Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Montaž/Špik nad Policami (2753 m)


              [email protected]


www.gornik.si



Montaž s planine Pecol


"Jesenski" svišč 


Dežela svizcev


Pod Montažem jih je zelo veliko


Okno ...


... v vzhodnem grebenu 


Deffarjev zvonček na vrhu


Strma peč z Montaža


Kaninske gore


Nabojs, Viš in Koštrunove
špice; zadaj Vzhodni Julijci


Viš in Koštrunove špice; zadaj
Triglav, Loška stena ...


... Prestreljenik ...


... Visoki Kanin ...


... Hohe Warte/Monte Coglians ...


... in Lopa z Montaža


Megleno morje nad Furlanijo


Dve špici, Piparji in
Poldašnja špica


Mangrt in Škrlatica z Montaža


Višnja gora ... mo(go)čna gora!


Pogled k Piparjem


Opazovalca ...


... z nekdanjih položajev


Megle se bohotijo okoli Žrdi ...


... Montaža

 

Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 28. september 2011, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 9595

Po želji: Špik nad Policami/Poliški Špik/Bojec/MontažGorniška potepanja: Enim je všeč, drugim ne. Prvim je glavna atrakcija poti na goro, drugim nepotrebna navlaka in nasilje nad goro.




Kralj Zahodnih Julijcev


Kako začeti objavo o velikanu Julijskih Alp? Morda z dobro vidno rdečico na mojem obrazu. Zakaj, boste vprašali. Ne ne, avtor teh vrstic ni zakuhal, pa čeprav je oni dan prvič v življenju – splet okoliščin pač – resnično zares in na čas malodane tekel na bližnji hrib. Hitel zato, da bi bil čim prej na vrhu. »Dihal na škrge«, da bi bil na vrhu prej kot nekdo drug. Lovil sapo zato, ker … Klinc, nisem dober v iskanju izgovorov. Prijelo me je pač, vzpodbude pa je tudi bilo ravno prav. Ja, čudeži se dogajajo … In to, da sem se zavestno podal v beg pred zasledovalcem z vključeno štoparico, že meji na čudež. Doslej se mi še ni zgodilo, da bi namesto raziskovanja okolice, občudovanja rastlin in živali ob poti mislil na minute in sekunde, še takrat ne, ko se megla na Škrlatici nikakor ni hotela umakniti in je bilo treba z Vošče pohiteti po nov fotografski film. Hm, morda pa me je sredi tridesetih (že) zagrabila druga puberteta, češ: »Koliko še zmorem?!« No, pa ga imam! Izgovor namreč … O izplenu furije na Hum rajši ne bi pisal, ker je bil, si domišljam, rezultat po končani »bitki« vendarle drugotnega pomena …

Vzhodni greben: smer normalnega pristopa

Začel sem z rdečico na obrazu, ki nima povezave z dirkanjem na precej obiskani vrh nad Laškim. V resnici me je malo sram. Sram zato, ker počasi ZabušVrh Strmalimineva že četrto leto, ko sem po nekajletnem prigovarjanju »vstal od mrtvih« in začel pripravljati Gorniška potepanja, pa gospodu Montažu še nisem namenil samostojne objave. Sem in tja je že bil deležen kakšne besede; večinoma takrat, ko sem pisal o njegovih podložnikih. Špik nad Policami torej, ime naše gore, ki ga je neumorni iskalec slovenskih imen pred dobrimi stotimi leti slišal iz ust starejšega domačina v koroški Ovčji vasi. Goro lahko imenujemo tudi Poliški Špik (proti vzhodu jih je še obilo) ali preprosto poslovenjeno: Montaž, ki smo ga – po dolgih letih se to verjetno sme napisati – dokončno sprejeli za svojega in poti nazaj ni več, pa naj bo to Špik v svoji daljši ali malo krajši različici.

Vrh Strmali

Malo me čudi, da nismo zagrabili za roge inovativnega (ali vsaj nezamenljivega) imena Bojec, ki so ga nekoč uporabljali domačini iz – na Montaž s planine PecolStolp(ič)začetku prejšnjega stoletja še slovenske – Lipalje vasi v Kanalski dolini, a je bil Montaž očitno premočan magnet, ki se je dokončno »prilepil« na jezik in pero (bolje rečeno tipkovnico; ah, le kje je nekdanja romantika?) večine ljubiteljev vladarja nad Dunjo, Reklanico in Zajzero. Mimogrede, Bojec je tudi zelo redek priimek, s katerim se lahko ponaša tako malo prebivalcev Slovenije (dvanajst), da Statistični urad v svoji preglednici zaradi zaupnosti podatkov ne sme javno obelodaniti preglednice po naših regijah. Špik se ob misli na našega veljaka nad Martuljkom res izgubi v dodatkih. Ne nazadnje je tudi neumorni Stanko Klinar »kapituliral« in pred dvajsetimi leti v knjigi Sto slovenski vrhov razložil, zakaj uporablja furlansko ime. Poznamo še nemški Bratkofel, ki pa je, tako uči Tuma, le nepotreben izumetničen spak, ki ga je privlekel na svetlo prvopristopnik Findenegg. Nazadnje je tudi to ime bolj ali manj klonilo pred ponemčenim Montažem. Še to. Če gre verjeti Tumi, je pravilni furlanski zapis gore enak našemu. Montaž je po njegovo ime za planino, gora pa se imenuje Jof del Montaž. Tako je ovrgel Kugyjev Jof del Montasio, češ da je med domačini (Furlani) na južni strani gore to ime nepoznano. Pogledal sem še v Etimološki slovar, kjer pa je razlaga tako strokovna, da jo je kar težko spraviti v preprost stavek.

Julija bi rekla: "Mama koza."

Montaž premore toliko raznovrstnih poti kot le malokatera gora v naši soseščini. Vsakdo lahko najde nekaj zase. Najlažja, a še vedno zahtevna pot Še en stolp(ič)Skozi ožino vzhodnega grebenavodi na vrh s Pecola čez južne strmali in po vzhodnem grebenu. Preden se povzpnemo nanj, lahko izbiramo med staro in novo potjo, ki ju bom opisal v nadaljevanju. Druga po težavnosti je pot skozi ozebnik, ki je imenovan po prvopristopniku iz Beljaka. Findenegg je na vrh stopil »šele« leta 1877, skoraj sto let za prvim vzponom na Triglav! Tudi to priča o zahtevnosti gore. S prevala Vrh Strmali krenemo na Visoko Polico in se mimo bivaka Suringar po Findeneggovem ozebniku povzpnemo na vrh. Pot je markirana, ni pa zavarovana, zato kljub skromni težavnosti (I–II) terja izkušenega gornika. Z vzhoda pripelje pod Montažev vzhodni greben zavarovana in na nekaterih mestih zelo izpostavljena pot Leva. Začne se pod Špikom Hude police in preči čez južne plati še dveh Špikov (Špika nad Cijanerico in Špika nad Plazom) ter se pod Vrhom Brd združi z običajno potjo na Montaž.

Veliki Nabojs, Viš, Vrh Brda; zadaj Vzhodni Julijci z Mangrtom, Škrlatico in Triglavom

Pokukajmo še na severno stran, v Zajzero. Marsikomu se zasvetijo oči ob omembi Poti italijanskih lovcev, bolj znani pod imenom Via Amalia. Na vzhodnem grebenuSeverni stolp z Zmajevim grebenomSpremenjenemu imenu je štiri leta po drugi svetovni vojni žal botrovala nesreča alpinistke v bližnji Hornovi smeri. Kljub varovalom je to zelo zahtevna in dolga pot, ki se je smejo lotiti samo zelo izkušeni in dobro opremljeni gorniki. Soseda na levi – gledano od spodaj – je še zahtevnejša. Znamenita Kugyjeva pot (bolje rečeno smer), ki jo je Montažev častilec leta 1902 preplezal v družbi nenadkriljivih vodnikov Antona Ojcingerja iz Ovčje vasi in Trentarja Jožeta Komaca, je resnično veličasten podvig. Na vzhodni greben pripelje zelo blizu najvišje točke. Gorniki brez alpinističnega znanja naj se v steno podajo le z gorskim vodnikom. Smer so že pred prvo svetovno vojno Beljačani spremenili v zavarovano pot in s tem globoko užalili in prizadeli slavnega raziskovalca Julijcev. Kljub obnovi v šestdesetih letih je danes to bolj dobro opremljena plezalna smer kot zavarovana pot. Vsaka lahkomiselnost se lahko zelo slabo konča. Napete in izpod mojstrskega peresa odlično napisane zgodbe, ki jo je prisebni Trentar pripeljal do srečnega konca, nikakor ni treba ponavljati …

Zabuš in Strma peč z meglicami in ... (glej naslednjo veliko sliko)

Vzhodno od Kugyjeve smeri je še ena zanimiva (lažja) plezalna tura. Tuma jo je imenoval Pot čez Brda. Prvi jo je preplezal Kugy z obema Komacema, nekaj let za njim pa še njegov vrstnik z Antonom Ojcingerjem. Zanimivo je, da je Tuma takrat – v letih pred prvo svetovno vojno, ko je severna (slovenska) stran Špika nad Policami še spadala h Koroški – predlagal, da bi se omenjene poti »lotilo« Slovensko planinsko društvo in jo preuredilo do te mere, da bi bila primerna za množični obisk. S tem bi Slovencem, ki jim je bil takrat ta jugozahodni koroški kot bolj malo znan in so ga zelo malo obiskovali, odprli pot na visoko goro. Pot bi SPD stala od šeststo do tisoč kron in bi bila celo lažja od (nemške) poti čez Prag na Triglav. Iz tega žal ali na srečo ni bilo nič, res pa je, da slovenski gorniki sto le kasneje čare Zahodnih Julijcev vedno bolj spoznavamo tudi brez predlagane poti … Omeniti moram še eno, za mnoge najlepšo smer, ki na goro pripelje iz Dunje. Nad njo je Montaž še posebej veličasten. Zahodna stena je visoka skoraj dva kilometra! Podoba presunljive moči!

... brez njih

Vrnimo se k najlažji poti na Montaž. S »povišanega« izhodišča na Pecolu se skozi deželo svizcev povzpnemo na preval Vrh Strmali. No, čisto do roba ni Začetek izpostavljenega vzhodnega grebenaVzpon po stari poti mimo Pipanove lestvetreba, a se je nanj vsekakor vredno potruditi in se zazreti v globino, ki jemlje dih. V nadaljevanju proti desni prečimo melišče in vstopimo v skale. Kar dobro moramo telovaditi. Z desne se nam priključi pot Leva, zgoraj pa že zagledamo Pipanovo lestev in okno v glavnem grebenu. Pod »monstrumom« krenemo desno na staro pot, po kateri se v ključih vzpenjamo čez strmo pobočje. Za Škrbino v Brdih (2587 m) nas čaka nemara najtežji del poti. Prehod po ozki polici nad globokim severnim prepadom. Kmalu se priključimo bližnjici, ki na vzhodni greben »skoči« s pomočjo železja, in se po vzhodnem grebenu čez nekaj vmesnih vršičev povzpnemo do najvišje točke.

Nemški sviščevec

Še beseda o Pipanovi lestvi, ki bo čez dve leti praznovala Abrahama. Enim je všeč, drugim ne. Prvim je glavna atrakcija poti na Montaž, drugim nepotrebna navlaka in nasilje nad goro. Če vprašate mene, bi šel v svojem razmišljanju še korak dlje, a pravijo, da o okusih in lepoti ne kaže preveč razpravljati. Naj torej ostane tam, kjer je, v veselje ali zgražanje, jaz pa sem do sedaj in bom tudi kasneje, če bom že ravno v bližini, dosledno ali, če hočete, trmasto hodil po stari poti, ki ji po mojem mnenju čisto nič ne manjka. Že res, da je na tisti travnati strmini potrebna previdnost (še posebej v mokrem!), toda tudi »monstrum« Pipan nikakor ni nedolžen. Ko se na njem naredi zamašek in se začne vsevprek prerekati, kam bo kdo stopil in kdo je tisti, ki se mora umakniti, postane gugajoča se lestev zelo nevarna. Ni bilo enkrat, ko se je ob vzponu ali sestopu po stari poti z železja slišalo kričanje, ker se prevelika množica nikakor ni mogla zmeniti, kdo ima prednost. Si kralj Zahodnih Julijcev to res zasluži?
 

Komentiraj (1):

Vid Pogačnik, sreda, 28. september 2011, ob 22:33

Fleten prispevek si napisal, Gorazd! V njem je kar precej tudi mojih občutkov. Glede imena Montaž, napisanega v furlanščini z ž na koncu, bi pa kar verjel, da se res tako napiše. Pred leti sva v Furlaniji na nekem plakatu sredi Tolmezza videla vse polno furlanskih besed s črko ž.

eXTReMe Tracker