Na današnji dan, 25. julija 1936, se je v severni triglavski steni pripetila huda tragedija. Življenje pri plezanju v Skalaški smeri sta izgubila dva plezalca, Savo Domicelj in Egon Lettner. O tem v dveh zapisih

Dve žrtvi triglavske stene
Lettner in Domicelj - 6. in 7. letošnja planinska žrtev iz vrst visokošolcev

Ljubljana, 26. julija.
V soboto so v Ljubljani pokopali dve mladi žrtvi planin, jurista Janšo in Mikšiča. Ko smo njih ostanke v tugi spremili k večnemu počitku, se pač nikdo od nas ni zavedal, da istočasno ležita pod severno triglavsko steno zopet strti življenji dveh visokošolcev. Jutri bo sveža zemlja v Mariboru zagrnila šesto in sedmo letošnjo planinsko žrtev iz vrst visokošolcev, šele 19-letnega Egona Lettnerja, dijaka zagrebške eksportne akademije, in 24-letnega Savo Domicelja, dijaka zagrebške juridične fukultete.

Veselo taborišče pod Martuljkom
Mariborska mladina že od nekdaj rada tabori okrog po Sloveniji. Posebna povezanost vlada med gozdovniki, ki redno vsako leto taborijo v kakem lepem gorskem kraju pod Martuljkom. Pod vodstvom g. Franja Klojčnika je tu taborilo 68 gozdovnikov, ki so prišli pod Martuljek že 6. t. m. ter so v tem času delali izlete na vse bližnje in tudi oddaljenejše hribe Med taborniki so bili tudi Dušan Vodeb, znani napadalec v prvem moštvu SK Maribora, dalje Cizelj Miran, eden najboljših mariborskih tekmovalcev v slalomu in smuku, že gori omenjeni Egon Lettner, večkratni smučarski prvak ter najodličnejši mariborski plezalec Savo Domicelj, branilec v moštvu SK Maribora ter tudi sicer vsestranski športnik, posebno planinec. Ta družba štirih tovarišev je delala za časa taborenja izpod Martuljka skupne izlete, med drugimi so plezali tudi najtežavnejšo smer na Špik. Vsi štirje so bili odlični plezalci ter skrajno resni in simpatični fantje, ki so s svojim mirnim in skromnim nastopom vsakogar osvojili.

Načrt za naskok severne stene
Vsi štirje so prišli taborit tudi z namenom, da med tem časom naskočijo severno triglavsko steno. To steno so sicer že večkrat preplezali v različnih smereh, le v Skalaški smeri je do tedaj še niso naskočili. Zato so se odločili za to smer, ki je ena najtežjih. Pregledovali so načrt in vsi so vedeli, da je posebno neko mesto zelo nevarno. Lettner je često dejal, da je glavno, da pridejo čez tisto mesto, ker ostali del stene potem ni več tako nevaren. O tem nevarnem delu so toliko govorili, da se je Lettnerju celo sanjalo, kako je lepo zlezel čez tisto nevarno mesto. Ni pa niti slutil, da bo prav to mesto postalo zanj in za njegovega tovariša — usodno.

Naskok stene
Vsi štirje tovariši so odrinili z Martuljka v petek popoldne ter se s kolesi pripeljali do Aljaževega doma v Vratih. Tam so pripovedovali, kako bodo naslednji dan naskočili steno ter so bili zelo dobre volje. Posebno Lettner je bil star znanec doma in oskrbnikova hčerka mu je v šali še dejala: »No, ste pa zopet prišli, da se boste enkrat res ubili«.
Fantje so šli že okrog osmih spat, z oskrbnikom pa so se dogovorili, da jih bo zbudil zjutraj ob pol dveh. Res jih je zbudil, hitro so se odpravili in šli proti steni. Mimo graničarske karavle so šli točno ob pol treh zjutraj, graničar jih je, kakor vsakega izletnika, legitimiral in pustil naprej. Potem so se pod steno toliko zadržali, da se je popolnoma zdanilo, nakar so začeli lesti v pečine.
Kakor rečeno, so se odločili za Skalaško smer, ki je ena najtežjih. Triglavska stena se začenja nad snežiščem, kjer je 1490 m nadmorske višine, vrh triglavske stene pa je v višini 2484 m, tako da je stena sama visoka 994 m. To steno preplezajo najboljši plezalci v 10 do 12 urah, nekateri pa rabijo tudi mnogo več Dva Gradčana sta jo pred nedavnim preplezala — tako sta vsaj vpisala v knjigo — v 8 urah.
Mladi Mariborčani so plezali v steno tako, da sta na eni vrvi bila privezana po dva in dva. Najprej sta plezala Cicelj in Vodeb, nekoliko za njima pa Lettner, ki je bil na gornjem koncu vrvi, ter Domicelj, ki je bil na zadnjem delu Lettnerjeve vrvi.
Priplezali so že v višino okrog 300 m; zabijali in ruvali so kline, ne la bi imeli pri lem kake posebne težave.
Med tem so jih opazovali izpred Aljaževega doma skozi veliki daljnogled, ki je postavljen pred domom. Videli so, da fantje lepo napredujejo ter so jim sledili z daljnogledom do okrog devetih, ko v steni začne zmanjkovati dovolj svetlobe. Proti deveti so se turisti pred Domom menili z skrbnikom. da se jim zdi, da so fantje zavili malo preveč na levo. Videli pa so že ob osmih samo dva plezalca dočim so ostala dva izgubili izpred daljnogleda. Mislili so, da so ju le slučajno izgubili in da sta malo zaostala. Nikdo pa ni slutil kake nesreče.

Usodno mesto
Kmalu po sedmih zjutraj so v višini okrog 300 metrov priplezali do tistega nevarnega mesta, o katerem so se prej toliko pogovarjali. V resnici so tedaj imeli najnevarnejši del stene že za seboj. Bila je le še ena točka, ki jo je bilo treba premagati. To je mesto nad popolnoma navpičnim in do dna stene, kakih 300 m globoko segajočim prepadom, ki bolj nalikuje na nekaj metrov širok žleb. Prvi je začel lezli čez to mesto Cizelj. Zabijal je kline, navezal vrv, postajal in varoval tovariša Vodeba, ki je lezel za njim, privezan na vrvi. Srečno sta zlezla čez nevarno točko, a sta svojima tovarišema za seboj zaklicala, naj zavijeta raje malo bolj na desno, ker da bo tam lažje. Res je Lettner, kakor rečeno, privezan na sprednjem delu druge vrvi, zabijal kline bolj na desno ter je kazalo, da bosta tudi Lettner in Domicelj srečno preplezala ta del stene.

Pred očmi tovariša po skalovju navzdol ...
Lettner je bil ravno nad omenjenim žlebom. V skalo je imel zabit klin, čez skalo položeno vrv, na katere gornjem koncu je varoval Domiclja, ki je plezal na spodnjem koncu vrvi proti Lettnerju. Bil je že kaka dva metra pod Lettnerjem in Lettner je bil že prepričan, da je tudi Domicelj prišel srečno čez. kočljivo mesto. Vodebu in Cizlju je še zakričal: »Vidva sta imela res dosti hujše kakor midva.« V naslednjem trenutku pa je pod njim zakričal Domicelj: »Drži!«
Istočasno je že močan sunek potegnil Lettnerja izpred oči Vodebu, ki je ves prestrašen videl samo še, kako sta se tovariša odbijala navzdol po skalovju ter padala drug preko drugega. Vodeba se je polastila onemoglost, zakril si je oči in se še bolj naslonil na skale. Ko sta tovariša padala po pečinah, so bili trenutki, o katerih pravi Vodeb, da takih še ni doživel. V nekaj trenutkih je bilo spodaj vse tiho in Vodeb in Cizelj nista slišala niti kamenja, ki se je morda med tem krušilo. Vodeb in Cizelj sta obstala v skalovju in po prvih trenutkih takoj skušala kaj ukreniti. Slutila sta sicer, da v ponesrečenih tovariših ne more biti več življenja, vendar — mogla sta pasti srečno na sneg in morda še dihala. Kaj storiti?
Za njima plezati v žleb je bilo nemogoče. Ravno tako nista mogla plezati nazaj, od kjer so priplezali, ker sta imela premalo klinov (druga polovica klinov je padla v prepad obenem s ponesrečencema). Za tiste, ki ne poznajo plezanja, bodi povedano: če se pleza navzdol, se puščajo klini v skalovju, dočim jih pri plezanju navzgor zadnji vedno izruje).
Spričo takih okolnosti Vodebu in Cizelju ni preostajalo drugega, kakor da sta začela kričati na pomoč. Uro in pol sta kričala na vse sile — toda Aljažev dom je daleč, v bližini pa ni bilo nobenega turista. Ker torej nista mogla ne v prepad, nitinazaj, sta morala riniti naprej v steno, da rešita vsaj sebe in da prideta čim prej iz stene ter pokličeta na pomoč. Tako sta mlada plezalca morala po strahotni nesreči plezati naprej po steni, ki sta jo preplezala do četrt na petih popoldne. Takoj sta krenila čez Prag v Vrata ter v Aljaževem domu povedala o nesreči.

Alarm
Tedaj sla bila v Aljaževem domu poleg drugih turistov tudi člana jeseniške Skale Maks Dimnik ter Franc Globočnik. Ta dva sta takoj odhitela v skalovški bivak št. II., kjer so bili skalaši Joža Čop, Pavel Lukman in Novak Jože. Vsi skupaj so se v rekordnem času vrnili v Aljažev dom, kjer so bili že ob tri četrt na enajst zvečer. Vodeb in Cizelj pa sta medtem na kolesih, vsa izmučena in pod vtisom težke nezgode odhitela v Mojstrano ter pod Martuljek ter tam javila o nesreči najprej pri SPD, potem pa še v taborišču. Takoj je odhitel vodja taborišča na pošto ter od tam obvestil starše ponesrečencev v Mariboru, da sta se sinova — ponesrečila.
Gospodična s pošte pa je sporočila o nesreči tudi v Ljubljano.

Prenos trupel v dolino
Omenjeni Skalaši so se danes ob pol šestih zjutraj odpravili v steno. Ni bilo treba dolgo iskati: na mali polici nad zadnjim snežiščem je ležalo razbito truplo — po obleki in drugih znakih so
spoznali ostanke ubogega Egona. Kakih 50 do 70 metrov višje, na drugi polici, pa je ležalo truplo Savota. Vrv, na kateri sta bila privezana, je bila seveda pretrgana.
Skalaši so takoj zavili najprej truplo Egona, nakar je skupina — Skalašem so se zjutraj pridružili še drugi turisti — začela spuščati tovor čez pečine na snežišče in od tam naprej do prodovja.
Čisto v dolini nad Aljaževim domom je čakal voz in na njem slama, na katero so položili Egonovo truplo. Med tem se je druga skupina povzpela do Savota ter ga z velikimi napori z vrvmi spustila najprej do police, kjer je ležal Egon in nato naprej po terenu, kjer so prej spravljali Egona.
Skalaši so opravili svoje žalostno delo izredno sigurno in hitro. Že okrog pol dveh je konj na pri prostem vozičku pripeljal obe zaviti trupli k Aljaževemu domu ter se ustavil pred kapelico. Tu je pričakovalo svoja dva tovariša že mnogo gozdovnikov iz taborišča, ki kar niso mogli razumeti nenadnega in tako težkega udarca, ki je zadel ravno to mlado družbo. Na Aljaževem domu je bila žalost: posamezniki so posedali okrog ter zamišljeno gledali pred se: kolikor pa je bilo pogovorov, niso bili živahni, — govorilo se je, kar se je moralo. Na voz pred kapelico pa so neprestano prinašali planinsko cvetje, s katerim so oba zavoja skoraj popolnoma pokrili.

Žalostno srečanje
Ko se je »Slovenčev« poročevalec vračal že proti Mojstrani, je izza ovinka naenkrat privozila navzgor elegantna limuzina. Takoj se je ustavila in iz nje so vsi drhteči izskočili: Lettnerjev oče, ugledni mariborski veleindustrijalec ter njega dva sinova. Zraven pa sta bila še Vodeb in Cizelj. Na mah so hoteli vedeti: ali je Egon živ ali mrtev. Informacija je bila porazna: oče in pokojnikova brata so vsi skrušeni omahnili nazaj v limuzino, ki se je povzpela naprej do Peričnika, kjer so oče in brata pričakovali mrtvega

Ljubljana, 26. julija.
Danes se je odpeljal furgon mestnega pogrebnega zavoda proti Mojstrani in naprej do Peričnika, kjer je naložil trupli obeh mladih ponesrečencev Lettnerja in Domiclja ter jih prepeljal v Maribor.

Ponedeljski Slovenec, 27. julij 1936

Nesreča v Skalaški smeri

Planinski vestnik (1991) - Dušan Vodeb: »Prav v teh dneh pred daljnimi 55 leti se je v Triglavu pripetila nesreča, ki doslej še ni bila opisana ne v Planinskem vestniku, ne kje drugje,« je v ljubeznivem spremnem pismu Planinskemu vestniku napisal Mariborčan Dušan Vodeb, ko se je posebej za našo revijo odločil napisati podrobnosti o tej nesreči. »Od hribov se poslavljam, ker je nastopil ta čas, ta nesreča pa je še vedno v meni in bi ta morebitna objava v PV bila še bolj pravi zaključek moje
gorniške poti.« - Prispevek seveda z največjim veseljem objavljamo, saj je lep kamenček v zgodovinskem mozaiku slovenskega gorništva.

Že dolgo prižigam svečke na pobreškem pokopališču, vse od tistega julija v letu 1936.
Skalaška smer v Triglavski steni je takrat veljala za najmarkantnejšo smer v naših stenah. Bila je v naši najmogočnejši gori in steni, za prvo osvojitev se je potegovalo več kot deset navez - in vse brez uspeha. Potem je prišlo do pravega tekmovanja med slovenskimi in nemškimi plezalci in pri tem so odločale ure za prvenstvo, ki ga je osvojila slovenska naveza. Po težavnosti sta prva pristopnika ocenila smer s peto in šesto stopnjo. V tistem spodnjem, najtežjem delu se je zgodila nesreča, ko je Mira Marko Debelakova z zadnjimi močmi zadržala padec soplezalca Eda Deržaja, da ni prišlo do najhujšega.
Mladi mariborski plezalci iz gozdovniških vrst smo z vso mladostno vnemo živeli v slovenskem plezalnem svetu. Vse v naših stenah nam je bilo znano in v vsem smo bili na tekočem. Za leto 1936 pa smo izbrali kot eno od prvih, ki jo bomo preplezali Skalaško smer v Triglavski steni.

Spoštovanje do smeri
Tisto leto smo gozdovniki taborili v Martuljku in v Vrata smo se odpeljali kar s kolesi, da nam bo lažje ob povratku: Savo Domicelj, Egon Lettner in midva z Miranom Cizljem. Po prihodu v Aljažev dom smo odšli najprej za kočo, k daljnogledu, da bi kar se da od blizu spoznali spodnja problematična mesta in sam dostop do vstopa v smer. Vendar ni bilo videti nič posebnega in vrnili smo se v kočo, kjer je oskrbnik Torkar že igral na svojo harmoniko. Oskrbnik Aljaževega doma Torkar je takrat prav gotovo veljal za najbolj skrbnega med oskrbniki, kar smo jih imeli v naših planinskih postojankah. Spominjam se naslednjega dne, ko nas je že ob 2. uri zjutraj s petrolejko prišel budit na skupno ležišče; v koči nam je postregel z vročim čajem in nas na koncu pospremil pri vhodnih vratih: »Pa le srečno hodite!« Odšel je spet v posteljo, mi štirje pa v temno noč. Prezgodaj smo vstali, bili smo zaspani in opotekali smo se po neravnem terenu. Ko smo prišli do prvih trat, prek katerih drži pristop v začetek smeri, smo se morali ustaviti. Vse je bilo v temi in komaj smo polegli, že smo spali. Ko smo se spet prebudili, je sonce že obsijala vrhove; bilo je dovolj svetlo, da smo razločili, kod bo treba do vstopa v smer. Na gredini pri vstopu smo se preobuli v plezalnike in se navezali na dve vrvi.
Skalaška v Triglavski steni! Prišli smo s spoštovanjem in občudovanjem vsega, kar se je doslej v smeri zgodilo, v začetnem strahu in celo v zlih slutnjah, ki so se oglašale že nekaj dni pred tem. V sami smeri je bilo v začetku tako, kot smo pričakovali in kot sta opisala prva pristopnika: težavna smer z več mesti na robu previsnosti in ves čas v napetosti, ki je značilna za plezanje v težavni steni. Mi štirje smo ves ta spodnji del dobro obvladali in smo bili dobro razpoloženi.
Potem pa smo pri plezali na polico in pred njo do navpične stene, visoke kakih 40 do 50 metrov. Takoj smo vedeli, da so tukaj tista ključna mesta, ki so odbijala plezalce in ki bodo odločilna tudi za naše napredovanje. Bila je res navpična stena s previsom v njej; po sredini so tekli po njej ozki žlebiči, ki smo jih takrat imenovali risi.

Četrt na osem zjutraj
Nekje sredi tega dela stene smo opazili zabite tri plezalne kline. To je bilo odločilno in usodno. Egon, ki je bil pri odločitvah med nami najhitrejši, je takoj rekel: »Jaz bom šel tod preko!« - in se je že pripravil na plezanje. Midva z Miranom sva izbrala drugačno nadaljevanje, nekaj metrov bolj v levo, v navpičen žleb, ki je vodil navzgor vse do končne police pod previsom. Izbrala sva boljše. Ko je Miran že priplezal na zaključno polico, se je Egonu deset metrov pod njim zataknilo. Predlagal je, naj pride za njim še Savo, potem pa naj bi oba dobila vrv od zgoraj in bi nato varneje preplezala tisto previsno mesto. Pri tem je ostalo. Midva s Savom sva sočasno začela plezati kakih 5 do 6 metrov vsaksebi, tako da sem lahko ves čas videl, kako Savo napreduje. Moj del stene je bil težaven in izpostavljen in ko sem ga preplezal, sem se ustavil, da si oddahnem. Pogledal sem na uro, ki je kazala četrt na osem - in prav tedaj sem zaslišal oster Savov krik: »Drži!«
Besede ni niti do konca izgovoril, ko sem že videl, kako je Savo zdrsnil s stene v globino. Obenem sem že videl, kako je Egon ob napeti vrvi krilil z rokami, kot da bi hotel v zraku najti odrešilni prijem. Oči je imel široko odprte; toda to niso bile Egonove oči in v njih ni bilo več življenja.
Vse se je odvijalo tiho, brez besed. Potem so sledili padci in udarci, v meni pa se je trgala: Stoj, stoj, stoj! A padci so si sledili v nedogled. Strahotni trenutki, ko si vse videl in slišal, preprečiti pa nisi mogel.
Ko so padci prenehali, je bilo še slišati padajoče kamenje; prav na začetne trave je iz nahrbtnika priletel čevelj in se ustavil na snežišču. In tak je bil konec, konec plezanja in življenja za Sava in Egona.
Zaklical je Miran, ki ni ničesar videl prek previsa, le slišal je padce in udarce. »Padla sta, mrtva sta!« To je vse, kar sem lahko spravil iz sebe. In čez nekaj časa še: »Grem.« Na polici sva se usedla brez besed in vsak s svojimi mislimi. Tekle pa so solze, ki jih nisva mogla ustaviti.

Iz stene po pomoč
Prvo, kar sva spet spregovorila, je bilo: »Kaj pa sedaj?«
Pomislila sva najprej, da bi se spustila do mrtvih prijateljev. Vendar tega nisva zmogla. Zavedala sva se, da morava čim prej sporočiti, kaj se je pravkar zgodilo v severni steni Triglava. Začela sva klicati na pomoč. Steni se je spodaj približevala neka postava, slišala naju je, nekaj zabrundala in to je bilo vse. Bil je graničar, ki je stopal v vojaško karavlo pod steno in iz katere so nadzirali prehod iz Trente prek Luknje v Vrata.
Midva pa sva še kar klicala na pomoč. Toda kako daleč je Aljažev dom, v mogočni steni pa nikogar in tudi nikogar na poti čez Prag! Postajala sva nervozna in potrebna je bila odločitev. Vedela sva, da nekje višje gori prečkajo stene Zlatorogove police, po katerih bi bilo mogoče najhitreje priti iz stene. A po vsem, kar se je ta dan zgodilo, nisva hotela nobenih neznank več. Pred letom sva že bila na Gorenjskem stolpu in prek Ladje in zato sva se odločila, da čim prej preplezava steno in potem pohitiva navzdol v Aljažev dom.
Na Gorenjskem stolpu sva se ustavila le toliko, da sem v možicu pustil listek s kratkim besedilom. Tisti dan je bilo plezanje z Miranom drugačno kot sicer. Brez pogovorov, nobenega veselja pri plezanju, nič smejanja, nič petja in vriskov. Le neznana in nerazumljiva negotovost. Kako bova nesrečo sporočila v Aljaževem domu, pa potem v Martuljku v gozdovniškem taboru, in najbolj boleče, ko bo nesrečo treba sporočiti Savovim in Egonovim staršem. Ob vsem tem pa še slika nesreče, tisti strahoviti padci in udarci. Še sedaj slišim Miranov glas, ko mi je občasno zaklical: »Zberi se, Dušan!« To je veljalo malodušju obeh, ki naju je ves čas hromilo, pri tem pa je bilo treba tisti dan dvakrat premisliti, kaj boš zagrabil in kam stopil.
Minilo je srečno. Na Kugyjevi polici sva se razvezala in preobula, nato pa jo po najbližji smeri ubrala na pot čez Prag in v dolino k Bistrici.
V gozdičku pod Aljaževim domom je prva pritekla k nama Torkarjeva hčerka in takoj vprašala, kje sta še druga dva. Ni bilo treba odgovarjati, povedale so solze pri vseh treh. V koči je bilo polno planincev, a ni bilo plezalcev, ki bi poznali steno in ki bi jim lahko obrazložila nesrečo. Nekdo pa je le povedal, da so jeseniški plezalci odšli k bivaku pod Šplevto in da je pripravljen oditi do njih ter jih obvestiti o nesreči. Povedala sva mu še, da bo reševalcem vse jasno že na začetku Skalaške smeri.

Reševalci iz Stene
Sedla sva na kolesi in odhitela v Mojstrano. Najprej na postajo Gorske reševalne službe, ki jo je takrat vodil reševalec Lah. Povedala sva mu vse, kar je bilo potrebno, pa tudi to, da so o nesreči obveščeni reševalci na bivaku II. Obljubil je, da bo s konjem in vozom ter vsem drugim potrebnim odšel s prvim svitom v Vrata. Tako je tudi bilo in je bilo reševanje zaključeno že v dopoldanskih urah, vključno s prenosom ponesrečencev iz stene do voza.
V posebni knjigi obiskovalcev Aljaževega doma sem pozneje našel imena reševalcev, kamor so se podpisali od številke 786 do 793: Joža Čop, Matevž Frelih, Pavel Lukman, Boris Šega, Anton Dovjak, Janko Brojan, Jože Novak, Drago Korenini. Reševalcev je bilo gotovo še več, zlasti tistih, ki so pomagali pri nošnji do Aljaževega doma. Takrat sem tudi prvič spoznal, kako neprecenljivo pomembna je za naš gorski svet zanesljiva Gorska reševalna služba. Vendar tisto nesrečno soboto za naju še ni bilo vse opravljeno. Morala sva še h gozdovnikom v Martuljek. V taboru so bili pri koncu večerne zabave pri tabornem ognju, zato sva odšla kar naravnost v šotor. Slišal sem, kako je taborovodja povedal, da so se srečno vrnili naši plezalci. Potem je prišel k nama v šotor. Nisva povedala po resnici, hotela sva, da taboreči še ne bi zvedeli, kaj se je zgodilo. Vsaj to noč še ne. Toda taborovodja je kmalu prišel spet k nama v šotor.
»Povejta po resnici, kaj je s Savom in Egonom!«
Takrat ni bilo več mogoče tajiti. Prišel je še starešina gozdovnikov dr. Vilko Marin in vsi štirje smo se najprej zjokali, potem pa napravili načrt, kako bomo obvestili starše v Mariboru. To dolžnost je prevzel taborovodja in glavar mariborskih gozdovnikov Franjo Klojčnik. Prinesel nama je še večerjo, ki jo je hranil za vse štiri, ko se bomo vrnili. Bila sva lačna, saj je bil tisti čaj, ki nam ga je ob dveh zjutraj pripravil oskrbnik Torkar, najina edina hrana ves dan. Ostali pa sta na polici v šotoru Egonova in Savova večerja.

Zadnje slovo
Naslednji dan je bila nedelja in po telefonu je bilo dogovorjeno, da se bosta Egonov oče in brat Hans pripeljala z avtom v Mojstrano in naj ju midva z Miranom tam čakava po 11. uri. Savovih najbližjih sorodnikov ni bilo mogoče obvestiti, ker je bila mama v bolnišnici, oče pa je že umrl.
Po 11. uri sta se res pripeljala oče in brat. Z Miranom sva prisedla v avto in odpeljali smo se naprej do Peričnika. Sledila je skupna in mučna peš pot do Aljaževega doma. Treba bi bilo izreči kakšno tolažilno besedo, vendar nama je bilo z Miranom tako hudo, da sva molčala. Oče je le takoj ob prihodu vprašal, ali je res, da njegovega Egona ni več. Do zadnjega je tlelo neznatno upanje. Vso pot do Aljaževega doma smo molčali in šele v gozdičku, kjer je stal voz s truploma, ves pokrit z gorskim cvetjem, je oče prvi pristopil k vozu in segel z roko po svojem Egonu. Slišal sem, kako je rekel: »Das war meine Hoffnung.«
Izoblikoval se je žalni sprevod in ko smo dospeli v Mojstrano, nas je dočakala vsa vas. Žalni sprevod je krenil navzgor na Dovje, do pokopališke vežice, kjer sta Egon in Savo zadnjič prenočila med svojimi gorami.

Pogreb je bil po nekaj dnevih na pobreškem pokopališču v Mariboru. Nikdar prej in nikdar pozneje nisem videl zbranih na poslednji poti toliko Mariborčanov, kot jih je bilo tisto popoldne na pobreškem pokopališču.
Egon in Savo počivata vsak v svoji grobnici, pri obeh pa je enak napis: Triglav, 25. VII. 1936.

Dušan Vodeb
Planinski vestnik 1991