Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Med gorskimi plazovi

nedelja, 10. april 1932, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1105

Jutro (1932) - Josip Vandot: Rute, koncem marca ...

Zapihalo je preko gora, zaklicalo je sredi brega zvezdnate noči s silnim glasom. Val moreče toplote se je razlil od stene do stene. Plehek dež je porosil brezkončne snežene planote in nepregledna ledišča, da je pričelo po gorovju sredi gluhe tišine pokati, kakor da grmi v osrčju planin nevidna nevihta, ki bo zdaj in zdaj zajela ves gorski svet. Jug, jug in brezen, ki sta zavriskala nad planinami, in za njima pomlad s vso svojo prelestjo, ki jo moremo občudovati v polni meri samo v planinah, ker se odenejo z njo v največjem razkošju.
Začrnele in lišajaste hoje se tresejo po gorskih pustinjah. Ivje, prenasičeno od vlage, se usiplje z nemirnih vej in lahko in prožno se sklanjajo vrhovi macesnov in borovcev pod toplo sapo, ki se je silovito zagnala vanje. Po skalah polzi ledeno mrzla snežnica, v debelih curkih brizga v ozke kotanje, kjer se zbira, da s silo prodre snežene plasti, ki ji zapirajo pot v sončno dolino.
Čuden nemir se je polastil planinskega sveta in ta nemir je povzročil samo brezen, ki je vihral nad skalovjem in nad gozdovi, ki so do sedaj le prikrito ječali v divjem snegu in mrazu, a jih je zdaj prebudil topel veter, da so zavihrale z njim in z njim zaorile fantastično pesem pomladi.
Človeku se zdi, da so se tudi skale pričele tresti in majati, zakaj sneg se usiplje z njih; v začetku se giblje komaj vidno, toda sprijema se vedno bolj in tla so mu vedno bolj gladka, dokler ne zdrkne v bliskovitem diru preko strmine in se ustavi šele globoko v ravnici pod pečino, kjer se strne v trdo gmoto, ki je ne morejo stajati niti najtoplejši sončni žarki v vročem avgustu.
Plazovom se je odprla pot in drug za drugim se vale po strmih pobočjih, tako da je planinski svet v sedanjih dneh poln votlega bučanja, ki utihne le tu pa tam v kratkih presledkih. V prejšnjih časih smo v šolskih knjigah brali naivno bajko o vzroku in postanku gorskih plazov. Trdilo se je, da so povzročitelji plazov v prvi vrsti orli, ki se na svojem poletu ustavijo visoko na steni in sprožijo kamenček ali kepo snega, ki se zakotali po strmini in narašča med vlažnim snegom vedno bolj, dokler ne zavzame one strahotne veličine, ki pred sabo ruši vse, kar ji je na potu. Kot povzročitelje te naravne strahote pa bajka navaja tudi divje koze, ki nehote prožijo na svojih samotnih potih kamenje, katerega se oklene mokri sneg in sicer v množini, ki je odvisna od dolgosti in strmine pota, po katerem zdrči plaz.
Dasi je ta bajka v posameznih primerih verjetna, vendar v naših krajih nikakor ne more prihajati v poštev. Orli so redkost v naših gorah, prav tako je pa tudi znano, da se drže gamsi v sedanjih dneh še vedno goščav, ki so nizko pod stenami, kjer nikakor ne morejo najti potrebne hrane. Vzroki plazov so popolnoma naravni in umevni sami od sebe. Preprosto ljudstvo, ki je vsako leto priča teh strahot, si jih seveda razlaga po svoje in jih pripisuje nadnaravnim bitjem, ker nikakor ne more verjeti, da je narava tako kruta in strašna, da bi z enim samim zamahom mogla uničiti vse to, kar je ustvarjala stoletja in stoletja.

Vso zimo so oklepali skalovje trdi, ledeni oklepi, ki niso popustili niti za trohico. Toda jug je zdaj razmehčal te oklepe, da so popustili in nevidno izhlapeli. Skalovje je postalo krhko, kamen za kamnom se kruši od njega in se kotali v globočino. Kamnov se oprijema težki in mokri sneg, kepa postaja vedno večja in ogromnejša, dokler ne potegne za sabo vseh snežnih mas, ki so visoko nakopičene po vsem pobočju. Tudi rušje, ki z jekleno žilavostjo zadržuje po strmini sneg, onemore naposled pod silno težo, sklone se in prelomi in preko njega se zavali vsa strahota, ki z divjim bobnenjem in bliskoma šine z gore in pokoplje pod sabo vse, kar je živega in mrtvega.
Na ta način se otresejo skale vsega snega, stene so spet gladke in čiste, sneg zamrzuje le še po kotanjah, žlebovih in vrelih, kamor le redkokdaj posije sonce. Vsa snežišča, ki pokrivajo tudi poleti naše planine, so le ostanki pomladnih plazov in ljudstvo jih imenuje v vseh primerih samo plazove.
Ker je sneg zgneten in trd kakor kamen, ga sonce seveda ne more raztajati, tem manj, ker skoraj ne more priti do njega, ker leži po večini po takih krajih, kjer vlada večna senca in večen mraz.
Dasi so plazovi nad vse strahotni, jim vendar ne manjka skrite poezije. Bučanje in grmenje, ki se stoglasno odbija od stene do stene, je vse kaj drugega nego grmenje, ki rohni poleti po planinah. Gore so v sedanjih dneh resnično žive; človeku se zdi, da so se prebudile po dolgem spanju in se hočejo z vsem srdom osvoboditi nevšečnih spon, v katera jih je uklenila zima proti njihovi volji. Grudi se jim tresejo in pleča se jim razmikajo, z divjo togoto razlivajo svoj srd v neštetih plazovih naravnost proti dolini. Med skalovjem ti plazovi seveda niso nevarni in ne povzročajo nobene škode. A gorje, če krene plaz proti zaraščenim krajem! Koder gre njegova strašna pot, tam se dvigne za njim žalostna pustinja, gola in brezupna, da je nikoli več ne morejo odpraviti človeške roke. Takemu plazu ne more kljubovati niti stoletna hoja niti trda skala; ubežati mu ne more niti hitra divja koza, a kaj šele siromašna srna. Kar je pred njim in za njim, vse je strto in mrtvo, pokopano na veke med snegom, peščeno brozgo in skalovjem.

V naših krajih niso ti plazovi prav nič nevarni človeškim bivališčem, ker so daleč izven njihovega območja. A pogubni so človeku, če ga zasačijo v svoji neposredni bližini. Koliko krepkih življenj se je že zrušilo sredi strahot prihajajoče planinske pomladi! Človek hodi po gorskih samotah in sam Bog ve, kolikokrat se mora ustaviti ob preperelih, z nerodno roko postavljenih in slikanih lesenih spomenikih, ki naznanjajo, da je tu te in te pomladi plaz zasul nesrečneža v najlepši pomladi življenja. Pa postojiš in zmoliš zahtevani očenaš, zmoliš, ker ljubiš planine in spoštuješ veličastje njihovih strahot.

Josip Vandot
Jutro, 10. april 1932
 

eXTReMe Tracker