Peter Podgornik: Obdan s precej višjimi vrhovi deluje Zadnjiški Ozebnik kot kak pritlikavec sredi trentarskih gora. Lahko bi mu rekli gora različnih obrazov, saj ponuja vsega po nekaj: gozdnata in rušnata pobočja, pašne predele, globoke grape, razbrazdano tisoč metrsko steno in krajšo navpično steno med strmim rušjem.
Foto: Janko Humar
Razen ostankov lovskih in pastirskih stez, ki jih z veseljem uporabljajo redki obiskovalci, ne premore nič, kar bi privabljalo množice. Mogoče je prav zaradi tega še bolj mamljiv za ljubitelje samotnih vrhov. Tisti, ki se nanj povzpnejo po poraščenih južnih pobočjih, se na vrhu počutijo kot sredi arene. Obdani z vrhovi in mogočnimi stenami lahko na cvetočih travah uživajo spokoj gora.
Domačinom so nekoč predstavljala sočna južna pobočja dober pašnik vse do grebena, kar dokazujejo ostanki planin Lepoč in Trebišna. Predel med Velikim Vršovcem in Zadnjiškim Ozebnikom se imenuje Ozebniška planja. Eni so na tej strani pasli pohlevno drobnico, drugi so v strmih severozahodnih pobočjih nad Zadnjico skrbeli za divje koze in domače kozle, ki so jih v poletnih mesecih preselili na težko dostopne police - Kozlovke, tako so jih do jeseni praktično izolirali od koz. Visoko, v danes nemogočih strminah, so pripravljali macesnov les in ga metali prek sten v dolino.
Z zahodne strani je v masiv Ozebnika zarezana globoka, neprehodna grapa Kloma, ki deli Veliki Vršovec od Malega. Dejansko je vrh, ki gleda proti Trenti (Na Logu), Veliki Vršovec – 1856 metrov visok (severozahodni vrh v masivu Zadnjiškega Ozebnika). V njem je zelo strma stena, kjer potekajo številne zahtevne skalne smeri. Glavni vrh Ozebnika je zadaj, proti vzhodu. Med glavnim vrhom in Velikim Vršovcem poteka iz Zadnjice globoka grapa, ki se vleče vse do vršnega grebena. Strm skok zapira vstop v grapo, ki je na kartah označena z imenom Kot, domačini uporabljajo za ta del ime Okotje, levo je Miklavževa jama.
Kod vse so nekoč ta hudi trentarji lazli za potrebe preživetja, bo v veliki meri ostala skrivnost, gotovo so jim poraščeni predeli Ozebnika pomenili preživetje, treba je bilo iti za gamsjimi stečinami, sem pa tja skočiti s coklami v roki čez skalni skok … Nekateri so očitno to dobro znali, še zmerom je med domačini znan Kopiščarjev prehod skozi Obroč, speljan v spoštovanja vredni strmini.
Med redkimi plezalci je postala gora znana šele v letih po drugi svetovni vojni. Naveza Jože Škodič in Tone Valič je leta 1953 preplezala prvo smer v centralnem delu tisoč metrov visoke stene nad Zadnjico. Sredi sedemdesetih let je končno dobila sosedo, za kar so poskrbeli štajerski plezalci. Tretjo, tokrat zimsko smer v tej visoki steni, so v začetku osemdesetih speljali primorski plezalci po izraziti strmi grapi.
In potem se je počasi začelo, plezalce je med dostopi pod steno Planje, Vršaca … zmerom bolj vleklo v neraziskane stene Ozebnika.
Vodilni kozel med primorskimi plezalci Janko Humar je sredi osemdesetih let v družbi različnih soplezalcev (Sonja Jeram, Miroslav Svetičič – Slavc in Žarko Trušnovec) kot že marsikje prej snel tančico s strme stene nad Kopiščarjevo domačijo. Hitro so mu sledili še drugi (Edo Kozorog, Ivan Rejc, Miro Fon …) in v dobrem mesecu dni je stena premogla pet zahtevnih smeri. Naslednje poletje se je število le-teh povečalo še za štiri, Janez Jeglič - Johan in Silvo Karo sta dobro izkoristila dolgo pot do Trente in ob tej priliki preplezala smer preko edine razčlembe sredi ogromnega napušča.
Poznavalci plezanja vedo, da so te smeri kljub skromni višini napram visokim smerem v sosednjih stenah fizično in psihično zelo zahtevne, kar dokazuje čas prvih vzponov in redke ponovitve. Smeri potekajo večinoma po zelo kompaktni steni s skromnimi razčlembami, zato je v večini teh smeri ostal kakšen na roke zavrtan svedrovec.
Sredi devetdesetih let, v času, ko se je tudi pri nas v glavah nekaterih plezalcih spremenila miselnost, pogled na plezanje, želja po težjem in varnejšem, so nastale v mejah starejših smeri nove, od spodaj navrtane, večinoma zahtevne smeri.
Kljub številnim svedrovcem, ki tičijo v steni velikokrat precej narazen, so to povečini resne smeri, delno tudi orientacijsko zahtevne, primerne za dobre plezalce, ki to zvrst plezanja obvladajo. Nekateri plezalci pa so še vedno ostali zvesti staremu načinu plezanja, tako so istočasno nastajale tudi nove, klasično splezane smeri.
Južno pobočje ponuja ljubiteljem belih strmin turni smuk v območju pristopa s prevala Čez dol in naprej skozi Zadnjiški ali Trebiški dol v dolino.
V Zadnjiškem Ozebniku se je tako z leti nabralo kar nekaj smeri, speljanih po globokih grapah, občasno poraščenih skalnih stenah, delno zasiganih strmih ploščah in preko zelenih prehodov, skratka pravi trentarski koktajl. Za vsakega nekaj, od 170 pa vse do 1000 metrov visoke. In prostora za novo je še, za tiste, ki znajo opazovati.
Med pripravo prispevka o Zadnjiškem Ozebniku me je prijatelj Ivan Rejc (56 let) prijetno presenetil z novico, da sta z Darkom Podgornikom v družbi naveze Peter Ščetinin (75 let) in Tine Marenče ponavljali smer Krajcarca. Dva dni pozneje dobim pošto, prijatelj Janko Humar me obvešča o novi smeri (Odltimerji) v isti steni, ki sta jo skupaj z Darkom Podgornikom speljala po lepo vidni razčlembi v severni steni Velikega Vršovca. Kljub pobeljenim glavam in imenu smeri, ki pove veliko in nič je smer primerna tudi za mlade kozliče.