Dnevnik - Domen Caharijas: Izgledalo je, da bo Bibita hrib razklal na pol, kot Krjavelj hudiča. Kot zobar na velikanu je s pajserjem tolkel v skalo na vrhu Konja, da bi prišel do zdrave skale, v katero bo mogoče zavrtati.

Ko je že kazalo, da se bodo okruški vendarle umaknili trdemu kamnu, je odletelo pol hriba, skotalilo se je tja proti dolini pod Rzenikom in se ustavilo v rušju, ki je povsem zaraslo nekoč pašnike za bike. "Mater," je zasopihal Bibita in si otrl potne srage s čela. "Ja, n'č. Bomo pa zvrtali nekaj lukenj, ni hudič, da ena ne bo zdržala droga," je resnost položaja relativiziral Lojze Pirnat, vodja markacistične odprave Rzenik-Konj-Presedljaj.

Rudi, najboljši vrtalec severno od rakovega povratnika, kot ga v zvezde kuje šef odprave, je medtem kakšnih dvajset metrov vstran natančno vrtal v srce velikana, kamor so vstavili dvojno stopo, da bi korak pohodnikom stekel bolj varno, ne vedoč, kakšne načrte ima z njim šef... Robi in Zdravko sta medtem z vrha Konja, na nadaljevanju poti proti Presedljaju, izdelovala stopnišče iz macesna. Če bi rekel, da sta delala le stopnice, bi delal krivico tistemu, kar je nastalo, pa tudi tistim, ki so žagali, zabijali in s krampom oblikovali podlago za varno pot. Sedem navdušencev, markacistov, je tisto soboto, ko je megla ovila vrh Rzenika in Konja, medtem ko je Velika Planina svoje pastirske stane nastavljala vročemu poletnemu soncu, goro pripravljalo za planince.

"Še dobro, da ni sonca, ker bi crkovali," je dobro plat sicer planinsko ne prav idealnega vremena, ko je dež počasi, nežno, a vztrajno mezel izpod oblakov, povzel Robi. Ker markacisti niso imeli namena obnavljati barvnih oznak na poti - tistih belih pik z rdečo obrobo -, jih mokra skala niti ni motila.

Torej kantic in čopičev danes nimate zraven, me zanima. Kdo pa bo skalo sušil, med gromkim smehom navrže nekdo v družbi. Kar nekoliko nerodno mi je. Saj res, kako boš barvo prisilil, da ostane na mokri skali... "Da ne boš mislil, da kaj takega ni mogoče," mu odvrne Lojze in se spomni na akcijo, ko so z brenerjem, kot je partizansko ime za gorilnik, sušili skalo, da so lahko naredili oznake. Razmere včasih iz ljudi potegnejo najbolj nenavadne ideje, in če vlaga ni hotela s skale, so ji pač pomagali.

Helikopterji kot mule

Zanimiva je tudi zgodba macesna, ki je svoje življenje na vrhu Konja položil na oltar planinske varnosti. "Macesen je zrasel pod Brano, sušili so ga na Županjih njivah, zdaj pa bo najmanj petnajst let tukaj nudil varen korak," je razlagal Zdravko Bodlaj, pomočnik vodje akcije in udarnik med markacisti, kot ga je v torek pred akcijo označil Lojze, ko smo na terasi Pri Jurju nad travnikom v Kamniški Bistrici srebali kavo in čakali na helikopter Slovenske vojske. "350 delovnih ur je nabral v enem letu na akcijah," s spoštovanjem v glasu pove Lojze, Zdravko pa se medtem kar ponosno nasmiha. 350 ur ni mačji kašelj, ob hribovskem delovnem dnevu, ko je hoja le priprava za delo, to mimogrede nanese 30 delovnih dni. Podarjenih dni... Markacisti so prostovoljci, tako kot gorski reševalci, in vse, kar dobijo, je pohvala kakšnega pravega planinca in 20 evrov na leto za obrabo osebne opreme. "Macesen je sploh najboljši les za hribe. Vsak drug les bi zgnil in razpadel, macesen pa kar drži, zato ga uporabljamo za stopnice, za drenaže in tudi kot zagozde ob zabitih klinih. Prav pred kratkim smo na Pastircih... Saj veste, kje so Pastirci?" prekine zgodbo za trenutek Zdravko. "Pod Kamniškim sedlom," odgovorim, kar zadovoljen, da me ni povprašal za kakšen zatrep ali, še huje, za kakšen konec hriba, ki mu insajderji nadenejo partizansko ime, katerega poznavanje nato loči resničnega poznavalca od naključnega zablodelega planinca. "Ja, pod sedlom. No, tam smo iz macesna, ki je rasel kar tam, naredili nove klopi, ki bodo zagotovo še dolgo držale," pove Zdravko, ki je klopi, seveda z drugimi člani PD Kamnik, naredil v potu svojega obraza, brez plačila.

Macesen iz Zdravkove zgodbe je medtem ležal na travi in čakal na prevoz, skupaj z zavitki cementa, ovitimi v plastično folijo, da pri padcu iz helikopterja ne bi duše izpustili, klini, jeklenico - to najboljšo prijateljico planincev, ko pogledi preko prepadne stene nekoliko omehčajo kolena - pa agregatom, vrtalkami, krampi, koli, skratka vsem, kar ekipa spodobnih markacistov potrebuje za ureditev poti. Če ne bi bilo helikopterja Slovenske vojske, ki je v treh naletih spravil material na Konja in Presedljaj, več kot 1800 metrov visoko, bi fantje v soboto tenko piskali.

Stane Rotar in Rudi Lanz koordinirata helikopterske prevoze in markacistične akcije že petnajst let, vse odkar Slovenska vojska pomaga hribovcem. "Vsako leto dobi PZS v dar 15 helikopterskih ur, kar markacistom izjemno olajša delo, vojska pa na ta način usposablja helikopterske posadke," pravi Rudi Lanz. Kakšne posebno težke akcije letos ni na programu, ker so markacisti v zadnjih tridesetih letih večino poti že popravili, pravi Rudi Lanz. "Takšnih akcij, kot je bila svojčas nadelava poti skozi Zadnje Prisankovo okno ali opremljanje Heinzove poti, ni več," pravi Rudi, na vprašanje, ali so morda italijanski hribi zato za nas bolj zanimivi, ker je ferat "ko blata", pa navrže, da so tudi Italijani uvideli, da je preveč železja v gorah, in opuščajo izdelavo novih, stare pa obnavljajo le v obsegu, ki še zagotavlja varen korak. Tudi v Sloveniji so pred desetimi leti sprejeli odločitev, da novih poti v gorah ne bo več, le še stare. Te bodo deležne nežne markacistične roke, cementa, jekla in lesa.

Komisija za pota pri PZS ima v upravljanju v naših gorah sicer 1500 poti v skupni dolžini 8000 kilometrov. Od tega je 90 zahtevnih in 45 zelo zahtevnih poti, drugo so lahke. "Za vzdrževanje teh poti ima komisija posebno tehnično podkomisijo, sestavljeno iz šestih tehničnih skupin, ki opravljajo svoje delo predvsem v visokogorju in sredogorju, kjer je treba vzdrževati jeklenice in kline. Na visokogorskih akcijah nam pomaga SV s svojimi helikopterji, ki nam na višino prinesejo material, tehnično opremo in ljudi. Vsako leto izpeljemo približno deset akcij, od tega je vsaj pri šestih potrebna pomoč helikopterja," pravi Rudi, ki je v teh dneh na Ledinah, kjer bo dva tedna oskrbnik na Kranjski koči. "To je zame dopust," navrže.

Cement in gravitacija

Za prvo nadelano in označeno pot velja planinska pot na Donačko goro, ki je bila leta 1853 urejena za potrebe zdraviliškega turizma, prva označena pot v naših Alpah pa je bila speljana leta 1879 iz Bohinja čez Komarčo na Triglav. Za označevanje, vzdrževanje in nadelavo planinskih poti usposablja planinska zveza markaciste in inštruktorje markaciste. "Program usposabljanja markacist Planinske zveze Slovenije je namenjen vsem članom planinske organizacije, ki jih veseli delo pri označevanju in vzdrževanju planinskih poti. Z usposabljanjem markacistov želimo doseči strokovno usklajeno in enotno delo na planinskih poteh. Delo markacista je eno najbolj odgovornih in humanih v planinski organizaciji. Prvi tečaj za markaciste je leta 1974 v Kamniški Bistrici vodil Stanko Kos," piše v brošuri PZS.

Planinci, ki želijo drugim kazati pot in skrbeti za te poti, morajo skozi program usposabljanja, ki po veljavnih regelcih obsega 14 ur teorije, 37 ur praktičnega dela in 41 ur izpitnih obveznosti. Ko opravijo vse, kar zapoveduje postava, dobijo licenco za tri leta, nato pa jo morajo podaljševati - predložiti morajo pisno poročilo o delu v preteklem letu, ki ga potrdi matično planinsko društvo.

"Slovenske poti so dobro opremljene in vzdrževane, to nam priznavajo vsi," pravi Rudi, medtem ko elisa helikopterja počasi pridobiva vrtilni moment. Nagnjene kot šprinterje v prvih petih metrih teka na 100 metrov nas nese v drobovje vojaškega bella 412, kjer je že naložena oprema, ki jo bo odložil na jasi planine Rzenik. Dvakrat po 900 konjev zahrumi, in prva runda leti proti hribom pred radovednimi očmi morda dveh obiskovalcev Jurja v tem torkovem jutru. Lebdeč nad jaso nas strese iz drobovja in se požene v dolino po macesnove hlode, kole, jeklenico, jaz pa za Lojzetom, vodjo vsega, kar se ima zgoditi na hribu konec tedna, v hrib, da dosežemo vrh Konja, preden se vrne helikopter s tovorom, ki ga bo z višine zmetal čim bliže vrhu. Lojze bo mahal in kazal, kam naj tovor spusti, pilot in operater bosta skušala tovor spraviti približno tja. Vedno ne rata. Tudi tokrat je tisto, kar je imelo postati stopnišče, padlo v ruševje nekaj nižje od vrha. Pa je Lojze hlode naložil na rame in jih prenesel na vrh. Da bo v soboto vse tam, kjer mora biti.

Nato je od daleč spremljal, kako je helikopter z višine "odložil" vreče s cementom na Presedljaju.

"U, jebemti, če so te vreče ostale cele," je bolj ko ne pri sebi preklinjal Lojze. Če je padec iz vreč iztisnil beli prah, ne bo nič z namestitvijo nove škatle za vpisno knjigo in žig...

Še en tovor pod Konja, dvig "odvečnih" ljudi z jase in polet v dolino. Priprave na soboto so bile končane kar uspešno. "Zgodilo se je že, da je helikopter kar uspešno odložil material, potem pa je prišla od nikoder megla in je moral ljudi odlagati kakšnih 45 minut nižje," se lanske akcije pod Slemenom spomni Lojze. Tokrat so imeli srečo, saj razen lepilnega traku in dvokomponentnega lepila niso ničesar izgubili - pa še za to dvoje se niso mogli zediniti, ali je padlo iz ene izmed torb ali pa morda sploh ni bilo med prtljago -, akcijo popravila poti pa so začeli šele v soboto zjutraj, s peš pristopom iz doline Dol, kamor se Kranjskega raka vije cesta, ki jo zmore tudi povsem običajno osebno vozilo. Preverjeno!

Načrt akcije je bil povsem preprost. Po predlogu, ki ga je pripravila ogledna skupina malo zatem, ko se je večina snega umaknila z vršnega grebena Konja in Rzenika, je bilo treba požagati nekaj rušja, ki je sililo na pot kot zoprn pramen las v oči. "To rušje je neverjetno. Še pred desetimi leti je pot, če si jo pogledal z Velike Planine, izgledala kot avtocesta. Danes se večinoma sploh več ne vidi, tako jo je zaraslo," pomenljivo pove Rajko, ki si je v PD Bajtar pridobil hribovsko ime Bibita, medtem ko Zdravko z motorko češe od vetra razmrščeno rušje, ki sili v prostor nastajajoče lestvine. "Potem bom še tamle na vrhu naredil prostor, da bodo lahko planinci sedli, odložili nahrbtnik in pomalicali," pove Zdravko in motorko usmeri v rušje, ki si je počasi utiralo pot v sam vrh Konja. Če je morda pinus mugo na vrhu hriba le nekoliko zoprna okoliščina, pa njegova kanibalska rast na poteh presega zgolj estetski prekršek, saj nemalokrat povsem prekrije pot in markacije, ki so narisane na skalah. Ob tem razume le grobo silo. "Nekateri bi le s škarjami ck-ck po vrhovih, a potem narediš še večjo škodo, saj rušje še bolj divje požene," pravi Zdravko. Kot bi na leva streljal s fračo - maščevanje zveri tisočkrat preseže začasni učinek... Po zakonu o priposestovanju ima sicer Planinska zveza Slovenije služnostno pravico in lahko na poteh brez skrbi izsekava grmičevje in obžaguje drevesa brez posebnih dovoljenj gozdnega gospodarstva.

Narava upogiba jeklo

A rušje je bolj ko ne kolateralna žrtev akcije, precej bolj pomembna sta utrjevanje poti in zamenjava načetih jeklenic, klinov in drogov, ki so držali jeklenice na precej prepišnem grebenu, ki se vije z Rzenika preko Konja na Presedljaj. Tik pod stopnicami iz macesnovih hlodov, ki naj bi olajšale sestop s Konja proti Presedljaju, je Rudi vrtal prvi luknji za dvojno stopo - dva klina, ki sta na vrhu zavarjena skupaj z jekleno ploščico in dajeta, ko nasedeta v skalo, dobro oporo utrujeni planinčevi nogi. "Zavrtati je treba zelo natančno, sicer stope niti Martin Krpan z največjo macolo ne zabije v luknji," med nežnim piskanjem svedra, ki ga hiltika vrti v krušljivi skali, opozarja Lojze, ki je na akciji kot pravi vodja omniprezenten. Povsod ga je ravno prav... In ponovno pohvali vrtalca Rudija, Štajerca iz Dupleka, ki pa svoj kruh služi v Šoštanju. "V Tešu, o katerem imajo zadnje čase vsi toliko za povedat," s ponosom pove Rudi. Po fohu sicer električar, zato (napačno) predvidevam, da so njegove roke, ko držijo hiltiko, v naravnem položaju. "Delam v pisarni, vrtam le na akcijah," moj stereotip razbije Rudi in doda, da je mislil že nehati s tem poslom, pa še kar vztraja zaradi fantov, s katerimi hodijo na akcije...

Luknji sta končno le zvrtani, stopa se vda pod udarci petkilske macole, klina v luknji držijo še drobne macesnove zagozde. A časa za počitek ni in moštvo akcije se začne raztegovati. Stopnice bodo še nekaj časa nastajale pod udarci kladiva, spreminjale obliko pod argumenti motorne žage, greben pa čaka pozornost markacistov. Bencinski agregat se tako na ramenih markacistov premakne kakšnih 150 metrov naprej in morda 20 višinskih metrov nižje, kjer je treba zamenjati razmajane kline, ki nudijo oporo rokam, medtem ko noge bingljajo nevarno blizu prepadne stene, ki se konča v dolini Kamniške Bele. V hribih ga ni hujšega kot občutek lažne varnosti, ki ga daje klin, ločen od skale, ali jeklenica, ki je v steno pripeta le še na prvem in zadnjem klinu...

"Pridi sem! Glej to," me pokliče k sebi Bibita in pokaže na jekleni drog, ki je sredi prepišnega grebena držal v zraku jeklenico. Sneg in led sta ob pomoči vetra, ki je gradil zamete, upognila jekleni drog kot al dente kuhan špaget, njegov oprijem s skalo pa je bil le še spomin. Bibita ga je po nekaj sunkih naprej in nazaj izdrl iz skale kot Artur svoj excalibur. Brez posebnih nadnaravnih moči sicer, saj je svoje naredila že narava... Precej bolj se koncu upirajo matice, ki z objemkami držijo jeklenice na koncu in začetku. Tudi WD40, ki bi nekoliko olajšal odvijanje zarjavelih strojnih elementov, je ostal nekje. Morda doma, morda v hiši na planini Rzenik, kjer je ekipa prespala, morda se je pločevinka celo odkotalila med rušje, kdo bi vedel... A na koncu so matice popustile in jeklenica je skoraj neslišno zdrsnila iz ušes na klinih in drogovih. Ko bodo nameščeni novi klini in nova jeklenica, bo pot ponovno varna za tistih dobrih dva tisoč planincev, kolikor jih letno prinese sem gor. Tako je njihovo množičnost ocenil Lojze na podlagi vpisov v knjigo, ki ždi v plehnati skrinjici na vrhu Konja. "A vsi se niti ne vpišejo, nekateri si celo 'sposodijo' kakšen list iz vpisne knjige," pove Lojze in doda, da tudi nesreč na teh poteh, čeprav veljajo Kamniške Alpe za najbolj krušljive v Sloveniji, ni prav veliko.

Ko beseda ravno teče o krušljivosti - dejansko se skala tu zgoraj ponekod drobi kot lapor, drugod se plasti kot listnato testo na zapečenem štrudlju -, se Bibita spomni na Tomaža Humarja, velikana slovenskega alpinizma. S prstom pokaže na severno ostenje Rzenika, ki ne kaže nič kaj prijazne podobe.

"Tole steno je preplezal, pa ne od spodaj navzgor. Ne, od leve proti desni jo je prečil... Ta je bil res iz posebnega testa," s spoštovanjem v glasu pove Bibita. Ja, za Humarja je že Elizabeth Hawley, ena največjih poznavalk Himalaje, rekla, da je "nor, ampak nikakor ne neumen".

Če odštejemo tipe Humarjevega kova, se večina v gore odpravi po markiranih in zavarovanih poteh. Raziskovalni duh lahko neizkušenega planinca namreč hitro spravi v težave. Kot ugotavljajo tudi pri gorski reševalni službi, so najpogostejši vzrok nesreč v gorah padci in zdrsi, skrb pa zbuja dejstvo, da je vse več takih, ki "jim markirana planinska pot daje premalo adrenalina in se podajajo v brezpotja, ki jih nemalokrat privedejo v težave, iz katerih se sami ne morejo izvleči". Kot v posmeh markacistom, katerih naloga je tudi iskanje varnih prehodov in poti. Drug podatek, ki z markacisti nima prav posebne zveze, a kaže na nepremišljenost ljudi, govori o tem, da se v gore podajajo tudi takšni z različnimi bolezenskimi težavami - v letu 2010 je bilo osem primerov srčne ali možganske kapi v gorah. Sicer pa se je lani v hribih ponesrečilo 383 pohodnikov, 28 planincev je zaradi poškodb umrlo.

Špajza solidarnosti

Med poškodovanimi so bili gotovo tudi takšni, ki so izgubljeno tekočino namesto z vodo nadomeščali s pivom. Na Konju tistega dne alkohola ni bilo. Le ustekleničena voda v plastičnih brentah, nameščenih na aluminijasta ogrodja, prav takšna, kot so sredi osemdesetih nosila toprove nahrbtnike. Natančno takšne, kot so jih imele naše alpinistične odprave v Himalajo. Le poglejte znamenito fotografijo Nejca Zaplotnika ob kitajski piramidi vrh Everesta, ko zraven njega leži rdeč nahrbtnik s prav takšnim ogrodjem, kot je to soboto v megli ležalo na Konju...

Zvečer je drugače. Zvečer, ko fantje sedejo za mizo v hiši, kjer je bil nekoč planšarski stan pastirjev bikov, ki so se pasli na planini, kjer zdaj rušje kaže svojo biološko nadvlado, sta na mizi tudi pivo in cementiran čaj. Ko je za njimi delo, zaradi katerega so naše planinske poti bolj obvladljive in bolj varne.

Se pa Zdravko spomni "špajze" pod Brano, kjer so odlagali kakšno pivo ali šnopc, da so se gorniki podkrepili med vračanjem v dolino. "Vzel si hladno pivo iz tiste 'špajze' in ga nadomestil z novim," je preprostost sistema gorniškega šanka razložil Zdravko in dodal, da se je sistem porušil, ko so pivci nehali nadomeščati popito...

"Zdaj moramo z vsake akcije prinesti fotografijo. Ne toliko zaradi dokaza, da smo bili res na akciji, to je vendarle stvar zaupanja in materialnih dokazov, ki ostanejo na poteh, bolj zato, da se lahko tudi s fotografijo pohvalimo, kaj smo počeli. Pa čeprav se nam potem zgodi, da na spletu objavijo samo eno fotografijo, pa še na tej sedimo in malicamo, kot da nismo počeli nič drugega," navrže Lojze, tik preden mi v roke potisne trotelco, da naredim gasilsko fotografijo brigadirjev. Potem se z Jako počasi odpraviva proti dolini, mimo bajte na planini Rzenik, kjer bo zvečer na mizi spet lonec s cementiranim čajem, kakšno pivo in dobra volja po dobro opravljenem delu. Nam pa se bodo dobro urejena pot v hribe, jeklenica, napeta pod vršaci, in klini tik pod vrhom še vedno zdeli povsem samoumevni. Tudi lesene stopnice skozi grapo se večini zdijo, kot da so tam od vekomaj.

"Mislim, da znajo planinci kar ceniti naše delo, in nam to tudi povedo," pravi Rudi Lanz. Tudi Lojze je tam na prepišnem grebenu ob vprašanju, ali ima občutek, da obiskovalci gora znajo ceniti njihovo delo, pritrdil Rudiju. Srečujoč jamrajoče planince, ki so tisti dan naskakovali Konja, bi rekel, da se oba motita. Da delo ljubiteljev ne bo nikoli dovolj cenjeno...

Domen Caharijas