Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli).
Prvenstvena smer
Tin bi rad imel psa: »Z nami bi hodil na izlete!« Igorju ni prav: »Potem bom pa jaz moral skrbeti zanj.« anTon se domisli: »Kaj, če bi se za izlet enega izposodili od znancev, ki stanujejo pod Blegošem?« Igor zagodrnja: »Tista pot je nezanimiva. Med drevjem se ničesar ne da videti.« »V gozdu se predvsem diha, duha, posluša in čuti,« odvrne anTon.
Pod hribom prvi iz avta stopi anTon. »Kako lepo! Ptički pojejo, medtem ko si ptice spletajo gnezda. Kosi žvižgajo visoko v vejah, ko kosovke tiho nabirajo hrano po tleh. Potoček Potok žubori o ljubezni, življenju in zemlji. Voda tu živi in poživlja ljudi.« Pes pri hiši takoj prepozna anTona. Vesel močno skače in vsi po vrsti se bojijo, da se bo zakadil v njih.
Pes odlično pozna hrib in jim nemudoma izgine izpred oči. Igorju ni prav, da prosto teka okoli. Začne ga klicati na ves glas: »Jos, Jos!« Tin ugovarja: »Oči, meni si pa rekel, da se v naravi ne sme vpiti.« Igor se izgovarja: »Moram priklicati psa.« anTon ugotavlja: »Zdi se, da tvoje močno vpitje kaže na nemoč nad psom.« Na Tinovo ugotovitev »Tudi na soseda Sandija mama velikokrat vpije« odrasla dva ostaneta tiho.
Tin bi rad vedel: »Kako bi z glasovi kar najmanj motili živali?« Igor vprašanje presliši, anTon pa po kratkem premisleku reče: »Mogoče z žvižganjem, kot bi kosa oponašal pri petju. Vseh glasov se pa vendarle ne da slišati. Poglej, kako te skozi veje kliče sonce.« Tin se začudi: »Kako?« anTon se smehlja: »Z žarki.« Tina prevzamejo lesketajoči se travnati prameni, ki krasijo navadne skale. Šele čez tri mesece bodo videli, zakaj si je Tin želel njihovo sliko – na njej bo podoba glave človeka …
Tako kot je hitro minil prvi izlet, sta se naslednja dva tedna vlekla počasi. Končno je Tin spet v Potoku! Vsi trije se razveselijo psa in pes se razveseli vsakega izmed njih. Tin opazi, da anTon večkrat zasuče glavo po krošnjah dreves, pes pa vohlja le po tleh. »Zakaj pes ne gleda naokoli, tako kot ljudje?« Igor pozna odgovor: »Za psa je najpomembnejši voh, z njim spoznava svet okoli sebe.«
S ceste zavijejo na traktorsko vleko. Igor ponosno oznani: »Danes gremo na vrh po prvenstveni smeri. Po tej varianti gotovo ni šel še nihče. To bo zgodba!« anTon: »Potem bi o tem gozdarji napisali cele romane. Zanje je tovrstna hoja nekaj povsem običajnega.« Igor se ne da: »Bo vsaj neponovljiva.« Vrh jim postreže s svežim vetrom in pogledom na zasnežene vrhove v dalji, mehka trava pa jih pripelje nazaj, med ljudi.
Pod hribom se ustavijo pri znancih. Marija je letos že bila na Blegošu, a nima prave želje hoditi na hrib. Ko z rokami grebe po zemlji, je z Blegošem. Kadar vlači veje po gozdu in med grabljenjem trave v strmih senožetih je tudi ves čas z njim. Ivan je alpinist, a je še vedno najraje z drevesi. Ve, da je gozd vsak dan malo drugačen.
anTon pouči Tina: »Lepota gore je še vse kje drugje, kot na samem vrhu. Tu ljudje z goro živijo. Ko ne bo več ljudi, ki bi kosili strme senožeti, ko se bo zaraslo grmovje, ko bodo na grobo razrili svet z novimi cestami, ko bodo vse pozidali, se bo izgubil duh narave.«
Na Blegošu so se vsakič imeli lepo, a je od zadnjega obiska vseeno minil več kot en mesec. »Oči, kdaj gremo spet na Blegoš s psom?« Igor odvrne: »Zakaj spet Blegoš, ko pa je toliko drugih možnosti.« Vendar se Tin nikakor ne da prepričati. »Pa pojdimo.« S seboj vzamejo še enega deda, Mihaela. Zaradi svojih mnogih let bo šel le do Kala.
Pri bunkerju srečajo kmeta. Igor se z njim zaklepeta, Tin pa raje opazuje rožice. »Koliko jih je!« Kmet ugovarja: »Letos jih je še malo, je bila velika suša.« Tin opazi: »In kako je trava lepo zelena!« Kmet spet: »Ni mogla še zrasti, je bila letos pomladi suša.« anTon nekaj časa stoji ob strani, potem pa le reče: »Moramo iti, na vrhu nas že čaka Jos.«
»Prijatelja pa res ne smete pustiti čakati,« se kmet strinja z njim. »Prijatelj Jos je pes.« »Ampak psov se ne sme imeti spuščenih. Veste, da lahko gonijo in strašijo živino.« »Jos je ovčarski pes, živini ne bo nič naredil.« Tudi po lovskih zakonih bi moral biti na vrvici.« »Ste že videli lovca, ki bi šel v gozd s svojim lovskim psom na vrvici? Niste?« Kmet izgine za robom, nad seboj pa zagledajo psa, ki se počasi spušča po bregu. Kot bi prišel pogledat, kaj se toliko zamujajo.
Tin je zadovoljen: na zadnjih metrih poti ob njem vendarle stopa pes. Igor bi kot ponavadi šel najraje takoj v dolino. Tin se sprašuje: »Če se ne mudi živali, zakaj bi se moralo nam?« Odgovor najde v krajši igri s psom. Vračajo se čez Kal in videti je, da se je pes spoprijateljil s Tinom – njegove bližine se drži vse do domače ute. Na klopi pred domačijo jih dobre volje pričaka deda Mihael. Eden več, ki je zadovoljen s svojim izletom!
Iztok Snoj