Simon Slejko: Cilj za katerega semo se odločili lansko jesen je bil - prijetno s koristnim; in mislim, da smo bili pri združevanju kar uspešni
Nova Zelandija 2004
Cilj odpravice v Novozelandske Alpe, za katero smo se Pavle Kozjek, Gregor Kresal in Simon Slejko, vsi člani AO Ljubljana - Matica, odločili lansko jesen, je bil združiti prijetno s koristnim; in mislim, da smo bili pri združevanju kar uspešni.
Prvotni namen - preplezati kakšno novo smer v Slovencem precej tujem gorstvu - smo po nekajdnevnem bivanju in seznanitvi z vremenskimi vzorci pokrajine, cenami, razsežnostmi in obdelanostjo gora opustili. Odločili pa smo se, da ponovimo kakšno že obstoječo smer ter se seznanimo z nivojem težavnosti tamkajšnjega plezanja.
Kronologija (alpinističnih dogodkov) odprave:
28.02. Polet Brnik - Frankfurt - Sydney - Christchurch, kamor z Gregorjem prideva 1. marca ob 23.50
02.03. Srečanje s Pavletom
Mt. Hicks
03.03.: Dostop do koče Empress Hut
04.03.: Plezanje v Mt. Hicksu: Gunbarrels (NZ 6, 600 m) - Kozjek, Kresal, Slejko - in sestop do koče Gardiner Hut
05.03.: Sestop v Aoraki/Mt. Cook, Pavle se vrne v Auckland
Pavle na JZ grebenu Mt. Hicksa. V ozadju Zahodna obala in Tasmansko morje.
Mt. Aspiring
11.03.: Odhod iz Queenstowna, dostop do French Ridge Hut
12.03.: Pristop pod južno steno Mt. Aspiringa, poskus v JZ grebenu (Kresal) in vrnitev do French Ridge Hut
13.03.: Sestop v dolino in vrnitev v Queenstown
Mt. Douglas
17.03.: Fox Glacier, helikopterski polet do Pioneer Hut
18.03.: Plezanje v Mt. Douglasu (Left couloir: NZ 5, 400 m, Slejko) in sestop do Chanchellor Hut
19.03.: Sestop v Fox Glacier
21.03.: Polet Christchurch - Sydney - Frankfurt - Brnik, kamor prispeva 22. marca 2004 ob 11.40
Južne Alpe so obljubljena dežela za ljubitelja visokogorskega lednega plezanja. Po treh tednih bivanja na Novi Zelandiji to mirno in z gotovostjo trdim. In razsežnost, tudi ta ostane v spominu ... Težko bi našel dostop, ki bi bil krajši od petih ali šestih ur hoje.
Za Mount Hicks smo se odločili povsem po naključju in tudi smer Gunbarrels smo izbrali bolj zato, ker je bila v celotni ponudbi južne stene videti najlepša. Izbira nas je poplačala z enajstimi urami dostopa v megli in pršenju, plezanjem izredno strmega ledu v sinji modrini, pogledi na širjave Tasmanskega morja in pešačenjem v dolino v suhem, viharnem in prašnem severniku.
Bolj iz obupa, kot zaradi resnične želje sva se z Gregorjem lotila Mt. Aspiringa. Deževalo je že peti dan zapored in dežju na Zahodni obali težko rečeš dež: nalivalo je kot iz škafa. Nenadoma pa ... se iznad Avstralije leno primaje 36-urno okno visokega zračnega pritiska. Premalo za Balfour, dovolj za Aspiring.
Sledila je že znana hoja, tokrat samo sedemurna.
Naslednji dan sva - da sva prilezla do vstopa - tem sedmim uram morala dodati še pet ur križarjenja. Preveč, da bi želja po plezanju preživela, vsaj ne po plezanju v tako črnem ledu, kot je pričakal naju.
Sledil je sestop v dolino, na rezervo, saj nama je hrane zmanjkalo že prejšnji večer in tihi samogovori in spraševanje, če nama bo vreme do konca najinega bivanja še enkrat namenilo tako lepo priložnost.
Pa nama jo je, tik pred zdajci. Tokrat nama je dostop skrajšal helikopter in dvanajsturno hojo spremenil v desetminutni polet. Cilj, južno steno Mount Douglasa, sva si ogledala še isto popoldne. Sijoče jutro in Gregorjeve dobre želje so me naslednji dan pospremile k vstopu v Levi ozebnik - tokrat sem bil na vrvi sam. Sestop v dolino čez ledenik Fox, ki sva ga opravila v dveh etapah, je bil po vsem izkušenem le še formalnost.
Simon Slejko