil okrog Ojstrice, plast novega snega se je utrgala na plati in se je zaprašila nad pódvezom, z veje je padel poslednji list, mati je odstavila krop od ognja - v snežni kotanji pod steno je obležalo mrtvo telo. Gora je iztisnila biser iz srca. Vzela Te je za obresti nas vseh, ki smo od gor. Da si videl, ves tovariš in pravi, kako je za hip onemela Ojstrica v tihi molitvi potem, ko je čula: »Accipia tterra quod tuum est« - - in se je stoglava množica v črnini sklonila k sveži jami! Danes Tebi! - - -

V Žvižgavcu torej sva se z Dušanom izneverila poti; zavila sva v levo skozi luknjo proti Veliki zelenici, ki leži ob vznožju Velikega vrha. Čez kake pol ure sva se udobno zleknila v mehko travo na Zelenici. Med prigrizovanjem jabolk so oči obeh iskale in begale po steni. Ima to posebnost, da je ob vsem vznožju izpodjedena do višine kakih 50 m; srednji del je zložnejši, zgornji se zopet stopnjuje in je ostro odrezan z dolgim vršnim robom vse od Velikega vrha preko Poljskih Devic tja do osamljene Turnce nad Belskim stanom.
Hodil sem prej že dolgo na ogledi: iskal sem vstopa, pa zopet gledal s temena navzdol, z Grofičke meril z daljnogledom – vse zastonj. Danes pa ne boš in ne boš! Prišla sva po vse kaj drugega ko na beg. Govorila sva malo. Po licih nama je plesalo tisto hrepenenje, ki se loteva vsakega planinca, ko zvedavo pristopa k novim, morda še v sanjah nepoznanim izkušnjam. Tako se ti zdi, da oživi skala, ki si jo izbral, vsak odrast na njej se zdi, da govori, da vabi: »Bo šlo: tu, tu, tu!« - Dušan je prižgal cigareto, globoko potegnil, izpustil dim skozi nos in usta hkrati, mojstrsko pljunil, jadrno vstal in rekel: »Gremo!«
Po travi sva krenila nekoliko navzdol do skale in vstopila v kratke prodnate police od desne, tako da sva spodnji kljun stene imela kmalu pod seboj, vsega kakih 8-10 metrov. Tu sva se navezala in Dušan prične v desno. Zavitost stene naju takoj opomni na skrajno previdnost. Dušan se vrne. Pričnem jaz v levo. Po strmi, ozki pečini napredujem počasi. Na levi brani sicer ozek parobek, da bi iztegnil telo, v desno pa je pečina odrezana in neporabna za oporo. Oprimki so medli, stopi prav tako. Počasi, previdno rijem navzgor. Klin sem tukaj zabil bolj za poskus ko iz potrebe. Vrvi sta prav pri kraju, ko dosežem zanesljivo varovanje v polici, ki nekako svedrasto zavije navzdol v drugo smer, tako da je od spodaj nevidna. Dušan je kmalu pri meni.
Komad nad nama je kritičen, kakor sva pozneje ugotovila, najtežji v celem: na levi gladek hrbet, ki se konča v viseči steni, kakih 15 metrov nad nama sloni previs in zapira očem prosto pot navzgor. Dušan svetuje, da bi poskušala na desno v strmo steno, ki nosi plitvo poklino. Nemara bi bilo tod res najboljše. Odločil sem se pa, da poskusim naravnost po zajedi navzgor proti omenjenemu previsu. Izpod njega namreč visi v zajedi sklad rdečega kamenja in plošč, ki delajo videz stopnic. Bil sem prepričan, da bo šlo od tu dalje pod previsom v desno, kjer strmina očividno pojenja.

Kmalu sem v rdečem apnencu in vidim, da je stvar vse drugačna. Sklad - skoraj navpičen - jedva visi v zajedi. Ves sem v njem. Noga tvegano stoji na oprti plošči, prsti obeh rok se krčevito drže dveh glav. Plaha sumnja šine skozi glavo... O varovanju ni govora. Vrvi prosto visita proti Dušanu, ki se je skril za robom in čaka. Rdeča snov se vsiplje ob telesu, kamenje nad glavo se samo ruši, kakor da se hoče otresti nadležnega bremena. Nihče se še ni obešal tod. Desna roka išče prijema naprej. Hočem se potegniti. Rdeče gručevje nad glavo pa oživi, izpod desne noge se odlušči kamen. Glava se krčevito prisloni, prsi zajeze ko disk veliko skalo, telo se tesno stiska ob rdečino. Zgoraj pa se še usiplje, lušči, rdeča moka sili v oči, v usta; srce oživi, na sencih se jasno čuje utrip, prah se lepi z znojem, glava leze v prsi; zdi se, da telo odjenjuje. Leva roka se še krčeviteje vsesa v rdeč kamen, oprt ob steno. Telo se počasi odkloni v desno: zajezeno kamenje pada navzdol, udari ob koleno ali nart in pada v dno. Le lahen vetrič ali nezaznaten sunek od zgoraj - in telo bi se na mestu zavrtelo, za menoj Dušan: dve vrvi sta naju vezali.
Izravnal sem mišice na levi nogi, ki se je že bočila pod težo vsega telesa. Tempo srca se je zmanjšal, pot se je odcedil po licih, skušal sem se umiriti. Desno nogo sem v razkoraku pritisnil ob gladko steno. V višini ramen zapazim plitvo špranjico v živi skali. Z desno počasi odpnem klin in ga zastavim v njo; kladivo previdno udari. Železo obtiči. Še enkrat, še: tenk, teink, tink! Dalje ne gre. Za kake tri centimetre se je zarilo v trdo skalo. Vpnem karabin in vrv. Vsa naprava bi pač zdržala težo kozlička, in vendar sem videl v tej edini točki edino rešitev: vse sposobnosti in vso iznajdljivost, kako jo doseči z nogo, sem spravil na dan. Zgoraj sem zapazil nekaj plitvih, komaj zaznatnih špranj.- Kako sem se iznebil usodne rdečine in prestopil v steno ter se z desnim stopalom oprl na klin, pri najboljši volji ne vem povedati. Moralo je tako priti. Prsti so se srdito zapičili v špranje tam zgoraj; kakor pajek po steni sem se s čudovito silo potegnil navzgor! Roka je dobila trden prijem, noga varen stop.

Od široke strmine je ostal le ozek pas, kot 2 do 3 metre široka viseča preproga pod previsom na levi, ki se konča z udobnim kotlom v izraziti preseki čez vso steno. Sem že tu. Veliki vrh Od spodaj slišim: »Hej,vrvi je konec k Samo te besede, nič pogovora. Jaz sem odprtih ust samo lovil sapo, do kraja utrujen sem potegoval vrvi čez ramo, komolec za komolcem. Vrv je zastala; znak, da je Dušan v rdečini. Globoko dihanje - prej pihanje - se sliši, drugega nič. Zdajci mi klecnejo kolena k tlom, vrv se zareže ob vratu v ključnico - Dušana je rdečina odrinila: glava je šla naprej, težak oprtnik mu je obvisel za vratom. Tako mi je pozneje povedal. No, nič posebnega; s podobnim imaš često opravka.
Ko sem privlekel vso vrv, sva posedela v kotlu. Požirek žganega je »privezal dušo«. Dušan je turkoval z »Ibarco«, privoščila sva si daljši odmor, kajti utrujenost je lila z dveh obrazov.
Po kotanji sva hitro napredovala. Dušan je plezal naprej. Ko kotanja postane neprehodna in se zgoraj izgubi, sva plezala nekako za dolžino vrvi v desno po široki rebri. V kratkem rovu, ki ga težko zgrešiš, sva postavila možica ... Strmina na rebri se po vrsti stopnjuje do navpičnosti; potem se zopet ublaži v položnejšem, z redko travo posejanem jeziku.
Dušan je bil že visoko nad rovom, ko je začela vrv počasi drsati nazaj. Dušan se je vrnil, češ da ne gre. Oba sva bila silno izčrpana, dasi nisva bila na turo slabo pripravljena. Po lepo vrezani zaseki sva obšla reber in tako dosegla travnat jezik. Kratek počitek. Pred nama se dviga snežnobela vršna stena, škrbina na desni pa se izgublja za grebenom.
Kakega pol metra visok slemenast odrast, ki visi po steni, dokler sega pogled, me je takoj hipnotiziral. Prebil sem se pod njim na levo in ob njem navzgor. Plezanje v tem komadu je rajski užitek. Dušan je stal spodaj na travi, me opominjal, svaril in razlagal, kje naj primem, kam stopim. Kamen, ki se ti je morda odlepil, zapoje čudno pesem, se odbije enkrat, dvakrat v steni in pade neslišno naravnost v krnico. - Vrh se bliža.

Nekako na sredini sem prestopil čez omenjeni rob na desno (kline najdeš zdaj na obeh straneh). Dušan je potem hitro opravil svojo nalogo. Po tej črti naprej se je vzpel na en meter dolgo sleme, kjer je zgradil poslednjega možica. Čez lahek previsen prag sva se po levje zagnala in lahko stopila na vrh

Prvenstven vzpon. Dne 23. avg. 1939 plezala Dušan Gradišnik in Franc Herle.

Herle France
Planinski vestnik 1940
 

Oznake: ALP, PrV, PV
eXTReMe Tracker