Potepuški ostružki: Ob tolikih rezjanskih postavnežih vas danes vabim na njen »kucelj«. Kucer je čudovit razglednik, ki so ga zverinice obesile nad njo, na njeno sredino. Pripele so ga na Kadin in njegovo sleme potegnile proti severu.
Rezija je za marsikoga na koncu sveta. Nekje tam za visokimi gorami, ne ravno za devetimi, za kakšno manj, je njen svet obkrožen z ogrlico prekrasnih gora. Pred severnimi vetrovi jo brani Žrd, pred južno pripeko Muzci. Malo jutranjega sonca ji ukrade Kanin in furlanski veter jo sveži iz zahoda. Navidez gladka dolina, lepo vrezana v smeri vzhod–zahod, je v resnici prepredena z mnogimi grebeni, presekana z grapami, ki letijo izpod gora.
Od otroštva mi je bila to pravljična dežela (tam za devetimi gorami, Tam na Bili, Tam za Kucerjem, ...). Ko sem jo začela pobližje spoznavati, mi je spoznano le potrjevalo moje podobe. Njene bajke in pripovedke, njene viže, pesmi in plesi, so splet domiselnosti in iznajdljivosti njenih prebivalcev, ki tu živijo že štirinajst stoletij. Z njimi so si lepšali življenje in krajšali čas. V odmaknjenosti so se razvijali precej samosvoje, razvili so čisto poseben (ne mi reči, da ne) slovenski jezik. V vsej zgodovini se do nedavnega nikoli niso imeli priložnosti srečati s knjižno slovenščino. Zapisali pa so svoj pravopis, slovnico in slovar. Pridno ohranjajo stare običaje, ki nam jih radi predstavijo.
Ob tolikih njenih postavnežih vas danes vabim na njen »kucelj«. Kucer je čudovit razglednik, ki so ga zverinice obesile nad njo, na njeno sredino. Pripele so ga na Kadin in njegovo sleme potegnile proti severu. Ko smo na njegovem vrhu, imamo pred seboj dolino v celoti, spremljamo jo lahko od njenega rojstva tam pod Babama, do njenega izteka, Tam na Bili, ter vse vmes.
Kako sem izbrala ravno Kucer? Sigurno mi nad dolino še dolgo ne bo zmanjkalo visokih ciljev. V knjigi, ki sem jo že pred mnogimi leti kot prvo v zgodovini mojega »rožceslovja« vzela v roke, me je pritegnila lepotička, navedena kot prva. Nenavadno, uvrščena med sto znamenitih rastlin na Slovenskem, pri nas sploh ne raste. Da je prav, da nastopa v njej in da zaseda prvo mesto med najpomembnejšimi prijateljicami, pove njeno rodovno (latinsko) ime – Matthiola. Dobila ga je po zdravniku Matthioliju (1500 – 1577). Službujoč tudi v Gorici je med prvimi z besedo in sliko predstavljal rastline slovenskega ozemlja. A prvega so počastili tako, da so rastlino poimenovali po njem, kar je velika čast in tudi sicer prava redkost. Njeno vrstno ime – carnica – pa nam govori o njenih najpogostejših nahajališčih.
Govorim o karnijskem šeboju, ki bo s svojim latinskim imenom za vedno živ temelj raziskovanja rastlinstva na Slovenskem. Njegov dom so tudi bela prodišča reke Rezije. In ker se prijatelji obiskujemo, sem šla. Tudi ostali del poti je bilo v podobnem barvnem tonu in graparsko zanimivo posejan z redkostimi, ki so nam na slovenski (uradni) strani le skopo odmerjeni: šopasti repušnik, modro milje, polegla medvejka ..., en sam vrt.
Pristopi so čisto po mojem okusu, vzhodno in zahodno ob grebenu tečeta divji grapi. Pot pričnemo v Liščacih, lahko v sosednejm Gostu ali Tam pri Tigu in morda še kje. Sama sem izbrala zadnjega, ker sem – neučakana – najprej želela na prodišča Rezije. Ko zahodneje od Tiga Rezija prejme pritok Črni potok izpod Kadina, zavijemo v njegovo sotesko. Pot je, kot se za divjo grapo spodobi, lepo speljana nad prepadno strugo. Zavetišče Črnega potoka je na izravnavi bivše planine med Kadinom in Kucerjem. 
Nadaljujemo v ključih do škrbine Tam za Kucerjem, kjer se nam iz desne priključi pot iz vasi Liščace. Ta je speljana skozi sosednjo sotesko potoka Barman ali Zaguníča z zanimivimi slapovi. Z vrha ne vidimo samo visokih gora, ki obdajajo Rosojanski komun, na ogled se nam postavi naj postavnejša tolmečanka, Amariana, za njo Dolomiti, prečudovite Karnijske gore in Montaž z zahodnimi sosedi. Preko Kaninove rame, ki se v grebenu s Skutnikom spušča proti Muzcem se nam kaže Polovnik in za njim Krn.
Krog lahko zaključimo po enem ali drugem kraku poti Klaudia Vogriča. Krajši nas čez Veliko Škrbino in skozi gozd dostavi v vasico Gost. Lahko pa se vrnemo na škrbino Tam za Kucerjem in zaokrožimo v Liščace. Ne glede na to v kateri vasici, prislonjeni na pobočja Kucerja, je bilo naše izhodišče, sklenemo krog tam kjer smo pričeli.
O Reziji kar precej govorimo, o njej najdemo veliko napisanega, le malo manj jo obiskujemo. Mogoče nam bo pomagalo premagati zadržek, kako je daleč, dejstvo, da je pot do nje tako zanimiva in slikovita, da nam bo že sama pravo veliko doživetje. Najsi bo to po Kanalski in Železni dolini, mogoče po Rekljanici, ali pa, za nas Primorce prikladnejši, čez Učjo, Krnico v Liščace. Tako je zavita in spet odvita, tako ozka, polna strmih klancev in spustov čez grape, da bomo, če se peljemo do njenega zatrepa pod planino Kot, izstopili prepolni vtisov. Le kdo bi si upal trditi, da je tu konec sveta. Sigurna sem, da je začetek enega lepega, posebnega.
Anka Vončina