Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Soteska Korošice

četrtek, 12. maj 1994, ob 11:29, Boris Štupar, ogledov: 2003

Kamniški občan (1994) - Bojan Pollak: Nekaj znamenitosti Kamniških Alp - IX

Močno zoženje doline pred iztokom v Bistrico, nmv od 520 do 530 m.
Pod spodnjo postajo gondolske žičnice na Veliko planino oba bregova tako stisneta Bistrico, da si je ta urezala svojo strugo med strme skale. Na najožjem mestu je zgrajen most, tako da lahko pridemo čez in obenem tudi vidimo to zožitev. Tu se tudi začenja oziroma končuje zgornjebistriška dolina značilne ledeniške oblike črke U in prehaja v lepo razvidno rečno dolino oblike črke V. Do sem je namreč v davnini segal ledenik, saj je še lepo vidna čelna groblja. Na njej stoji tudi spodnja postaja gondolske žičnice, pa tudi cesta, ki pelje na Brsnike, je vkopana v to grobljo.
In še ena zanimivost iz geološke zgodovine. V oligocenu je bilo namreč tu morje, ki je segalo daleč po dolini Kamniške Bistrice. Pustilo je usedline v obliki laporja in drugih mehkejših kamnin, ki jih hitro spoznamo po drugačni (predvsem rjavi) barvi. Vidne so na Kraljevem hribu, na drugi strani Kamniške Bistrice, v dolini Korošice pa predvsem na začetku doline, kmalu za mostom čez Kamniško Bistrico, pa tudi še kakšen kilometer po dolini navzgor, predvsem na severni strani. Tu namreč dobi Kamniška Bistrica z desne strani tudi pritok, imenovan Korošica. Enako ime ima tudi planina pod Ojstrico, zato nekateri zamenjujejo kraja. No, eno je potok in dolina, drugo pa planina.

Korošica si je bila okoli 200 m pred izlivom v Bistrico primorana vrezati svojo strugo v kamnite sklade. Stranske navpične stene sicer niso visoke, tja do 20 metrov, vendar je ta preseka tako ozka, da je v njej prostora komaj za cesto in potok. Stene so tudi previsne, tako da je videti, kot da bi šli v predor. Dolžina soteske ni velika. Že po nekaj deset metrih za ovinkom se strme stene malo razširijo, po kakšnih slabih 100 metrih se naklonina ublaži in dolina postane »normalna «.
Tudi to zoženje ima svoje ime. Domačini so znali dobro opazovati in logično sklepati. Ker ima soteska značilno kotlasto obliko in tudi voda šumi kot v kotlu, se ta del imenuje V kotlu. Včasih se je pri izlivu Korošice v Bistrico končevala okoli 5 km dolga vodna riža, po kateri so še pred vojno, ko ni bilo primernih cest, iz doline Korošice spuščali hlode v Bistrico, da jih je odneslo do Stahovice. Njeni ostanki so bili vidni še nekaj let po drugi svetovni vojni. V kopnem času so namreč sekali les in ga spravljali na kupe ob riži. Spomladi od aprila do junija, ko se je v gorah intenzivno topil sneg in je Bistrica narastla, so ves les zložen ob riži postopoma zmetali vanjo, da je nato zdrsnil v Bistrico. Podobno rižo, ki pa je bila suha, ne vodna, so imeli tudi skozi Dolski graben.
Tudi značilnemu zoženju Kamniške Bistrice na tem mestu so domačini dali ime. To je Ribja peč. Precej višje nad cesto pa je v pobočju Hudega konca Jerin skok, ker naj bi tam nekje skočila in se ubila neka Jera.

DOSTOP: Od spodnje postaje gondolske žičnice na Veliko planino po gozdni cesti navzdol in čez betonski most preko Bistrice. Čez pribl. 200 metrov se cesta razcepi. Desni krak se po robu morene dvigne na Brsnike, levi krak gre pa v sotesko, pribl. 10. minut. Po označeni poti, ki vodi v Kamniško Bistrico po desnem bregu (Koželjeva pot), se lahko spustimo tudi do vode, severno ali južno od mostu čez Kamniško Bistrico.
Ker je dostop povsem enostaven, nam ob normalni pazljivosti vodnik ni potreben. Lahko pa si to sotesko ogledamo tudi mimogrede, ko gremo po Koželjevi poti ali pa takrat, ko gremo peš po cesti in naprej proti Mokrici (Medvedja jama) ali Krvavcu. Takrat pa morda primeren vodnik ne bi bil odveč.
Kdor pa bi rad še kaj več zvedel o dogajanjih iz preteklosti, naj prebere članek Pavla Kunaverja »Kamniška Bistrica« v Kamniškem zborniku II iz leta 1956 in članek Viktorja Rebolja »Plavljenje lesa po hudourniku Kamniški Bistrici« v Kamniškem zborniku IV iz leta 1958. Ledinska imena pa je razen pri domačinih možno poiskati tudi v članku Vlasta Kopača »Krajevna imena v Grintovcih«, objavljenem v nadaljevanjih v reviji »Gore in ljudje «, 1946 in 1947, pa tudi v članku Pavla Kunaverja »V Kamniški Bistrici nekdaj« v Kamniškem zborniku V iz leta 1959.

Bojan Pollak
Kamniški občan, 12. maj 1994
 

eXTReMe Tracker