Gorniška potepanja: Triglav, Montaž, Škrlatica ... Kako gre naprej?
Vrh Brda (2661 m)
Če odmislimo mejo in Julijce obravnavamo kot celoto, lahko v našem najobširnejšem in najvišjem gorovju naštejemo dobrih štiristo dvatisočakov. Že 
res, da je med tem na prvi pogled ogromnim številom tudi nekaj kót, ki bi si namesto naziva vrh, bolj zaslužile kakšno drugo poimenovanje (npr. rama) ali opisno različico »neznatna izboklina v grebenu«, vendar tudi če vse skupaj oklestimo še z vrhovi z nizko relativno višino, nam ostane zajeten šop ponosnih julijskih veljakov. In ti vabijo … Eni bolj, drugi manj, a zanimivi so vsi. Prejšnji teden smo se povzpeli na visoko goro. Danes bo cilj še višje, a vrhu to prav nič ne pomaga do pomembnejše gorniške veljave, pa čeprav premore veličasten severovzhodni greben, ki se ga ne bi sramovala niti marsikatera bolj znana gora in četudi se s škrbine vzhodno pod vrhom v globino spušča ena najbolj divjih grap »naših« gorá.
Na višinski lestvici Julijskih Alp očaku sledita kralj in kraljica, Montaž (2753 m) in Škrlatica (2740 m). Mali Triglav (2725 m) nekateri uvrščajo med samostojne 
vrhove, drugi pa ne, a zagotovo nekaj pripomore k temu, da Triglav – prosto po Kugyju – ni samo gora, temveč kraljestvo. Zasledovalcema lahko tudi zaradi tega bolj mirne vesti podelimo nekaj modre krvi. Naslednji po višini je kraljev težko dostopni severni podstavek, bolje rečeno Severni stolp, ki ga lahko imenujemo tudi Špik nad Zadnjo polico (2680 m). Sledi Mangrt (2679 m), ki ga je najvišja cesta v Sloveniji približala širšim množicam, tura na še enega veljaka Zahodnih Julijcev (Viš, 2666 m) pa je precej daljša. Osmi po vrsti je naš današnji cilj. Vrh Brda (2661 m) tolče svoj samotarski vsakdan v Montaževi ožji soseščini, ki se na vzhodu končuje še z dvema – glede na osamljenost – podobnima patronoma: s Špikom nad Plazom (2606 m) in s Špikom nad Cijanerico (2461 m). S slednjega greben strmo »pade« v globino: v najimenitnejšo škrbino Julijskih Alp, kjer je menda mati narava udarjala z mečem. Dolga »rajda« Špikov se nadaljuje tudi naprej proti vzhodu.
Vrh Brda je eden od visokih vrhov, ki bi brez še višjega soseda veljali mnogo več. Na njegov vrh se potrudi le malo Montaževih častilcev. Za nameček so 
slednjega »pribili na križ« s Pipanovo lestvijo, tako da stara pot, ki se vije po strmem skalnato-travnatem južnem pobočju Vrha Brd in pripelje v škrbino na njegovi zahodni strani, bolj ali manj sameva. No, v resnici je tam čisto spodobna stezica. Tistim, ki so vajeni hoje po zahtevnejšem svetu, ne predstavlja posebnih težav. Druga pesem je seveda v mokrem ali celo zmrzali …
Resnici na ljubo bi Vrh Brda in Špik nad Plazom lahko označili kot neznatni vzpetini v divjem vzhodnem grebenu, Špik na Cijanerico pa še to ne, saj je le 
rama pred padcem navzdol in ne premore niti metra relativne višinske razlike. Zahtevnost dostopa na Montaževe najbližje vzhodne sosede je ravno obratno sorazmerna njihovi višini. Na Vrh Brda, kot najvišjega izmed njih, vodi shojena potka, za Špik nad Plazom se je treba že bolj potruditi (to je lahko samostojna tura: vzpenjamo se s Pecola po dobro vidnem južnem hrbtu), zadnji »špik« pa se sploh brani z zelo izpostavljenim grebenom, ki je namenjen samo zelo dobro izurjenim gornikom. Lučaj nižje vodi zavarovana plezalna pot Leva, ki je že sama po sebi (brez osvajanja vrhov) zelo zahteven zalogaj. Še več ponuja ta svet na severni strani. Nad Zajzero »raste« mogočen greben Brd. Kdor si ga želi preplezati, najde pri Marijani in Marku veliko koristnih napotkov, pa tudi o žlebu, ki pripelje na Škrbino nad Plazom (2530 m), bo marsikaj izvedel.
Kako na Vrh Brda z lažje, južne strani? S »povišanega« izhodišča na Pecolu se skozi deželo svizcev (če jih srečamo manj kot dvajset, so verjetno mnogi na 
»izletu«) povzpnemo na preval Vrh Strmali. No, čisto do roba ni treba, a se je nanj vsekakor vredno potruditi in se zazreti v globino, ki jemlje dih. V nadaljevanju prečimo melišče in vstopimo v skale. Kar dobro moramo telovaditi. Z desne se nam priključi pot Leva, zgoraj pa že zagledamo Pipanovo lestev in okno v glavnem grebenu. Pod »monstrumom« krenemo desno na staro pot, po kateri se v ključih vzpenjamo čez strmo pobočje. Pred Škrbino v Brdih (2587 m) se obrnemo desno in sledimo kar dobro razvidni stezici, po kateri se povzpnemo do bližnjega vrha. Ob dobri vidljivosti bomo imeli kaj videti!
Naju sta na ta pozabljeni vrh pripeljala vreme in utrujenost. Prejšnji dan nama je Ta visoka Rosojanska pot dala vetra. Ne zaradi zahtevnosti, temveč zavoljo 
dolžine. Dobrih šest tisoč »višincev« se je tudi mladostni zagnanosti moralo poznati. Prijeten hlad jutranje Reklanice naju je vendarle za silo spravil k sebi. Vreme v zgornjih nadstropjih ni bilo za nikamor, midva pa tudi komaj za kam. In sva šla … Na megleni sprehod na Vrh Brda. O kralju Montažu, kamor se nama v tisti »nevidljivosti« resnično ni dalo, pa kdaj drugič …