Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Osrednji del polhograjske kolobocije

četrtek, 30. junij 2011, ob 05:29, Boris Kumer, ogledov: 1488

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Na Vrzdencu pod Rebrijo stoji starodavna cerkev sv. Kancijana, od koder ni daleč do sosednjega Horjula pri Sveti Marjeti in ne do Žažarja pri Sveti Ani.

Zviška, s Samotorice, na vso to dolinsko ravan ob rečici Šujici pogleduje Sveti Mihael, visoko nad njim pa s svojega vzvišenega, poraščenega temena kot skrben pastir bedi nad osrednjim delom polhograjske "kolobocije" samotni Kožljek, ki mu je bližnji sosed Koreno nad vasico istega imena ob cerkvici Sv. Mohorja in Fortunata.
 
Sredi Vrzdenca, ob glavni cesti, stoji hiša, na njenem pročelju pa spominska plošča, ki pravi, da je bila tukaj rojena v slovenski književnosti najznamenitejša mati, njen sin pa je v eni svojih, v otroštvo segajočih črtic materinemu rojstnemu kraju namenil besede, stkane iz pesmarice najnežnejših, rosno čistih spominov na mladost. "Zdi se mi prav zares, da sva nekoč stala z materjo na hribu ter gledala nanjo. Zgodaj zjutraj je bilo, mislim. V dolini so bile še bele megle, iznad megla se je dvigal holmec, na holmcu pa cerkev z visokim obzidjem in na to cerkev je sijalo žarko sonce. Na materinem obrazu je odseval ta nebeški svit. Iztegnila je roko in je pokazala na cerkev. 'Tam je Vrzdenec!' Njen glas je bil globok, mehak in zamišljen, kakor da bi rekel otrok: 'Tam so nebesa!'" (Ivan Cankar: Vrzdenec). In prav Vrzdenec je eno naših izhodišč, s katerih se bomo podali na obisk vrhu samotnega Kožljeka (788). Drugo izhodišče je na sosednjem Korenu.

Kožljek nad Samotorico

Kožljek je zahodni mejnik dolgega gozdnega slemena, ki se vleče vse od Ključa na vzhodu prek Korena in Malega griča do našega vrha in je visok razbrazdan mejnik med dvema dolinama, polhograjsko in horjulsko, ter med dvema rečicama, Šujico, ki se pri Horjulu spremeni v Horjulščico, in Malo vodo, ki pri Polhovem Gradcu, ob sotočju z Božno, postane Gradaščica. Tistim pohodnikom, ki imajo radi vzpone prav z vznožij, velja priporočiti obe poti z Vrzdenca, od Sv. Kancijana mimo kmetije Hlipč in ono, ki nas pripelje na Kožljek po strmi poti naravnost skozi vasico Samotorica na vrh. O stari poti, ki na Kožljek pripelje popotnika iz Horjula na Ulako komaj velja govoriti (veseli je bodo zagnani stezosledci), zato pa ne bo odveč omemba poti, ki na Kožljek pripelje s Korena. Ves čas hodimo po slemenu, po razglednem razpotju, od koder se poti spuščajo na vse strani navzdol, nad Samotorico pa se še zadnjič vzpnemo strmo navzgor po senožetnem robu in že smo na vrhu enega najsamotnejših vršičev Polhograjskega hribovja. Medtem ko so Tošč (najvišji), Grmada, Polhograjska gora in morda še Pasja ravan vredni vsakršnega pohodniškega obiska, Kožljek vendarle ostaja sicer zanimiva, vendar navzven komaj prepoznavna gora, če odmislimo domače ljudi in gobarske strokovnjake.

O razgledu s Kožljeka ni vredno govoriti, ker je vrh zaraščen, vendar se nam na vzhodni strani odpre prelep pogled na osrednje vrhove polhograjskega hribovja, v katerega južni osi stojimo, ko stopimo na Kožljekov vrh.


Postanek na kmetiji

Poti na Kožljek so lahke, nezahtevne in dobro označene. Drugačna potovanja na vrh, skozi goščave, spadajo v pustolovsko kroniko. Ker nikjer tu zgoraj nismo daleč od doline, povejmo le, da se v Samotorici lahko pokrepčate na kmetiji odprtih vrat Pri Hlipču in na Korenu Pri Lenartu. Sicer pa poglejte v knjigo Božidarja Lavriča Polhograjsko hribovje (PZS, 2010) in na zemljevid Polhograjsko hribovje z okolico 1: 25.000.


Mitja Košir

eXTReMe Tracker