Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Piz Bernina, praznična dvorana Alp

sreda, 27. julij 2011, ob 05:30, Matija Turk, ogledov: 2634
Matija Turk: Ob švicarsko italijanski meji se nad mondenim St. Moritzom Alpe prvič povzpnejo nad 4000 metrov. Z večnim snegom in ledom pokrito gorsko skupino Bernine tvori več visokih vrhov, a magično mejo s svojimi 4049 m preseže le Piz Bernina, ki je nam Slovencem tudi najbližji štiritisočak.

Vsakomur, ki kolikor toliko resno zahaja v gore, se porodi želja, da bi se kdaj povzpel na najvišje vrhove Alp. Za večino ljudi je to Mont Blanc. Mnogi z njim začnejo in hkrati tudi zaključijo svojo kariero vzponov na ledene velikane. Piz Bernina stoji ob strani, zato se po njenih ledenikih ne valijo neskončne kolone in tudi koče ob pristopih niso prenatrpane. A to ne pomeni, da gora sameva, ob lepih poletnih dneh jo obišče na desetine ljudi.

Pod cestnim prelazom Bernina (Berninapass, 2330 m), v smeri proti St. Moritzu, se nam odpre najlepši pogled na istoimensko goro in hkrati eden najočarljivejših prizorov v Alpah. Nad razbitimi ledeniki in črnimi granitnimi stenami se proti nebu v rahlih valovih dviguje tanka bela linija. Ozki snežni greben Biancograt, v retoromanščini Crast’ Alva, uživa sloves najlepšega snežnega grebena v Alpah in je kot tak sanjski cilj mnogih gorskih zanesenjakov. Z nasprotne italijanske strani vodi na goro precej krajši in lažji, a zato nič manj izpostavljen in slikovit greben Spallagrat, po katerem vodi običajni pristop.
 
 
Prvopristopnik Johann Coaz
 
Prvi, ki je stopil na najvišji vrh kantona Graubünden, je bil mladi in drzni švicarski geodet Johann Coaz skupaj s svojima pomočnikoma, bratoma Tscharner. Kasneje se je tega dne, 13. septembra 1850, v svojem dnevniku spominjal takole: “Ob 6. uri zvečer smo stali na tem tako željenem in čudovitem vrhu, na zemlji, na katero še ni stopila človeška noga… Obkrožalo nas je na tisoče vrhov, katerih stene so se dvigovale iz bleščečega morja ledu. Osupli in začudeni smo zrli na ta veličastni gorski svet…” Na vrhu gore so zasadili zastavo in do tedaj brezimnemu vrhu dali ime: Piz Bernina. Ob povratku v dolino ni Coazu nihče verjel, saj so domačini imeli vrh za nedostopen. Dvomljivce je povabil, naj stopijo iz gostilne in s teleskopom pogledajo proti vrhu. In res so na njem videli plapolati zastavo.
 
 
Koča Marco in Rosa
 
Sam vrh Bernine leži v Švici, njena pobočja pa segajo tudi v Italijo. Zato vodijo na Bernino trije normalni pristopi, dva iz Švice, ki v zgornjem delu prečita nevarno razpokan ledeni plato Bellavista in tretji iz Italije. Vsi pristopi se na sedlu Fuorcla Crast’ Agüzza, kjer stoji italijanska koča Marco in Rosa (3609 m), združijo. Od tu dalje se na vrh povzpnemo po grebenu Spallagrat.
Pred kratkim obnovljena koča Marco in Rosa stoji na robu stene nad ledenikom Vedretta di Scerscen Superiore. Z ledenika se lahko do nje povzpnemo čez steno, kjer so nam v pomoč pritrjene verige. Vzpon čez steno je zaradi nerodno postavljenih varoval in padajočega kamenja naporen in nevaren. Bolj priporočljivo se je zjutraj, ko je sneg še trd, povzpeti  po ledeniškem pobočju, ki je na začetku prekinjeno z razpoko.
Sonce je že pripekalo, ko sva z Boštjanom prispela na sedlo Fuorcla Crast’ Agüzza. Od koče Marinelli-Bombardieri (2813 m) sva krenila še v trdi temi. Pred končnim vzponom na vrh sva zavila še na oddih v kočo Marco in Rosa. Na stenah ni bilo nikjer opozoril, da moraš plačati euro in pol, če hočeš uživati s seboj prinešeno hrano, kot sva jih imela priložnost opazovati v nižje ležečih kočah. Za vsak primer sem šel vprašat „odpičenega” oskrbnika z dredi, ki je mrzlično pospravljal po hodniku. Očitno z višino pade tudi občutek za ekonomijo, saj je bil njegov odgovor kratek in jedernat: „Fai che voi (Delaj kar hočeš)!” Ob odhodu sva na pragu koče uzrla gospoda v kratkih hlačah, s starimi pošvedranimi gojzarji na nogah in s smučarskimi palicami v rokah, medtem ko so si drugi planinci, vsi vrhunsko opremljeni, natikali dereze in poprijemali za cepine.
 
 
Greben Spallagrat
 
Upajoč, da gospod ne bo šel dalje, sva se zagrizla v položno pobočje nad kočo. Korak ni bil več tako hiter in medtem, ko sva se spraševala, ali gre za utrujenost ali pa posledico višine, naju je dohitel gospod v kratkih hlačah. Ker sem imel občutek, da ne ve kaj dela, sem mu svetoval naj se obrne, a o tem ni hotel prav nič slišati. Očitno je mislil, da je vrh že to, kar smo videli nad sabo, a je kljub temu, da sem mu pojasnjeval, da bo do vrha treba splezati še čez skalni skok in nato premagati kot nož oster snežni greben, neomajno vztrajal. S snežnega pobočja smo zavili v lahko pečevje, prečili v desno in za robom zagledali vrh, od katerega nas je ločevalo široko, strmo in razpokano snežno pobočje. Od tu dalje vodi smer čez 30 metrov visoko steno in gospod je končno uvidel, da tu čez brez vrvi ne bo šlo. Zato pa je bil toliko bolj odločen, da bo šel naprej kar čez snežišče. Brez cepina in z derezami, ki so se mu kar naprej snemale, bi bil to samomor. Še enkrat sem mu povedal svoje in naposled je popustil. Nekaj časa je še stal na zasneženi polički pod skalnim skokom in naju žalostno opazoval, ko sva z derezami škrtala po granitu, ter se naposled obrnil. Na vrhu skalnega skoka je urejenih več sidrišč, tako, da sva se ob povratku čez ta ključni del vzpona lahko spustila po vrvi. Tu tudi pogosto prihaja do zastojev in včasih komu tudi močno naraste pritisk, saj tisti, ki sestopajo, mečejo vrvi vseprek, običajno na glave tistih, ki nestrpno rinejo navzgor.
Ko sva premagala to oviro, sva se po snegu povzpela do skalnate vzpetine na grebenu in se nenadoma zavedla, da sva že preko 4000 metrov visoko. Napredovala sva po snežnem grebenu, po katerem je bila lepo uhojena gaz. Na desno stran ozke gazi, po kateri sva previdno stopala proti vrhu, se je grezilo ledeniško pobočje, ki se je na dnu končalo z ogromnimi razpokami. Na levi strani je bila stena in pod njo ravno tako strm ledenik z razpokami. Pred nama pa so se dvigovale še zadnje skale vršnega grebena.  
 
 
  
Praznična dvorana Alp
 
Lepi so občutki, ko stojiš na svojem prvem štiritisočaku. Še posebej, če gre za vrh, v katerega moraš naposled tudi nekaj vložiti, vrh, ki od tebe terja veliko več kot le sprehod od zadnje postaje žičnice. Sonce je prijetno grelo in če ne bi bilo rahlega vetra, bi se lahko človek tu sončil v kratkih rokavih. Povsod naokoli so bile gore, vrhovi s svojimi belimi ledeniki in seraki, ki so nevarno viseli čez stene. Nobeh vrh ni zastiral pogleda, bila sva najvišje daleč naokrog. V kristalno jasnem poletnem dnevu sva bila priča prizorom, ki so Johanna Coaza tako močno prevzeli, stoječ na vrhu gore, ki jo je Walter Flaig vzneseno imenoval „praznična dvorana Alp”.
 
 
 
 
                                                                              Tekst in foto: Matija Turk
 
 
       Članek je bil objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 11, januar-februar 2008

 

eXTReMe Tracker