Matija Turk: V Furlanskih Dolomitih, nekdaj s strani Slovencev skoraj povsem neznanemu in pozabljenemu gorstvu, leži gora
Monte Duranno. Lepo zveneče in vabljivo ime daje slutiti, da gre za posebno goro. In Duranno, tako kot kraji pod njim, je v resnici nekaj posebnega.
S svojimi 2668 metri je za Cimo dei Preti (2706 m) drugi najvišji vrh Furlanskih Dolomitov, ki jih od “klasičnih” Dolomitov ločuje reka Piava. Čeprav ni najvišji, je brez dvoma najbolj mogočen. Njegova rahlo nagnjena piramidasta zgradba je iz Val Celline nezgrešljiva. Enako, če ga opazujemo z Dolomitov. Veličastni pogledi na njegov težko dostopni vrh so nama z bratom nekoč polepšali vzpon na Monte Pelmo. Za novimi obzorji se porajajo nove želje in vstajajo novi cilji. Mnogo jih je in dosežemo jih le peščico. Monte Duranno je eden izmed njih.
Prikrita grožnja
Ob vznožju Alp leži v Furlanski nižini mestece Maniago. Nebo nad njim pogosto para zvok vojaških letal iz letalskega oporišča Aviano. V podzemnih bunkerjih ameriške baze, od koder so pred desetletjem lovski bombniki vzletali nad Jugoslavijo, so shranjene jedrske konice. Prikrita grožnja, katere se ob obisku teh krajev skorajda ne zavedamo. Maniago, majhno zgodovinsko mestece, ki slovi po izdelavi nožev, leži ob vstopu v dolino Val Cellina. Iz soparne nižine nas cesta v nekaj serpentinah pripelje v hlad in senco divje alpske doline, ki so jo človeški posegi močno zaznamovali. Sodobna cesta kmalu izgine v večkilometrski tunel. V pobočju pod stenami na desnem bregu reke Cellina pa je ohranjena slikovita stara cesta, pravi tehniški podvig, ki je zaradi nevzdrževanja in nevarnosti padajočega kamenja zaprta.
Tragedija Vajont
Kmalu za turističnim krajem Barcis, ob istoimenskem akumulacijskem jezeru, vstopimo v visoki svet gora. Na levi nas pozdravi mogočni Col Nudo (2471 m), pred seboj pa kmalu zagledamo Duranno in Cimo dei Preti. Preko prelaza San Osvaldo se cesta spusti mimo Erta v dolino Piave. Erto je stara furlanska vasica z ozkimi, tlakovanimi ulicami in hišami, iz katerih veje duh stoletij. Pred vasjo prečka cesta srhljivo globoka in ozka korita potoka Zemola. Spominski napisi ob kapelici svetega Romualda pričajo, da je nevarno neopazna globel že večkrat terjala svoj davek.Številne zapuščene hiše v Ertu so posledica hude katastrofe, ki je za vedno zaznamovala kraje in ljudi pod goro Duranno.
Jez Vajont, od Erta oddaljen le nekaj kilometrov, ki je bil s 262 metri višine v svojem času med najvišjimi na svetu, ni danes nič več kot srhljivi opomin človeškemu pohlepu in želji, podrediti si sile narave. Velikanski pobočni zdrs z gore Monte Toc leta 1963
, je iz akumulacijskega jezera izpodrinil vodo, ki je kot ogromen val izbrisala mestece Longarone in nekaj bližnjih vasi v dolini Piave. V središču danes povsem obnovljenega Longarona stoji spominska cerkev, v kateri je izpisanih skoraj 2000 imen žrtev tragedije. Nad mestecem se še vedno nemo dviguje betonski jez, ki je katastrofo preživel nepoškodovan. O akumulacijskem jezeru za njim ni več sledu. Tam, kjer je bilo nekoč jezero, je danes skoraj do višine jezu nagrmadeno kamenje z gore Toc.
Erto, prvobitna furlanska vasica
Vas Erto je izhodišče za vzpon na Duranno. To je kraj s samosvojimi prebivalci, potomci gorjanov, ki so za preživetje morali trdo garati. Zato se do tujcev ne trudijo biti prijazni. Ponosni so na svoje korenine in gore, še posebej na sloviti stolp Campanile di Val Montanaia (2173 m) in seveda na Monte Duranno. Ničkolikokrat so stene stare vaške gostilne, okrašene s podobami slovitega “Campanile”, poslušale zgodbe o drznih vzponih, o zmagah in porazih.
Domačini še danes težko sprejemajo dejstvo, da se je na Duranno prvi povzpel “tujec”, gorski vodnik Santo Siorpaes iz Cortine d’Ampezzo, skupaj z angleškim klientom. To se je zgodilo leta 1874. Domači lovci iz Erta so se na Duranno povzpeli šele 17 let za prvopristopnikoma. Še težji je zanje poraz italijanske naveze Cozzi-Zanutti na Campanile di Val Montanaia, ki sta jo leta 1902 “nečastno” prehitela avstrijska alpinista.Ko govorimo o Ertu in Durannu, ne moremo mimo Maura Corone. Besede, kot so alpinist, kipar in pisatelj, nam le delno opišejo njegov vsestransko ustvarjalni in nemirni duh, razpet med delo in gore. V svojih knjigah nam živo slika vaške posebneže, težko življenje po tragediji Vajont in opisuje svoja srečanja z alkoholom, naravo in gorami. Že kot otrok se je povzpel na Monte Duranno in tako stopil na pot, ki ga je ponesla v sam vrh italijanskega alpinizma.
Več kot prava gora
Ko sva se z Markom podala v Furlanske Dolomite, sva spotoma v Maniagu dodobra prebrskala knjigarno, bogato založeno z gorniško literaturo. Najino pozornost je pritegnila knjiga o Durannu s čudovitimi fotografijami in izpovednim naslovom: 101 % vera montagna (101 % prava gora). Vožnjo po čudoviti in vedno znova navdušujoči dolini Val Cellina sva zaključila nad Ertom, v dolini Val Zemola. Nad zatrepom doline je v večernem soncu žarela jugozahodna stena Duranna.
Koča Maniago je bila skoraj povsem prazna. Za mizo s steklenico žganja na sredi so sedeli oskrbnik Toni in trije domačini. Za trenutek sva pomišljala, nato pa naročila vrček vina in prisedla. Kot Slovenca sva bila deležna posebnega zanimanja in obravnave. Možje so kar tekmovali med sabo, kdo bo naštel več slovenskih besed. Res pohvalno, a kaj ko je bila večina južnaških kletvic.
Zjutraj sva se od koče povzpela na Forcello Duranno, kjer so se brezskrbno pasli mladi kozorogi. Na vzhodu so se sončni žarki razlivali čez Cimo dei Preti in ožarjali Monte Pelmo na zahodu. A najin pogledi so bili usmerjeni k Durannu in k ozki stezici, ki je čez planinske trate vodila v njegovo skalovje. Po lažjem plezanju sva dosegla zagruščeno polico, po kateri vodi udobna stezica v osrčje stene, proti velikemu žlebu Canalone Sartor.
Žleb preseka steno od vrha skoraj do vznožja in omogoča najlažji vzpon na goro, ki pa še vedno zahteva plezanje zgornje III. stopnje ter temu ustrezne alpinistične izkušnje. To je smer, po kateri so se povzpeli lovci iz Erta in po njih tudi nosi ime: Via dei Cacciatori Ertani. Preden sva dosegla žleb sva morala zlesti čez prvo višjo navpično oviro. Po polici sva se poševno spustila navzdol v žleb. Na obeh straneh so se nad nama dvigovale navpične stene in previsi. Okolica je delovala mračno in tesnobno. Nekoliko me je skrbelo tudi snežišče na vrhu žleba. Ko bo sonce posijalo nanj, lahko pričakujeva kakšno kamnito pošiljko. Zato sva se urno pognala v strm kamin. Sledilo je še nekaj lažjega plezanja z vmesnim kratkim, a nerodnim kaminom in že sva stala v lažjem svetu pod vrhom. Po strmem gruščnatem in skalnatem pobočju sva se izognila snežišču in se previdno povzpela na vrh, kjer naju je pozdravil ples megle, sonca in oblakov.
Madonna del Duranno
Lepo je bilo stati na še lepšem vrhu, ki ga, glede na vpisno knjigo, na leto obišče le nekaj deset ljudi. Imenitni so bili pogledi na Cimo dei Preti, ki so se odpirali med oblaki ter na zelene grebene in doline globoko pod nama. Čez rob sva gledala v prepade severne stene. Klina, ki naj ga bi pod vrhom med svojim samotnim vzponom zabil Mauro Corona in o katerem nama je pravil Toni, nisva našla. Ob marmornatem kipu Marije sva obstala še nekaj trenutkov in se nato poslovila. V samoti in tišini bo Madonna del Duranno čakala naslednjih obiskovalcev, ki verjetno ne bodo prišli prav kmalu.
“Per vedere Roma una vita non basta”, pravijo Italijani. Če želiš videti Rim, je eno življenje premalo. Koliko bolj bi ta rek veljal za gore! Lahko se povzpneš na Duranno, a ostalo bo še nešteto vrhov. In tako je prav. Tistemu, ki ljubi gore, v življenju ne bo dolgčas in njegove sanje se ne bodo nikoli končale.
INFORMACIJE
Normalni pristop preko jugozahodne stene na Monte Duranno (400 m, III+/II, III) se imenuje Via dei Cacciatori Ertani.
Dostop: Po avtocesti do Gorice in dalje do Vidna (Udine). Po magistralni cesti čez Spilimbergo in Maniago v divje romantično dolino Val Cellina. Čez manjši prelaz San Osvaldo (828 m) do kraja Erto, kjer se odcepi cesta proti dolini Val Zemola. Po delno asfaltirani in delno makadamski cesti nadaljujemo še nekaj kilometrov do znaka, ki prepoveduje nadaljno vožnjo (iz Ljubljane 250 km).
Pristop: Od parkirišča gremo po poti 374 do koče Maniago (last CAI, 1.30 h). Od koče nadaljujemo na Forcella Duranno (1 h). Od tu levo čez travnato pobočje in desno v krušljivo skalovje (I-II), po katerem v kratkem dosežemo polico, po kateri nas stezica vodi levo proti žlebu Canalone Sartor. Malo pred žlebom po lažjem skalovju preplezamo do vznožja izpostavljene stene (20 m, II+ do III+, odvisno od izbire). Na vrhu stene se po polici spustimo levo v žleb. Ob kaminu na levi strani žleba splezamo 15 m strmo navzgor (III+). Sledi kratek odsek lažjega plezanja po katerem se stena še zadnjič postavi bolj pokonci. Po sredini žleba splezamo do lažjega sveta (50 m, II+ , vmesni kaminček III+). Preko gruščnatega pobočja na desni v kratkem dosežemo vrh (I) (od Forcelle Duranno 2 do 3 h, če se dosledno povsod varujemo raje več).
Smer je označena z rdečimi pikami. Vseeno zna biti orientacija na določenih mestih težavna, še posebej v megli. V steni so na vseh težjih mestih urejena solidna sidrišča (po 2 zavrtana klina).
Nekaj zanimivosti v okolici:
- Ogromni pobočni zdrs na gori Monte Toc in jez Vajont pri Ertu
- Vas Erto s svojimi ozkimi ulicami, starimi kamnitimi hišami in svojimi umetniki.
- Srhljivo globoka, ozka in nevarno neopazna korita potoka Zemola pod cesto pred vasjo Erto (ob kapelici Svetega Romualda).
- Fantastične geološke formacije nad Val Cellino in Val Zemolo.
Tekst in foto: Matija Turk
Članek je bil prvotno (brez informativnega dodatka) objavljen v reviji Horizont št. 66, maja 2010.