Bojan Pollak: Velika planina ima poleg svoje značilne avtohtone in edinstvene arhitekture pastirskih stanov – bajt še eno posebnost, ki ji še precej bolj kot bajtam grozi počasno izginotje. To je trnič.
| |
 |
|
| |
Malijeva Rezka, ena redkih, ki še popolnoma obvlada izdelavo trničev. Foto: Bojan Pollak |
|
Trnič je vrsta posušenega kislega sira (skute), ki ima posebno obliko. Podobno kot lectova srca nima samo prehranjevalnega ampak kot darilo bistveno večji simbolni pomen. V preteklosti so jih izdelovali predvsem pastirji, ki so poleti pasli na območju Velike planine in jih podarjali ženam in dekletom v znak zvestobe in ljubezni in to vedno v paru – tudi ženske prsi so vedno v paru in trniči imajo obliko ženskih prsi … . Okrašeni so s posebnimi vzorci, ki so vanje vtisnjeni s pisavami. Žal tradicija izdelave trničev hitro izumira in sedaj je samo še nekaj takih, ki jim izdelovanje trničev ni tuje. Zato je že nekaj časa prisotna ne samo ideja ampak tudi aktivnost, da bi se ta samo slovenska kulturna oz. etnološka dediščina ohranila.
V četrtek, 9. junija, je bila delavnica na temo »Trnič – skoraj izgubljena kulturna dediščina Velike planine«. To je bilo v bistvu nadaljevanje okrogle mize, ki je bila izvedena v okviru mednarodnega projekta »Prisluhnite glasovom vasi« (Listen to the voice of villages) 15. marca z istim naslovom. Udeležili so se je predstavniki TIC-a, Občine Kamnik, Centra za razvoj Litija, direktor družbe Velika planina d.o.o., od neposrednih izdelovalcev trničev pa samo Janez Kemperle, po domače Ukanov. Delavnico je vodila mag. Vesna Erhart (Zavod EKOmeter). Namen delavnice je bil, da bi dorekli pravilnika »o tehnološkem postopku izdelave trniča« in »o pogojih podeljevana pravice do uporabe kolektivne blagovne znamke trnič«, katerih osnovni namen je, da se zaščiti trnič kot lokalna blagovna znamka pri Uradu za intelektualno lastnino in vpiše v seznam nepremične dediščine, obenem pa naj bi z ustreznim oblikovanjem blagovne znamke, embalaže z logotipom in trženjem povečali izdelavo in tudi prodajo.
Med potekom delavnice je bilo izpostavljenih več dilem in vprašanj. Osnovno vprašanje je bilo, ali bo s tem res dosežen pravi namen. Glede na dosedanje izkušnje je povpraševanje po trničih kot spominkih med obiskovalci Velike planine izredno majhno. Glede na količino mleka, ki je potrebno za izdelavo enega trniča, je cena relativno visoka in tako za običajnega turista previsoka. Zato je nastala tudi ideja, da bi imeli dve vrsti trničev – originalne, ki bi izpolnili vse zahteve in bi bila seveda temu primerna tudi cena in pa nekakšne »nadomestke«, ki bi bili po videzu podobni originalnim, vendar bi bili iz drugega materiala. Tako bi samo predstavljali originalne trniče, jih na tak način tudi promovirali in bili lahko komercialno uspešni. Odprto ostaja tudi vprašanje, kdo bi lahko pridobil pravico do uporabe znamke – ali je za uporabo znamke bistveno izpolnjevanje pogojev izdelave (mleko od krav, ki se pasejo na območju Velike planine, da je celoten postopek izveden na območju občine Kamnik in da imajo trniči ustrezne značilnosti) ali pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, da ima uporabnik znamke stalno prebivališče v občini Kamnik oz. da ima pašno pravico na območju Velike planine. Tudi sama pridobitev in evidenca uporabe znamke bi lahko bila moteč faktor, saj se pogosto s prevelikim administriranjem in prepodrobnim predpisovanjem doseže ravno nasprotni učinek od načrtovanega. Prikazana je bila tudi možna lična embalaža o kateri je bilo kar precej razprave in koristnih predlogov.
Na koncu pa je bilo dogovorjeno, da se v letošnjem poletju izdela manjše število trničev za prodajo, kar bi financirala Občina ali TIC. Na osnovi pridobljenih izkušenj in spoznanj se bo nato jeseni dopolnilo tako oba pravilnika kot tudi vse drugo, kar bi bilo potrebno popraviti oz. prilagoditi. Tako se bo poskusilo narediti tisto, kar je v naši politični praksi bolj redko, in sicer, da se najprej zadeva čim bolj preizkusi in prilagodi možnostim in šele nato tudi uzakoni, da bo nato lahko resnično zaživela.
Bojan Pollak