Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Možgani so najpomembnejša mišica v alpinizmu

torek, 30. marec 2004, ob 23:58, Franci Savenc, ogledov: 5022

Ona, 30.03.2004, Intervju - Tina Horvat: Tina Di Batista in Monika Kambič Mali, vrhunski alpinistki, fotografije Blaž Samec
Zaradi vajinih drznih podvigov, še posebej zaradi vajinega zadnjega vzpona na Fitz Roy, veljata za ženski, ki si veliko upata...

Intervju Tina Di Batista in Monika Kambič Mali, vrhunski alpinistki

Možgani so najpomembnejša
mišica v alpinizmu


Sprašuje: Tina Horvat
Foto: Blaž Samec

Zaradi vajinih drznih podvigov, še posebej zaradi vajinega zadnjega vzpona na Fitz Roy, veljata za ženski, ki si veliko upata. Med alpinisti se govori, da imata »jajca«. Vama je ta primerjava všeč ali vaju moti?

Monika: Ha, ha, ha.
Tina: Če pomeni neko moško lastnost, mi ni všeč. Verjetno pa je s tem bolj mišljeno, da sva odločni, vztrajni in predvsem pogumni, saj si upava lotiti zahtevnih ciljev. V alpinizmu je odločnost dostikrat ključnega pomena. Doma, v varnem zavetju si zastaviš cilj, a ko si enkrat pod steno je položaj veliko bolj zapleten. Težko in nemogoče je natančno predvideti potek in že majhna napaka je včasih lahko tudi usodna.
Monika: Upati si je ponavadi že polovica uspeha, potem je treba le še ubrati dobro taktiko.
Tina: Pomembno je, da dovolj dobro poznaš samega sebe in svoje trenutne sposobnosti, predvsem pa, da imaš zaupanje v sebe in seveda v soplezalca. Ko enkrat pride odločilni trenutek, kar naenkrat nastane milijon izgovorov, zakaj ne bi šel. Mislim, da tudi ljudje izven alpinizma dobro poznajo ta občutek.
Monika: V Patagoniji je stalno prisoten zelo dober izgovor, namreč slabo vreme. Ko se le-to izboljša, smo vsi zmedeni. Čeprav si zaradi tega prišel tja, te kar stisne, ko ugotoviš, da boš zdaj res moral gor. Pod Fitz Royem je bilo ogromno ljudi, pa jih je kar nekaj obupalo. Poskusilo nas je samo slaba tretjina.

Če bi bil alpinizem šport, bi bili 29-letna Tina Di Batista in pet let starejša Monika Kambič Mali nesporna zmagovalna ženska naveza. Pravkar sta se namreč vrnili iz južnoameriške Patagonije, kjer sta kot prva ženska naveza vseh časov priplezali na Fitz Roy, špičastega tritisočaka v neposredni bližini Ognjene zemlje. Tamkajšnje gore so zaradi grozljivih vremenskih razmer doslej veljali za ženskam neosvojljive moške trdnjave. Seveda jima brez dosedanjih izkušenj v najtežjih stenah Evrope in sveta niti na misel ne bi prišlo, da bi se lotili vzpona takšnih razsežnosti. Alpinizem jima pomeni način življenja in njune ljubezni do plezanja mnogi ne morejo razumeti. Toda še preden se bosta absolventka geografije Tina, dvakrat alpinistka leta in gorska vodnica pripravnica ter diplomirana arhitektka Monika, trikrat alpinistka leta, a tudi mama dveh otrok in dobra gospodinja, ustalili v nekoliko bolj dolinskem življenju, bo za njima nedvomno še ogromno izjemnih vzponov.
levo Tina, desno Monika


Vidve sta bili seveda med njimi. Kakšne misli so se vama podile po glavi, ko je posijalo sonce in sta si morali oprtati težke nahrbtnike z opremo?
Tina: Ko sva bili prvič pod steno, me je začelo zvijati v želodcu. V sebi sem začutila tremo, vendar tisto pozitivno, ki se je ves čas prepletala z veliko željo po plezanju. A sem bila kar tiho in Monike nisem hotela obremenjevati s tem.
Monika: Vse skupaj je izgledalo čisto nemogoče. Prepričani sva bili, da se tega sploh ne bo dalo preplezati. Zaradi ogromne krajne poči niti nisva mogli priti do stene a sva potem z nekaj raziskovalne žilice našli zelo lep prehod izven obstoječe smeri. Potem se je čez noč pokvarilo vreme, zato sva tam pustili opremo in odhiteli v bazni tabor.
Tina: Sledilo je deset dni slabega vremena in v bazi so bili skoraj vsi že čisto depresivni. A tam moraš to vzeti v zakup. Dogaja se, da po tri mesece ni sončnega dneva in takrat greš lahko samo še domov. No, tam sta bili še dve Slovenki, prijateljici, in vse skupaj smo se imele prav fino. Monika nam je ves čas kuhala in skrbela za nas kot mama. Se vidi, da ima dva otroka. Na majhnem plinskem gorilniku nam je recimo spekla slastno pico, nam iz nabranih brusnic vkuhala super marmelado in mi za rojstni dan pripravila pravo torto.

Kako pa so na vas gledali moški v bazi? So vama sploh verjeli, da mislita sami naskočiti to divjo steno?
Tina: Od začetka se nisem prijetno počutila, ker so nas opazno podcenjevali. Ko smo se nekoliko bolje spoznali in se začeli pogovarjati, se je njihov odnos nekoliko spremenil, vendar se vseskozi nisem mogla znebiti občutka, da si mislijo, da bolj govoriva kot da bi imeli resne namene.

A po desetih dnevih slabega vremena sta jim pokazali, da nista od muh?
Tina: Takoj sva prvi pohiteli pod steno, čeprav je bil hrib še ves zasnežen. Tam, kjer sva pustili opremo, je bilo za petnajst metrov več snega. Najine transportne vreče z vso opremo pa nikjer.
Monika: Prijeli sva lopati - to je na tem območju obvezen del opreme - in kopali tam, kjer naj bi bila vreča. Edino misel, koliko drage in za vzpon neprecenljive in nenadomestljive opreme je pod snegom, naju je držala pokonci. Po treh urah in ogromno kubičnih metrih odkopanega snega sva pririli deset metrov globoko in ob res neverjetni sreči našli vrečo, vklenjeno v led.
Tina: Lepo vreme je vztrajalo in že naslednji dan sva se - jaz spet s cmokom v grlu - odpravili proti steni. S prvimi dotiki skale so najini strahovi izpuhteli.
Monika: Meni se je zdel nekoliko neprijeten občutek, da bova v tisti ogromni tisočmetrski steni popolnoma sami.

Potem sta tri dni plezali po Casarotovem stebru in po dveh tretjinah ugotovili, da se ne da več naprej. Povsem nepojmljivo je, kako sta prestali tri noči v tistem ledenem hladu brez spalnih vreč?
Tina: Prvi večer sva itak zelo pozno prišli in sva imeli ogromno dela z ureditvijo bivaka na snežni polici in kuhanjem vode, tako, da nama je bilo pol noči prav toplo. Potem pa sva se stiskali ena k drugi in čakali na jutro. Malo sva se tresli in malo opazovali zvezde. Bila je zelo lepa noč. Večino časa sem razmišljala o nadaljevanju vzpona, včasih pa sem se spomnila na ogromne zrezke, kakršne imajo v Argentini in o tem, kako bo fino po uspešnem vzponu oditi na zaslužen oddih v Barilloche.
Monika: Tista noč je bila zelo idilična. Bili sva na zasneženem sedlu, dobesedno sredi ničesar, čisto sami. To je doživetje takih razsežnosti, ki se jih sploh ne da razložiti.

A po tretjem mrzlem bivaku verjetno nista bili več tako romantični.
Monika: Res ne, ker nama ni šlo vse po načrtih. Pravzaprav je bilo vse nekako proti nama. Najprej sva se malo zgubili, saj je stena res ogromna. A takrat sva bili še prepričani, da nama bo uspelo, zato sva bili čisto dobre volje. Potem pa sva prišli do popolnoma zaledenelih in zasneženih razpok in ugotovili, da se naprej ne bo dalo.
Tina: Bili sva strašno razočarani. Toliko časa sva se mučili v steni, toliko truda sva vložili v to, vse navidezno nerešljive položaje sva rešili, potem pa sva ugotovili, da ne moreva naprej. Res lahko rečem, da sva se dobro borili do konca.

Sta takrat razmišljali tudi nekoliko bolj duhovno? Sta gori zamerili, ker vaju je zavrnila?
Monika: Jaz vedno razmišljam zelo praktično, nikoli tako, da imajo gore dušo in podobno. Če veš, da si jo sposoben preplezati, se je pač lotiš. Vse je v tvoji glavi. Že na začetku so nas naučili, da so možgani najpomembnejša mišica v alpinizmu. Sicer izhajam iz verne katoliške družine in tudi hodim v cerkev, vendar ne v povezavi s plezanjem. Ne zaobljubljam se in ne prižigam svečk za vzpon, vera je del mojega življenja.
Tina: Ugotovila sem, da o tem ni dobro preveč razmišljati na poduhovljen način in iskati nekih znakov. Nekateri pravijo, da se z gorami pogovarjajo in da jim dajejo znake, če so jih sprejele ali ne. Jaz nimam takih sposobnosti. Potemtakem bi se v bazi spotaknila ob korenino in mislila, da to pomeni, da me gora ni sprejela. Nihče sploh nikamor ne bi prišel, če bi vsi čakali na te znake.
Monika: Midve niti ne bi vstopili, saj je bilo znamenj, ki so govorila proti, ogromno.
Tina: Ko gledam nazaj, bi lahko rekla, da sva pri poskusu v Casarotovem stebru dobili kar nekaj opozoril in nama na koncu zares ni uspelo. Ampak jaz sem se tam naučila toliko novih stvari in pridobila toliko dragocenih izkušenj, da vse skupaj kljub neuspehu štejem za eno malo zmago v svojem življenju.

Sledil je vzpon po drugi, nekoliko lažji smeri, na vrh Fitz Roya, kar je tudi velik dosežek.
Monika: Ko sva prišli iz Casarotovega stebra, sva bili popolnoma izmučeni. Zaradi prelepega vremena sva počivali kar pod steno, niti do baze se nama ni ljubilo. Imeli sva veliko hrane in kar martinčkali sva se na vročem soncu. Sredi noči sem se zbudila in takrat me je prešinilo, da bi bilo vredno poskusiti vseeno priti na Fitz Roy. Ko se je Tina zbudila, je samo debelo pogledala ob tej moji ideji in rekla, da sva še čisto preveč utrujeni.
Tina: Takrat sem razmišljala samo še o tem, da se v dveh urah vrneva v bazo in greva v civilizacijo. Zdelo se mi je, da po tolikih neprespanih nočeh in naporih v steni nimava več energije za vzpon že naslednji dan. A Monika me je prepričala. Ko je posijalo sonce in ko sva počasi začeli dojemati, da nama bo mogoče uspelo, sva dobili neznansko količino energije, niti ne vem od kod. Najbolj evforična sem bila malo pod vrhom. Šlo nama je super, le pri sestopu naju je premagala utrujenost. Bili sva kot dve mesečnici, imela sem že prisluhe. Večkrat se mi je zazdelo, da me kliče prijateljica Mojca, ki je bila takrat daleč stran, v baznem taboru.
Monika: Verjetno ni bila samo utrujenost ampak tudi izredno močno sonce, ki je pripekalo naravnost v najino smer. Res se nama je že malo bledlo. A se je vse skupaj izplačalo. Rada bi povedala tudi to, da najin vzpon ni samo najin, ampak je dokaz in spodbuda za ženske, da se veliko da. Samo odločiti se je treba. Zadoščenje je res dejansko večje, če narediš nekaj kar do tedaj ni uspelo še nikomur.
Tina: Zdi se mi, da je v Sloveniji zadnje čase vedno več dobrih plezalk in da je vzdušje med nami izjemno. Problem je v tem, da je veliko zelo dobrih in zagretih alpinistk, ki pa prehitro potem opustijo vso zadevo. Vzrok je zelo velikokrat v nesprejemanju okolice.

Kako to nesprejemanje okolice vpliva na vaju? Sta že velikokrat začutili predsodke, da se kot ženski ne bi smeli izpostavljati takim nevarnostim, medtem ko je za moške sprejemljivo, da tvegajo?
Tina: Seveda in samo zato, ker sem ženska. Pri alpinizmu nosiš težke nahrbtnike, včasih se nekaj dni ne umiješ, veliko je zelo tehničnega dela. Že od majhnega smo vzgajane, da nam vse to nekako ne pritiče. Na začetku tečaja za gorske vodnike se je nekaj moških zafrkljivo spravilo name, češ, zakaj to počnem, pa tako dobro zgledam. Po njihovem mnenju bi bila bolj primerna za kaj drugega. Jaz se jim lahko samo smejim. Nekateri pač tega nikoli ne bodo razumeli. Vendar ne bi bila rada videti kot kakšna zagrizena feministična aktivistka. Nasprotno, obe se zelo dobro počutiva v moški družbi.
Monika: Le moški ponos je včasih užaljen, kadar se ženska pojavi na njihovem področju. Nekoč sem letela s padalom in po nesreči pristala na drevesu. Sama sem splezala dol, mimo pa je prišel gorski reševalec in me med reševanjem padala z drevesa vprašal, če imam štedilnik. Povedala sem mu, da ga seveda imam, on pa: kaj hudiča delaš tukaj, če imaš štedilnik! Veliko pripomb sem slišala tudi potem, ko sem postala mama. Nekako pričakujejo od mene, da bi se morala umiriti in da mi je mesto doma. A mene to niti ne gane. Ko smo bili v Patagoniji, sem družino čisto izklopila. Vedela sem, da za oba otroka lepo skrbi moj mož in da se imajo vsi trije v redu. Stara sta dve in štiri leta in pol in to, da oba s Klemnom plezava, se jima zdi povsem normalno. Mi pač imamo tak način življenja in lepo nam je vsem skupaj.

Zanimivo je, da se vam tudi po rojstvu otrok v življenju ni veliko spremenilo.
Monika: Zelo dobro sem se počutila med nosečnostjo in dokler sem čutila, da lahko, sem plezala. Že dva meseca po porodu sem zopet začela, ker se mi zdi to najboljši način, da prideš k sebi. Seveda pa moraš imeti za to podporo doma, predvsem pri možu. Če bi bil moj tipičen moški, kot jih je večina, bi bilo vse to skupaj nemogoče.

Pa vseeno, večno vprašanje: zakaj? Zakaj tako luštni dekleti iščeta izzive v nevarnih, mrzlih skalah? Kaj je tu tako osrečujočega?
Monika: O tem vprašanju niti ne razmišljam. Meni osebno so všeč doživetja v stenah. Denimo najin prvi bivak v Fitz Royu, ko je bilo kljub mrazu tako idilično. Kot alpinist si lahko na neštetih »normalnim« ljudem nedostopnih krajih, spoznaš ogromno zanimivih ljudi, ki razmišljajo podobno kot ti. Vse to dogajanje je nekaj posebnega. Ne gre za šport, ampak za način življenja. Mislim si, da navadni ljudje sploh ne doživijo česa podobnega. Uživam v načrtovanju cilja in seveda toliko bolj, če se mi ta uresniči.
Tina: Seveda moraš v vsem tem videti neki smisel. Mislim, da je vse skupaj ena velika ljubezen do plezanja in vsega kar sodi zraven. Doživetja ob vzponu so zelo močna. Mislim, da ima vsak človek v sebi potrebo po soočanju z nekimi cilji, izzivi, ki si jih zastavlja predvsem zaradi zadovoljevanja samega sebe. Meni je izziv preplezati neko steno in se hkrati naučiti nekaj novega. Ponavadi že pri sestopanju razmišljam, kako bi novo znanje vnovčila nekje drugje. Nekoga, ki mu to ne pomeni nič, bi v tistih bivakih samo zeblo in bi samo jamral.

Prej ste govorili o navadnih ljudeh v primerjavi z alpinisti. Se kdaj počutita nekoliko nad tistimi, ki živijo običajno dolinsko življenje?
Monika Kambič MaliMonika: Ne v tem smislu, da bi bila jaz kaj več od njih, a včasih, ko se vračam s plezarije, si večkrat predstavljam, kaj vse zamujajo, ko nikoli ne doživijo česa podobnega. A verjetno ima vsakdo nekaj, kar mu toliko pomeni, kot meni plezanje.
Tina: Vsakdo ne. Mislim, da je velik luksuz, da najdeš neko dejavnost, ki te osrečuje in da to ni dano vsakemu. Včasih premišljujem o tem, da sem pravzaprav lahko zelo srečna, ker sem se našla v tem, po drugi strani pa imam večkrat tudi slabo vest. Sprašujem se, če je sploh prav, da pri svojih letih še nimam redne službe in ne živim po nekem ustaljenem sistemu. Še posebej, ko mi vsi govorijo, kako fino se imam in kako ves čas samo uživam.
Monika: Čeprav ni vse samo užitek. Veliko je tudi matranja. Na primer, organizacija odprave ni le nakup letalskih vozovnic in deviz, potrebno je izbrati pravo opremo za vzpon, urediti vsa dovoljenja, nakupiti hrano za bivanje v baznem taboru in ob vsem tem še trenirati. Šele nato pride na vrsto vzpon.
Tina: Ja, a vse to delaš zase in nihče drug nima nič od tega matranja. A tak način življenja sva si izbrali in ko si enkrat v tem, je težko ven.

Kako in kdaj sta se odločili za Fitz Roy?
Monika: Že precej časa nazaj sva ugotavljali, da v Patagoniji še ni bilo čisto ženskega vzpona. A takrat sva samo teoretizirali in sploh še nisva resno mislili.
Tina Di BatistaTina: Potem sva nekaj časa omahovali, čisto zares pa sva se odločili na poslovilni zabavi prijateljev, ki so odhajali plezat v ZDA. Vzdušje je bilo precej evforično in tudi midve sva se odločili, da nekam greva. Brez debate in takoj sva bili za Fitz Roy. Jaz sem nad to goro že od nekdaj zelo navdušena. Ženska naveza pa je bil le še dodatni izziv.

Sta pri načrtovanju vzpona vsaj kdaj pomislili na moško (po)moč?
Monika: Ne, ker nama je bil ravno to, da plezava kot ženska naveza, izziv. V Patagonijo se ženske odpravljajo le izjemoma, vedno pa v navezi z moškimi.Tudi sama sem bila že velikokrat tam in sicer z možem Klemnom, ki je tudi alpinist. Zato je bila to za naju zelo velika izkušnja. Prvič sva vse sami naredili, organizirali in splezali.

Kakšna je razlika, če plezata z moškimi ali z žensko?
Monika: Če si v navezi z moškim in če je boljši od tebe, se zanašaš nanj in misliš, da bo on rešil vse bolj zapletene položaje.
Tina: Plezanje z moškim, ki je veliko bolj izkušen od mene, mi daje predvsem večji občutek varnosti. Vem, da bo verjetno on namesto mene rešil kakšen morebiten zaplet in naložil kakšen kilogram več v nahrbtnik. Po drugi strani pa grem večkrat plezat tudi z čisto enakovrednimi soplezalci in takrat ni bistvene razlike.

K vajinemu načinu življenja sodi tudi strah. Kdaj je bil največji in kako sta opravili z njim?
Tina: Najbolj me je strah tako imenovanih objektivnih nevarnosti, torej takih, na katere nimaš vpliva. Ko sva se po vrvi spuščali s pobočja Fitz Roya so kar naenkrat okoli naju začeli padati ogromni kamni. Stisnili sva se čisto k steni in bilo naju je strašno strah. Ko je bilo kanonade konec, sem začela klicati Moniko, ki je bila okoli 30 metrov stran in se ni takoj oglasila. Takrat sem pomislila, da je vsega konec. Bila sem čisto panična. Drugače je, ko zaidem v tehnične težave. Takrat poskušam narediti vse kar se da in to na najbolj varen način.
Monika: Tisti trenutki, ko sva upali, da naju ne bo zadelo, so bili res grozni. A jaz na to zelo hitro pozabim. Bolj si zapomnim lepe stvari.

Se vama je že kdaj zgodila nesreča?
Tina: Ja, lani poleti sva šla s fantom Tomažem Jakofčičem plezat v Mont Blanc in sicer v zelo oddaljeno steno, do katere hodiš en dan in pol. Na dostopu mu je priletel kamen v obraz in mu zdrobil ličnico. Takrat sva se oba zelo ustrašila, meni so se ulile solze, a sem se kmalu umirila, oskrbela rano in poklicala helikopter. Ne vem pa, kako bi odreagirala, če bi se to zgodilo sredi stene.
Monika: Tudi mene bi verjetno zajela panika. Ko sva pred leti plezali s pokojno Jasno Bratanič je padla in se grdo poškodovala. A bila je povsem mirna, jaz pa panična. Vzela je zelo močno tableto proti bolečinam, mi dajala napotke, da sva se spustili po vrvi v dolino in me nekako umirila.

Kaj pa na vajino nevarno dejavnost pravijo vajini starši? Verjetno jim ni lahko vsakič sproti čakati, da se vrneta domov? So vaju kdaj poskusili prepričati, da začneta živeti drugače?
Tina: Niti ne. Moja dva zaradi tega ne komplicirata preveč. Verjetno tudi zaradi tega ne, ker sta me prav onadva že od malih nog vodila v hribe. Smo malo drugačna družina. Oče je avanturist po duši in tudi zelo rad zaide v hribe, mami pa tudi ceni kar počnem. Prepričana je, da mora človek početi to, kar ga veseli. Pač pa zdaj pričakujeta od mene, da si vseeno nekako bolj uredim življenje, da si najdem službo in se osamosvojim. Sem absolventka na geografiji in že tri leta se spravljam napisati diplomo.
Monika: Tudi mene so v hribe vpeljali starši. Moj oče je alpinist in to mi je blizu že od otroštva. Vendar pa sem resno plezati začela šele po prihodu v Slovenijo. V Argentini sem raje surfala in za oboje ni bilo časa.

Vaša zgodba je zelo zanimiva. Rodili in odrasli ste v Argentini.
Monika: Sem hči slovenskih staršev, živeli smo v mestu Barilloche, v Buenos Airesu pa sem diplomirala iz notranje arhitekture. Pred desetimi leti sem se prijavila na razpis za podiplomske štipendije v Ljubljani, bila izbrana in sem sem prišla za eno leto. Seveda ne z namenom, da bi ostala tukaj. A še isti teden, ko sem prišla v Slovenijo, sem začela obiskovati alpinistično šolo in postala zasvojena. Mislim, da sem zaradi tega tudi ostala tukaj.

Vendar verjetno do konca življenja ne bosta mogli živeti tako kot zdaj. Kakšne občutke vam zbuja misel na takšno urejeno življenje, kot si ga predstavlja vajina okolica?

Tina: Saj jaz si želim vse to uskladiti, a v tem trenutku mi alpinizem pomeni več. Tina in MonikaS tem bi se rada ukvarjala še nekaj let, dokler mi še tako dobro gre. Če hočem biti dobra, moram veliko trenirati in tu ni časa za redno službo in druge obveznosti. Na primer, za alpsko smučarko, ki je na istem nivoju kot sem jaz v plezanju, je povsem normalno, da je vrhunska športnica in da počne samo to, mi pa moramo za večino stvari skrbeti sami. Nimamo trenerjev, maserjev ali menedžerjev.
Monika: Tudi meni trenutno alpinizem zelo veliko pomeni. Že večkrat sem si rekla, da bo počasi treba začeti z bolj »urejenim« življenjem, ampak vsako leto še nekoliko prestavim to odločitev. Verjetno se bom ukvarjala s kakšno bolj samostojno dejavnostjo, kot se občasno tudi sedaj. Redna zaposlitev s polnim delavnim časom z alpinizmom ne gre skupaj. S Klemnom večkrat razmišljava o tem. In prepričana sva, da imata najina otroka veliko več od naju kot večina drugih otrok, čeprav ne v materialnem smislu.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker