Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dolomiti: Croda di Ligonto (2786 m) in Ludwig Darmstädter

 

 

 

 

 

 

 

 

 

torek, 19. julij 2011, ob 05:45, Matija Turk, ogledov: 3148
M. in J. Turk: Dolomiti so gore nasprotij. Na eni strani vrhovi, ki s svojimi vabljivimi podobami in vznesenimi opisi zapolnjujejo strani sleherne vodniške literature in turističnih prospektov, na drugi strani gore, nič manj mogočne in popolnoma prezrte, katerih imena lahko preberemo le na zemljevidih. Takšna gora je tudi Croda di Ligonto v Sekstenskih Dolomitih.


Morda je ravno ta »drugorazrednost« vzrok, da so bili prvi pristopi na vrhove nad Val d'Ambato opravljeni sorazmerno pozno. Croda di Ligonto, Croda da Campo (2712 m), Cima di Padola (2623 m) in Cima d'Ambata (2872 m) se za naše razmere zdijo visoki, a v Dolomitih so sprva nekaj veljali le vrhovi, ki presegajo prestižno znamko 3000 m. V 90. letih 19. stoletja so prve obiskovalce končno doživeli tudi vrhovi z obrobja, med njimi gore nad Val d'Ambato.

 
Kraj Auronzo ob vznožju stranske doline d'Ambata leži precej nizko in posledično so vzponi na vrhove dolgi in zaradi južne lege poleti neprijetno vroči. Uteho nudi bistra studenčnica, ki se napaja iz snežišč, ki se v osojnih legah lahko ohranijo še daleč v poletje. Med žuborenjem potoka, obdanim z mehkimi, cvetočimi tratami, nas pot vodi po idilični dolini navzgor k bivaku Gera. Potok nam nudi osvežitev, velika previsna skala, na katero naletimo ob poti, pa prijetno senco in hlad.
 
 Že od pradavnine se človek ustavlja ob vodi in pod skalnimi previsi išče zavetja. Dandanašnji si zavetje raje poiščemo v udobnih kočah ali bivakih, a leta 1890 je ta skala nekaj dni nudila zavetje skupinici mož z Ludwigom Darmstädterjem na čelu. Darmstädter je bil izobražen človek, doktor kemije iz Berlina. Znanosti je posvečal velik del svojega časa, obenem pa je uspel ohraniti zavest, da obstaja še drug svet in izivi, ki terjajo ne le umski ampak tudi telesni napor. Ta, najbolj resničen, brezpogojen in pristen svet je odkril v gorah. Leta 1889 ga srečamo v skupini Pale di San Martino, na Cimon della Pala (3184 m), kjer je s tovariši odkril nov pristop, ki danes velja za »via normale«. In 22. junija 1890 v majhnem šotoru pod previsno skalo v Val d'Ambata. Nad njim so se dvigovale neznane gore, ki so čakale, da jim nekdo sname tančico in odkrije svetu. Ob sebi je imel zanesljivega vodnika iz Auronza, ki je šest let poprej z Julijusom Kugyjem opravil prvenstveni vzpon na Monte Cridolo (2581 m). To je bil Pacifico Zandegiacomo Orsolina, imenovan Cicco.
 
Teh nekaj dni, namenjenim prvim pristopom na gore nad Val d'Ambato je Darmstädter detajlno popisal v reviji Mittheilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins (št. 4, 1891), v članku z naslovom Die Berge des Val Ambata. Prvobitno alpsko okolje je nanj naredilo globok vtis: »Moje bivanje v tej samotni visokogorski dolini mi bo za vedno ostalo v spominu. Z izjemo popoldanske nevihte je bilo vreme tako ugodno, da sem sleherni trenutek preživel na prostem. Poživljajoč gorski zrak me je razveseljeval in osvežil telo in duha. Ure dolgo sem občudoval spreminjajoče se podobe gora in spoznaval, kako svetloba spreminja njihova obličja«. V kristalno jasni noči 23. junija so že ob treh zjutraj krenili preko vzhodne stene na Crodo di Ligonto ter bili z vrhom v žepu ob 10. uri nazaj v taboru... »ter se tako lahko odpočili za naslednji dan«, ko je bila na vrsti Cima d'Ambata.
 
                 
Vzpon na Crodo di Ligonto je izjemno raznolik in tudi naporen. Pri vzponu se moramo soočiti s travnatimi strmalmi, polnimi gorskega cvetja, dolgo zagruščeno grapo z zagozdenimi skalami, drobljivim skalnim pobočjem, krušljivim žlebom, ki se konča z 10 metrov visokim strmim in izpostavljenim kaminom (II+) in za konec še s prečenjem izjemno krušljivega pobočja pod grebenom do glavnega vrha. Razen redkih možicev ni nobenih sledi predhodnikov. V svojem opisu vzpona na Crodo di Ligonto Darmstädter ne omenja posebnih težav, opozori le na potrebno previdnost zaradi krušljivosti tik pod vrhom. Vzpon skozi vršni žleb jim je olajšal sneg, ki je bil ravno prav mehak, da je omogočal hiter in varen vzpon brez uporabe derez.
 
Po uspešnih vzponih nad dolino d'Ambata so Darmstädterja premamile še Marmarole, ki si jih je lahko v teh dneh dodobra ogledal. Verjetno le nekaj dni kasneje je s Ciccom in še dvema vodnikoma opravil prvenstveni vzpon na drugi najvišji vrh Marmarol, na zahtevno Cimo Bastioni (2926 m).
 
 
Darmstädter, ki je bil po poreklu Jud, je umrl leta 1927, v starosti 81 let. Imel je srečo, da je živel v času, ko so bili še mnogi vrhovi nepopisani listi in da se je poslovil od tega sveta, še preden je senca nacionalsocializma legla nad Evropo. Od njegovega prvenstvenega vzpona na Crodo di Ligonto pa do danes se na njej ni veliko spremenilo, pravzaprav nič. Križa na vrhu ni in ga tudi nikoli ne bo. Nekateri vrhovi za vedno ostanejo »drugorazredni«.
 
                                                             Tekst in fotografije: Matija in Janez Turk
eXTReMe Tracker