Gorniška potepanja: Pravzaprav je vse skupaj – z najvišjo točko vred – pošteno podrto. Čudno, da sploh še stoji. Najbrž se mora za to zahvaliti trdnim temeljem …
Med Jalovcem in grebenom Pelcev
Nad Zadnjo Trento kraljujeta dva velikana Julijskih Alp: Jalovec in Bavški Grintavec, ki sta pri planincih zelo čislani gori. Vezni greben med njima je, z 
izjemo krajšega dela pod vrhom Jalovca in zavarovane poti s sedla Kanja na Bavški Grintavec, zelo zahteven brezpotni svet s pogostimi težavnimi in izpostavljenimi plezalskimi detajli, ki ga le še na enem mestu (na Škrbini za Gradom) preseka označena pot. Poznamo še nekaj prehodov, ki so jih uporabljali lovci in pastirji iz Bavšice in Trente, a poti so že davno zaraščene, zato si moramo pristope na greben izboriti sami in se zanesti predvsem na svoje orientacijske sposobnosti. (Uradnih) markacij seveda ni, sledi predhodnikov pa tudi bolj malo. Še največ tistih na štirih nogah …
Severno nad sedlom Kanja bode v oči divje raztreskani in s številnimi skalnatimi podobami ozaljšani greben Šmihelovca. Ostra škrbina ga deli na južni, višji vrh 
in severnega, ki je slabih deset metrov nižji. Pod njim je preval Čez Lužo, eden tistih, ki so jih v davnini uporabljali prebivalci dolin na obeh straneh grebena. Nekoč je bila to glavna »prometna žila« med bavško in trentsko stranjo, dandanes pa markirana pot vodi južneje čez Kanski preval. Z »Luže« zraste greben v Zagorelec, z njega pa se proti severu začenja dolg greben, ki se čez Veliki Jelenk ter divji in zelo težko dostopni (najmanj III) skalni stolp Oltar nadaljuje preko Skutnika in Špičice do za spoznanje manj zahtevnega Nizkega vrha. Severno od njega nas pričakujejo Pelci: Zadnji, Srednji, Veliki in Pelc nad Klonicami ali Pinja, severovzhodno nad Škrbino za Gradom pa še Mali in Veliki Ozebnik, med katera se je vrinil Vrh Zelenic (2278 m), ki mu na vzhodu dela družbo ostri Špiček (2192 m). Prav njima bo veljala pozornost v tokratni objavi.
Turo bomo začeli v Zadnji Trenti, ki je že sama zase vredna obiska. Izvir Soče in izhodišči vzponov na Jalovec in Bavški Grintavec so dovolj velika zagotovila za 
to, da dolina v poletnih mesecih nikakor ne sameva. Imenujemo jo tudi Zapoden. Ime ne izvira, kot bi kdo utegnil pomisliti, iz besede podi, ker tu pač ni sledu o kakšni visokogorski kraški planoti, kot so recimo Kaninski in Kriški podi v Julijcih ali Veliki in Mali Podi v osrčju Grintovcev. Zapoden oziroma Zapodnem izhaja iz besed za poldnevom, saj sonce pozimi dolini nameni le nekaj svetlobe, nato pa se že kaj kmalu skrije za visoke grebene Trentskega Pelca, Srebrnjaka in Bavškega Grintavca. V 
sklepu doline šumijo slapovi, ki jih z markirane poti proti planini Zapotok večinoma samo slišimo, zato se je do njih najbolje odpraviti že z večino leta brezvodnega prodišča, ki oživi le ob neurjih. Suhi potok, po zgodovinarju Simonu Rutarju imenovan tudi Trenta, si spodaj popolnoma zasluži svoje ime, a kadar se nad gorami odpre nebo, ne pozna šale. Njegovo »delo« lahko občudujemo na obširnem produ, ki v širino meri toliko kot malokatera slovenska reka. Spodnji slap je lahko dostopen, za ogled zgornje stopnje (vmes je še nekaj manjših), ki sodi med najvišje v Triglavskem narodnem parku in ji z višino spodobno konkurira Veliki Drsnik na Fratarici nad Logom pod Mangrtom, pa se lahko odpravijo le izurjeni ljubitelji slapov.
Vrnimo se na izhodišče naše poti pri Floriju. Markirana steza se za domačijo požene v breg ter nas mimo zapuščene planine Trenta (nad njo na razcepu 
izberemo levo pot) in čez Rutarsko Trento vodi proti Zavetišču pod Špičkom. Ko stopimo iz gozda, svoj nezgrešljivi cilj, ki premore tudi ljubkovalno različico poimenovanja (Špička), že precej časa gledamo pred seboj. No, da je brez prve črke ime še zanimivejše, pa verjetno že vsi veste … Prvo zavetišče so postavili Italijani med obema vojnama. Veliko je bilo samo 3 x 4 metre in je graničarjem služilo kot vojaška opazovalnica. Po vojni ga je obnovilo jeseniško planinsko društvo in ga nato še večkrat povečalo. Oskrbnik zavetišča je bil kar šestnajst let Franc Ciuha. Zapriseženi železničar je nekaj 
ajzenponarskih navad prinesel tudi pod Jalovec. Skupine planincev je 
sprejemal in odpravljal z loparčkom in bil pri tem s kapo, belimi rokavicami in piščalko v ustih zelo prepričljiv. Umrl je lani v častitljivem triindevetdesetem letu starosti. Njegovi so tudi napisi na skalah v bližini zavetišča: »Hodi v planine, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas. In kmalu bo ta čas,« ter »Lepota gora, to je Slovenija. Jalovec pa kralj gora!« sta samo dva izmed njih.
Ker sem nekaj besed namenil zavetišču, se spodobi zlesti tudi na skalno ostrico, ki mu je dala ime. Naj že takoj zapišem, da to nikakor ni lahko. Ne 
plezalsko, saj težavnost komaj seže proti drugi stopnji, temveč zaradi krušljivosti. Žal so se na Špičku že dogajale nesreče, zato vsem toplo priporočam zvrhano mero previdnosti. Tudi čelada je skoraj nepogrešljiva. Midva sva jo po pomoti pozabila v dolini in bila zaradi tega še bolj pazljiva. Do sedla med Špičkom in Vrhom Zelenic težav ni. Nanj se lahko povzpnemo od zavetišča severno (ta predel Tuma imenuje Obilnica) ali južno od ostrice. Do vrha nas čaka kratek, vendar izpostavljen in – jasno – krušljiv vzhodni greben. Skalni bloki, ki so razmetani po njem, terjajo previdnost na vsakem koraku. Oprimki in stopi morajo biti zanesljivi. Pravzaprav je vse skupaj – z najvišjo točko vred – pošteno podrto. Čudno, da Špiček sploh še stoji. Najbrž se mora za to zahvaliti trdnim temeljem …
Povzpnimo se še na Vrh Zelenic. Najprej se previdno vrnemo na sedlo, nato pa zastavimo po strmem pobočju, ki si ga lahko ogledamo že s Špička. Možnih 
pristopov je več; desni so skalnati, levi pa bolj travnati. Izberemo pač tisto podlago, ki nam je na dan vzpona bolj pri srcu. Meni je bila ljubša skala, Biserki pa zelenjava. Ker je najvišja točka Vrha Zelenic na jugozahodni strani (v smeri Malega Ozebnika), sem moral »za kazen« še po izpostavljeni grebenski rezi, dekle pa je »pripraskalo« skoraj točno na vrh. Opozarjam, da je zahodna, koritniška stran Vrha Zelenic, kjer kraljujeta še bolj divja dvojnika Špička: Veliki (1998 m) in Mali Turn (1884 m), prepadno odsekana in je zato, kljub temu da lahko na tem delu grebena malodane hodimo, pristop na izpostavljeni vrh zelo zahteven.
Grebensko prečenje do Velikega Ozebnika je še precej težje in sodi že med alpinistična dejanja. Tega bližnjega soseda Jalovca sem v sliki in besedi 
predstavil v eni od prejšnjih objav, za njegovega Malega soimenjaka pa je spet zmanjkalo prostora. Ker ga je zaradi Velikega Ozebnika zmanjkalo tudi na turi, se bomo nanj podali naslednjič. Aja, še to. Z Na Prodih špice, kot tudi imenujemo Veliki Ozebnik, lahko sestopimo na ravnico Jezerca in mimo kote 2431 m (vzpon nanjo zahteva nekaj lažjega plezanja) čez južno steno Goličice proti Jalovški škrbini in naprej v Zadnjo Trento. Del te poti je, vsaj nama, zelo »zabaven«. V bližini lovske koče je steza zmeraj malo drugje (ali pa se samo nama tako zdi), zato sva v večernem mraku in temi tam okoli vedno malo »raziskovala« …
