Gorski vrtovi: Kot okrogli beli prtički se zdijo razkošna socvetja kobulnic. Tudi planine se jih ne sramujejo.
V mislih imam nekatere kobulnice, ki pa jih laik težko loči med seboj. Poskusila vam jih bom predstaviti tako, da jih boste na svojih gorskih poteh lažje prepoznali in ne le občudovali.
Dišeči kromač (Myrrhis odorata)
Prijetno zveneče ime postavne kobulnice izhaja iz dejstva, da cela rastlina, posebno če jo zmanemo med prsti, diši po janežu. Zeleni deli so puhasto dlakavi; listi so dvakrat do štirikrat pernato deljeni v podolgovate suličaste roglje, ki so nazobčani. Kobuli običajno nimajo ogrinjala. Ogrinjalca kobulčkov so resasto kožnata. Plodovi so podolgovati, bleščeči, dolgi 2 cm, z zorenjem postanejo temnorjavi. Rastlino najdemo do pasu ruševja na apnenčasti podlagi po vseh naših hribih, sicer pa tudi drugod v Zahodnih in Južnih apneniških Alpah ter drugih gorovjih Srednje in Južne Evrope. Cveti od junija do avgusta. Nekoč so dišeči kromač tudi gojili kot dišavnico, zelenjavno, krmno in zdravilno rastlino.
Navadna zdravilka (Libanotis sibirica subsp. montana)
Kar dolgo sem iskala podatke o majhni kobulnici, ki sem jo fotografirala na Krnu in v Karavankah. Spominjala je na pritlikavo korenje, socvetja so bila zgoščena; predno so zacvetela v beli barvi, so zbujala pozornost z zamolklo temnordečimi popki. Končno sem uspela izbrskati ime rastline, ki je na nižjih legah lahko tudi večje rasti. Steblo je oglato, močno brazdasto. Venčni listi so na vrhu izrobljeni in imajo zavihano konico. Deli močno deljenih listov so jajčasti do suličasti in nazobčani. Plodovi so goli, rebrasti, brez kljunca in krilc, krajši od 1 cm. Vsi listi (3 ali več) ogrinjala so celi. Zakaj se rastlina imenuje zdravilka, mi iz literature ni uspelo izvedeti. Na spletu obstajajo podatki o njenem antibakterijskem delovanju.
Alpska jelenka (Athamantha cretensis)
Značilna planinska rastlina. Je nizka (20 cm), dlakava zelnata trajnica z močno koreniko, ki se vraste globoko med kamne v podlagi. Pritlični listi so močno pernato deljeni, njihovi roglji so črtalasti. Kobul ima 4-12 kobulčkov, ima ogrinjalo, pa tudi kobulčki imajo suličasta kožnata ogrinjalca. Plodovi so puhasti, pri vrhu zoženi v kratek kljunec. Raste od gorskega do visokogorskega pasu na meliščih, med repuhom in travo bilnico, v skalnih razpokah na apnenčasti podlagi. Cveti od junija do septembra, pogosta je v vseh gorovjih Srednje in Južne Evrope. Vrstni pridevek imena se ne nanaša na Kreto (tam rastlina ne raste) ampak na kredno kamninsko podlago.
Skalna jelenka (Athamantha turbith)
Nežna, okoli pol metra visoka kobulnica raste na apnenčastem skalovju do montanskega pasu. Našli jo bomo v Posočju (Sabotin, od tam je fotografija še nerazcvetene rastline) in na obrobju Trnovskega gozda (Čaven), saj ima rada tople, osončene skale. Steblo je golo, kvečjemu redkodlakavo. Listni roglji so nitasti, dolgi vsaj 15 mm, bleščeči. V kobulu je do 35 kobulčkov. Ogrinjala ni, kobulčke pa varujejo ogrinjalca. Plodovi so porasli s pokončno štrlečimi dlakami. Med rastlinami sem glede na rastišče opazila precejšnje razlike.
Kranjska selivka (Grafia golaka)
Rastlina ima zanimivo zgodovino odkrivanja, ki je povezana z našimi kraji. Vrstni pridevnik napeljuje na Golake, kjer je bila odkrita. Tam jo boste (bolj težko) našli tudi danes. Radi jo zamenjamo s podobno postavno avstrijsko obočnico. Okoli meter visoka gola stebla nosijo bogata socvetja z mnogimi kobulčki, lepi pa so tudi veliki, značilno deljeni in bleščeči nazobčani listi. Pojavlja se v združbah gozdnih robov in jas montanskega pasu. Njena rastišča segajo od Apeninskega polotoka preko naših krajev do Prokletij na Balkanskem polotoku. Nekaj nahajališč pri nas: Breginjski Stol, Polhograjski dolomiti, Šmarna gora, Cerkljansko, Storžičeva skupina, ponekod na Kočevskem. Sama sem jo zlahka opazila na vrhu Kamniškega vrha.
Avstrijska obočnica (Pleurospermum austriacum)
Na močnem, votlem in golem steblu, ki je visoko do 120 cm, požene poleg osrednjega kobula običajno v različnih višinah (ne v vretenu) več stranskih kobulov, ki so nekoliko manjši in skupaj tvorijo ogromno sestavljeno socvetje. Listi so 2-3 krat trojnato razrezani, vrhnji končki listnih delov so priostreno nazobčani. Ogrinjalo in ogrinjalce sta mnogolistna. Plod je dolg do 10 mm, gol in ima močna rebra. To markantno kobulnico bomo našli v gozdovih in soteskah, pa tudi gorskih traviščih (Porezen) vsega alpskega območja razen Pohorja, pa tudi v predalpskem in dinarskem goratem območju.
Bleščeča velestika (Ligusticum seguieri)
Največ te močno razrasle kobulnice sem lahko občudovala na pohodu na Ratitovec (čez Razor), kjer se je na stotine rastlin bohotilo ob sončnih meliščih. Do meter visoko steblo ima več močno deljenih listov s tankimi črtalastimi roglji. Ker je razraslo, spominja na grm z veliko belimi kobulastimi socvetji, vsako od njih ima 20-40 kobulčkov. Cveti sredi poletja na kamnitih tratah in skalnih pobočjih Julijskih Alp in Karavank, predalpskih vzpetin (Porezen) in dinaridov. Sinonim imena je Ligusticum lucidum var. seguieri.
Meliščni ali pollinijev dežen (Heracleum sphondylium subsp. pollinianum)
Dobro opazno, do meter in pol visoko kobulnico boste našli v gorah od 1200 do 2000 metrov visoko med ruševjem in na meliščih. Veliki pritlični listi izraščajo iz velikih nožnic ob steblu, so globoko, a ne čisto do dna deljeni, imajo priostrene roglje (navadni dežen, ki mu po domače pravimo medvedje tace, in gorski dežen imata listne roglje širše in deljene do peclja) in so spodaj puhasto ali ščetinasto dlakavi (gorski le po listnih žilah). Kobul ima do 45 kobulčkov, njihovi obrobni cvetovi imajo večje venčne liste kot notranji. Meliščni dežen bomo pri nas našli povsod v Alpah, zunaj meja pa v Pirenejih, Alpah, Apeninih in na Balkanu.
Gorski jelenovec (Laserpitium siler)
O zelo pogosti, ponekod že kar invazivni vrsti piše malo virov. Je do meter visoka trajnica, katere goli plodovi v prerezu niso sploščeni, imajo krilca in nimajo kljunca. Listi ogrinjala so celi. Veliki pritlični listi so do 4 krat pernato razdeljeni na celorobe, suličaste segmente brez dlak. Listi so sivkastozeleni, dajejo videz povoskanosti. Kobul ima 20-40 žarkov s kobulčki. Plodovi so aromatični in so jih ponekod uporabljali v kulinariki in zdravilstvu. Cveti od junija do avgusta v gorskem in subalpinskem pasu gora Srednje in Južne Evrope.
Plodovi kobulnic so pomembni za določanje vrst.
Naj bo dovolj za tukajšnjo objavo, čeprav bi lahko našteli še nekaj gorskih belo cvetočih kobulnic. Njihova socvetja rade obiskujejo množice hroščev, metuljev in drugih žuželk, zato so pomemben del ekosistema. Ker tvorijo obilico semena, se ni bati, da bi jih karkoli ogrožalo. Vsekakor bi bila brez njih gorska narava mnogo bolj pusta kot je sedaj.
Alenka Mihorič
Literatura:
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.