Za prenašanje tovorov v strmem gorskem svetu so nekdaj uporabljali krošnje. To je leseno ogrodje, na katerega so tovor privezali, nosili pa so ga s pomočjo naramnic na hrbtu. Bile so različno velike in oblikovane primerno uporabi, drugačne za les za kurjavo, za orodje, za manjše in večje tovore. Največje, namenjene za težke tovore, so velike majerske krošnje za prenašanje vsega potrebnega za življenje v planini. Izdelane so iz klanih smrekovih deščic, ki so jih vstavili v paličasto ogrodje, zgornjo in spodnjo polico pa za večjo trdnost povezali z diagonalnimi palicami. Visoke so blizu enega metra in pol metra široke. Z njimi so tovor nosili ne le na hrbtu s pomočjo naramnic, ampak tudi z glavo prek svitka, ki je nameščen pod zgornjo polico. To, menda bolj zdravo obremenitev hrbtenice, so precej opustili v zadnjem stoletju, ko so tovor lahko prepeljali z vozom. Danes v planine vse prepeljejo s traktorji, celo krave.
Malokdo tudi ve, da so se nekdaj bohinjski pastirji in živina pogosto selili, basali s planine na planino, ker so se ravnali po prastarem sistemu večstopenjske planinske paše. O današnji sicer skrčeni večstopenjski planinski paši Agrarne skupnosti Češnjica, Jereka, Podjelje in Koprivnik si lahko preberemo na spletnem portalu Dedi. Vpisana bo tudi v slovenski register Žive dediščine. V Planšarskem muzeju v stari Fužini lahko vidimo pastirsko krošnjo, jerbas in skrinjico, v katerih so še pred dobre pol stoletja prenašali svoje potrebščine.