Delo.si, Panorama - Simona Bandur: O tem, kako je na vrhu Triglava nastala fotografija s slovensko zastavo za posebno osamosvojitveno izdajo Dela.
| |
 |
|
| |
Akcija 12. junija 1991, foto: Joco Žnidaršič |
|
Shranite ta časopis – to je dokument zgodovine, je kot nekakšen žig opozarjal zapis na vrhu Slavnostnega Dela. Tako se je imenovala posebna izdaja, ki je izšla 26. junija pred dvajsetimi leti. V njej je bil natisnjen zemljevid samostojne Slovenije in nad njim fotografija s Triglava, na katerem je plapolala zastava. V črno-beli izvedbi klasičnih treh barv, a še brez grba, pa čeprav je na dan, ko je bila razglašena samostojnost, država (resda tik pred zdajci) vendarle dobila simbole.
Fotografijo so posneli skoraj dva tedna prej (12. junija), po skrbno načrtovani akciji. Samo zanjo je policijski helikopter na vrhu Triglava, ki je bil sredi junija še tako globoko pod snegom, da je bilo treba zastavico na Aljaževem stolpu odkopati, odložil skupino gorskih reševalcev in fotoreporterja Joca Žnidaršiča. Državotvorno in domoljubno, bi lahko rekli, Joco pa le skomigne z rameni: »Imeli smo zamisel, ki jo je bilo treba čim bolje uresničiti.«
Pa vendar prizna, da so mu šli mravljinci po hrbtu, ko je senca Triglava ob sončnem zahodu segla čez pol Slovenije. Idilično fotografijo so kmalu zamenjale podobe tankov, ognja in prestrašenih obrazov. Da je Joco Žnidaršič ponosen na lepo zrežirano in dobro izpeljano akcijo, ki je simbolno zaznamovala osamosvojitev Slovenije, ni mogoče spregledati, še zlasti ko lista med fotografijami, ki jih je najbrž že zdavnaj shranil na podstrehi.
Po njegovem pripovedovanju sodeč nič ni bilo prepuščeno naključju – začelo se je z vprašanjem uredništva: »Joco, kaj bomo dali na dan osamosvojitve na naslovko posebne priloge?«, končalo pa s štirimi poslikanimi filmi, dveh v črno-beli in dveh v barvni tehniki. »Tuhtal sem, kaj bi lahko najbolje simboliziralo Slovenijo in na misel mi je prišel Triglav,« opisuje. »Dajmo zastavo na vrh,« se je glasil predlog. Pri tem se je seveda nadejal, da bo nova država takrat že imela grb. Pa ni bilo tako.
| |
 |
|
| |
Senca avtorja, foto: Joco Žnidaršič |
|
Pravzaprav je minister za informiranje Jelko Kacin šele v petek, 21. junija, uradno sporočil, da bo razglasitev osamosvojitve v sredo, 26. junija, ob 20.30. Zato so se morali predstavniki države podvizati in tako rekoč med koncem tedna podrobno proučiti osamosvojitvene akte ter ponovno razmisliti o simbolih. Ko je Delo 25. junija na naslovnici oznanilo rojstvo neodvisne in samostojne Slovenije, je poročalo tudi, da sta sprejeta nov grb in zastava. Šivalnice so seveda že delale nadure.
V tem času je bila fotografija že zdavnaj posneta. »Milica« je poskrbela za polet, le še lep jasen dan so počakali in 12. junija popoldne se je na vrhu Triglava, ki je bil zaradi obilice snega še malce višji od svojih 2864 metrov, zgnetla osemnajsterica alpinistov in gorskih reševalcev, za njihovimi glavami pa je zaplapolala belo-modro-rdeča zastava (s preprosto tribarvnico po posvetovanju s strokovnjaki pač niso mogli zgrešiti). In bolj ko se je bližal večer, bolj je bil Joco Žnidaršič zadovoljen, kajti sonce ji je dodalo sij, ki so ga lahko občudovali tudi bralci Dela, pa čeprav je takrat izhajalo še v črno-beli tehniki.
Joco je resda ljubitelj črno-bele reportažne fotografije, kakor je že večkrat povedal, toda ne takrat, ko slika naravo, kajti »ta je bistveno lepša v barvah«. Zato je bil zadovoljen, da so Slovenske novice že bile v barvah in je lahko v njih objavil barvno fotografijo. O svojih občutkih sicer takrat ni prav veliko razmišljal, temveč, kakor pravi, dal vse od sebe, da bi dobili kar se da dober posnetek. »Tu ni bilo domoljubnih čustev, ampak navadna profesionalnost.« Toda ko so zvečer zagorele še bakle in se je obrnil proti vzhodu, je nastala senca Triglava, ki se je pred njihovimi očmi raztegnila vse do Ljubljane. »Takrat pa so mi šli mravljinci, nič prej.«
S hribov na cesto
Dan po razglasitvi samostojnosti je na naslovnici Dela prav tako zaplapolala zastava, tokrat izpred parlamenta. Joco Žnidaršič jo je posnel, tekel v redakcijo in jo oddal in še danes obžaluje, ker je moral takrat zapustiti prizorišča dogajanj, kakor opisuje tegobo fotoreporterjev. Vrnil se je v Cankarjev dom, kjer je nastalo nekaj »hecnih slik«, ki so najbrž ostale le v domačem arhivu, vsekakor pa brez posebnih dodatnih komentarjev zgovorno prikazujejo radostno razpoloženje, ki je prežemalo povabljence.
Noč se je prevesila v jutro... »Šele proti jutru sem prišel domov in že ob šestih zjutraj me zbudi žena: vojna. Hudiča! Tak, kakršen sem bil, sem odhitel v redakcijo, potem pa z novinarko Nevenko (Škrlj) takoj na teren.« Lista med fotografijami, na katerih se vrstijo zaprepadeni in prestrašeni obrazi, pogajalci sredi trav in cest, tanki, goreče stavbe... »Tale mi je grozil, da me bo ustrelil, če ga bom slikal,« opiše prizor na fotografiji. »Ta je bil nevaren...,« pokaže na naslednjega vojaka. »Ubogi ciganček,« opiše tretjega. »Gorelo je, pokalo. Poslikal sem in se hitro umaknil. Potem pa se vračal z reševalci.«
Vladala je nepopisna zmeda: »Prvi dan nihče ničesar ni vedel. Nihče nam nič ni povedal, mi smo preprosto šli na teren, hodili mimo vojakov... Poskušali smo predvideti dogodke. Ker sem pričakoval, da bodo bombardirali parlament, sem pač sedel pred banko nasproti stavbe in čakal.« Mimo so hodili ljudje iz zaklonišč in se ujeli v objektiv. »To je bilo povsem nekaj drugega kot zastava na Triglavu. Tisto je bil napol hribovski podvig!«
Čeprav se Joco Žnidaršič namršči ob objavi podob s trupli v časopisu, priznava, da je bilo treba v času vojne za Slovenijo objaviti tudi kakšno takšno fotografijo. »Sicer sem proti kazanju trupel, zlasti zaradi svojcev. Dobro fotografijo je mogoče narediti tudi brez tega... Zato sem fantom vedno pravil: 'Pustite trupla.'«