Boris Štupar 18.07.1902 07:29 2837 0

Izpod Babjega zoba

Domoljub, 18. julija 1901. Planinska paša

Ko sem prebral govor našega g. poslanca Ažmana v deželnem zboru o ustanovitvi kmetijske in sirarske šole na Gorenjskem, mislil sem si: Vse je meni in vsem prizadetim iz srca govorjeno. Srčna mu hvala!
Resne so njegove besede: »Kaj bo pomagala taka šola, ako ne bo mleka! Mleka ne bo, ako se ne pomnoži število živine, in to je nemogoče brez planinskih pašnikov.«
Pod Babjim zobom na Kupljenku prebivajo štiri gorski zemljaki in 10 kajžarjev, skupaj do 100 prebivalcev. Žita se pridela le v najboljših letinah, da morejo izhajati. Navadno pa se mora že o sv. Jurji začeti moka kupovati notri do novine. Kakšno plačilo imajo zdaj in so imeli nekdaj posli in delavci, je znano. Visokost davkov pozna tudi vsak gospodar. Pomagala je prej živinoreja. Vsak je imel živine, kolikor se je je upal čez zimo preživiti, po leti pa in do jeseni je šlo vse na planino in vse je bilo preskrbljeno. Dali smo samo od naše hiše sedem molznih krav in par telic; zdaj sme dati gruntar le tri krave in dve telici, če jih je kaj več, je koj kazen i.t.d. Zato je mogoče zdaj imeti k večjemu sedem glav, prej pa 12.
Enako smo dali v planino konje, kjer so se včvrstili, da so se lahko drago predajali. Zdaj stoje v hlevu ter po več dni čakajo dela, ter se zajedajo in dobe vtekle, trde noge.
Imeli smo pri vsaki hiši ovce; 300 — 400 v celi vasi. Zdaj že več let ni nobene, in mali otroci že več ne poznajo ovac. V jeseni je kmet prodal maslo, sir, nekaj glav drobnice in imel je za potrebo. Ko pride tujec k nam in vidi prostorna gospodarska poslopja, pravi: »Tu so trdni kmetje.« Pa naj pogleda v prazne hleve, ki so bili nekdaj polni živine, kako se stropja podirajo in kako pajki neovirano predejo svoje mreže. Človek se mora zjokati!
Edina pomoč je še gojzd, kdor še ni vsega posekal. Lahko se pa preračuni, kdaj bo padla zadnja smreka in potem ostane le palica beraška, in hajdi v tujino od milega rodnega doma, kjer so nad 300 let bivali srečno in zadovoljno naši očaki.
Da se to odvrne, je edina pomoč: Dajte nam zopet proste naše stare planine in sicer v last, da ne bo za vsako stopinjo kazen in bo zopet vsak smel dati v planino toliko živine, kolikor je bo mogel po zimi prerediti.
Dragi poslanci! Hvala Vam, kar ste storili do zdaj v tem oziru. Prosimo, ne nehajte prositi in dregati na dotičnih mestih, da se nam brez odloga pomaga in se nas reši propada.
Posestniki Kupljenka in občine Sela.

Domoljub, 1. avgust 1901