Med Grintovci: Odmrla rast se ne dvigne nikdar več.
Pa vendar, kakor zdaj navkljub temu, da živimo med njimi, z nostalgičnimi občutki minulih časov gledamo na ta »svet med Grintovci«, postajajo pozabljene stvari, spomini na preteklost in s tem povezano sporočilo z gora, po zaslugi Borisa Režka, njegovih knjig in pripovedi, njegovo besedno slikanje njemu in nam ljube pokrajine, vse bolj občutene.
Alpinizem, z elementi kulturnega pojava, ima za seboj že kar precej dolgo dobo. Športni moment, ki je prinesel zastoj oplemenitene človekove dejavnosti, je resda ponesel ime slovenskega alpinizma na nesluteno visoko svetovno raven. Vrednosti poplemenitene dejavnosti v alpinizmu pa je z odhodom nekaterih njemu lastnih in značilnih predstavnikov pošla sapa.
Zakaj plezati na gore? Vsekakor se to vprašanje pojavlja pri vsakem posamezniku in tudi širše, ki se s plezanjem - alpinizmom več ali manj ukvarja(jo) le za lastno preverjanje svojih fizičnih sposobnosti. Iskanje in raziskovanje novih predelov, hoja po vnaprej začrtani smeri, odkrivanje novih smeri, spoznavanje gorske okolice, ljudi, ki živijo tam pod venci teh bližnjih gora, neprestano učenje in spoznavanje preteklosti pa vodi k temu, da se vprašanje zakaj ne pojavi prav pogosto.
Pisatelj, alpinist, nekdanji športnik … Boris Režek je bil tipičen predstavnik rodu, ki je znal raziskovati nova področja in ohranjati dediščino človeškega razumevanja gorskega življenja. Ukvarjal se je s številnimi področji človeških delovanj, ki jih lahko opravljamo v gorskem svetu. Najbolj prežeto je bilo njegovo natančno načrtovano osvajanje še nepreplezanih sten v Grintovcih (staro ime za osrednji del Kamniško – Savinjskih Alp). To poslanstvo je opravil z odliko. Ob spoznavanju grintovških sten je ustvaril pravi spomenik - knjigo Stene in grebeni (1959), v kateri je opisal življenje ljudi na tem območju, prva osvajanja vrhov, življenjepise vodnikov, ki so v gore vodili prve turiste, razvoj alpinistike in opozoril na naraščajoče število gorskih nesreč. To delo je pomembno tudi zaradi temeljitega pregleda razvoja obiskovanja tega gorskega predela.
Režek, ki je skozi celo življenje ohranil samosvoj pogled na gore in gorski svet z njegovim prebivalstvom, je znal prisluhniti preprostemu človeku, ki je tedaj živel na podeželju. Iz teh pogovorov so nastali zapisi, ki jih je znal izoblikovati v knjige. Prva iz tega cikla je bila ponujena bralcem in knjižnim policam z naslovom Svet med Grintovci (1938). Vsa ta knjiga je knjiga življenjskega kroga; kaže nam resnično, trdo življenje v teh grintavih planinah in pod njimi. Pripoved je odlična zato, ker se dogaja v planinah, ki tedaj še niso bile prežete z idejo planinstva ampak pristnega življenja, ki ga ni več.
Iz njegovega medvojnega obdobja prihaja življenjska preizkušnja Železni križi (1965). Njegove pripovedi Cesta za mejo (1978) in Zabrisane stopinje (1983) pa predstavljajo skupek orisov ljudi in dogodkov, ki so se odvijali na območju gora. Večina njegovih spisov, opisov plezanja je bila objavljenih (in s tem shranjenih) v Planinskih vestnikih. Izbor tega je res pester in obširen. Večino teh zapisov je napisal z zamikom, nekatere tudi z večletnim, tako da je o njih lahko globoko razmislil, preden jih je ustvaril. Prepletanje doživljanja časa, ki nam ostaja v romantično idealističnem pridihu, dogodkov, ljubezni do narave, je tesno povezano. Pri vsem tem ostaja globoko zvest le samemu sebi. Vsekakor bi bilo vredno ta dela zbrati in ponovno izdati.
Režek je imel v svojem plezalskem udejstvovanju srečo, da se je našel s tako dobrim soplezalcem kot je bil takrat Vinko Modec. Odlično sta se dopolnjevala na različnih področjih. Zanimivo je, da se ni navezoval na plezalno vrv s pisateljem in časnikarjem Janezom Gregorinom, sta si pa medsebojno pomagala pri urejanju njunih knjig. Gregorinovo življenje se je končalo prekmalu, tako da je verjetno tu eden od poglavitnih razlogov.
Prav tako je potrebno omeniti, da je Režek, zaradi njemu lastnega razumevanja časa in ponosne drže, prišel v nekaj trajnih zamer s kamniškimi plezalci ter gorskimi reševalci in pozneje tudi s še nekaterimi drugimi. Čas in osvajanje, ki sta se združila v tekmi za prvenstvo, je bil glavni, a ne edini vzrok. Nekaj zanimivih disciplinskih postopkov še čaka na primerno osvetljeno luč. Prav tako njegovo dokumentarno filmsko in lovsko pripovedniško gradivo …
Kot nam Režek sam v značilno živopisnem opisu pove, je bilo lastninjenje gorskega sveta s silo storjeno dejanje. Nihče ni lastnik gorskega sveta in nihče ne more zgolj po svoji vzvišeni volji razpolagati z njim, naj bo poglavitno vodilo, ki ostaja.
Boris Štupar