Gorniška potepanja: Jalovec je njegov »krvnik«, pa čeprav bi bil tudi sam videti še mogočnejši, če mu nad Loško Koritnico in Zadnjo Trento ne bi delal družbe prav današnji junak.
Visoka gora v družbi velikana
Velikemu Ozebniku na prvi pogled ne manjka prav nič, da ne bi bil pri gornikih nadvse zaželena in čislana gora. V višino meri toliko, da se le za bori dve 
desetini metrov ne uvršča v elitni klub slovenskih vrhov, ki presežejo dve tisočici in pol. To pa je v naših gorah številka, ki že sama zagotavlja – če drugega ne – vsaj obsežen razgled. Nadalje je – v nasprotju z nekaterimi drugimi velikani naših gorá, ki so se jim planinske poti na daleč izognile – tik pod vrhom speljana najlažja (a nikakor ne lahka!) pot na Jalovec. Slednji je njegov »krvnik«, pa čeprav bi bil tudi sam videti še mogočnejši, če mu nad Loško Koritnico in Zadnjo Trento ne bi delal družbe prav današnji junak. Le kdo bi se pobijal na krušljivem pobočju Velikega Ozebnika, pa čeprav je s poti do vrha le slabe pol ure poplezavanja. Kaj menite, koliko pohodnikov, ki hitijo na kristal in se nad priljubljenim zavetiščem vzpenjajo tudi po varovalih jugovzhodne plati Velikega Ozebnika, se potrudi na Jalovčevega južnega soseda? Ne ugibam prav rad, a odstotek je zagotovo zanemarljiv.
Za vzpon na vrh moraš biti malo čudaka oziroma posebneža, kot je to vrsto hribovcev lepše označil spoštovani pisec vodnikov Tine Mihelič v 
opisu nenavadnega pristopa ne enega od velikanov Julijskih Alp. Ker se midva že vrsto let najdeva v tej skupini gornikov in ker si Veliki Ozebnik zagotovo zasluži svojih (vsaj) pet minut slave, mu bom danes namenil celotno objavo. Prva misel je bila, da bi glavnega igralca združil z južnimi sosedi, čez katere je Jalovec povezan z grebenom Pelcev in Bavškim Grintavcem (da je višji od obeh mu je v bolj slabo tolažbo), ki ravno tako ne veljajo za vrhove, na katere bi se želelo povzpeti dosti ljudi (Vrh Zelenic, Špiček in Mali Ozebnik), a sem se odločil, da naj bo današnja zgodba namenjena samo gori v senci velikana. Tule je …
Veliki Ozebnik premore še eno ime: Na Prodih špica. Tuma piše, da je (bilo) to že skoraj popolnoma pozabljeno poimenovanje bolj v rabi pri 
prebivalcih Loške Koritnice, prvo, ki se je uveljavilo na zemljevidih, v vodnikih in še kje, pa je domena Trentarjev. Goro ločuje od masiva Jalovca znameniti in zahtevni Loški žleb. Najlažji pristop na vrh je po severovzhodnem krušljivem pobočju. Ko se markirana in zavarovana pot, ki vodi na Jalovec, izvije iz južnega pečevja našega veljaka, se dviga proti vrhu na prvi pogled neprijazen svet. Pri vzponu je treba biti precej previden! Pristop ni zelo zahteven, je pa zelo krušljiv. Oprimki in stopi lahko držijo ali pa tudi ne. Nikar ne pozabimo na čelado! Tisti, ki je v takšnem svetu domač, mu vzpon ne bo povzročal pretiranih težav, kdor pa je bolj vajen trdne skale in jeklenice, mu Veliki Ozebnik zagotovo ne bo pretirano všeč. Gora premore tudi spoštovanja vredno severozahodno steno, ki pa ravno tako ni deležna pretiranega obiska.
Do ravnice Jezerca, kjer se začne brezpotni del ture, lahko pridemo z Vršiča po prečni poti do Rutarske Trente, nadalje navzgor do zavetišča pod Špičkom
in čez južno pečevje Ozebnika. Lahko seveda že na koncu prečnice z Vršiča nadaljujemo navzgor proti Jalovški škrbini in se oprimemo varoval južne stene Goličice, ki nas tudi pripeljejo na Jezerca. Severni pristopi iz Tamarja so zagotovo vsem dobro znani. Priporočljivejši je vzhodni (čez Mali kot oziroma Jalovško škrbino), saj nas pot čez Kotovo sedlo (Veliki kot) pripelje skoraj na vrh Jalovca. No, kdor se želi povzpeti še nanj, je to nemara čisto primeren, a dolg pristop. Po vzponu na Jalovec nas namreč čaka sestop na Jezerca in šele nato vzpon na Veliki Ozebnik, kar pa reveža spet potisne v drugo kategorijo, ker ga osvojimo bolj mimogrede.
Pri naju, eni veliki trmi in drugi malo manjši, ki pa se je že tudi kar precej nalezla od »tavelike«, to ni prišlo v poštev. Začelo se je s še enim visokim 
vrhom, ki v družbi velikana ne vzbuja kakšnega posebnega hrepenenja po vzponu iz doline samo zaradi njega samega. Ko sva se nekega poletnega dneva pred skoraj desetletjem povzpela po Tominškovi poti iz Vrat samo zato, da naju je ta privedla na »vršič« nad Staničevim domom, nepričakovano srečala še mojega šefa in popoldne sestopila nazaj v dolino, mi je prijatelj omenil, da ne pozna še enega, ki bi prehodil »tominška« samo zaradi Begunjskega vrha. Zelo podobno – in še za isto goro povrhu (dodal ji je še Cmir) – je napisal tudi Mihelič v vodniku Julijske Alpe Severni pristopi. Ker sem to prebral šele kasneje, mi je postalo jasno, da bo v tem res nekaj resnice. No, drži tudi, da bi želel čimprej, če je ne bi že prej, z enakim vzponom zagotovo ovreči prejšnjo trditev. (Toliko se že poznam ...) Bili pa so seveda tudi dnevi, ko sva prestopala z dvatisočaka na dvatisočak nekako tako, kot bi hodila po krtinah domačega travnika. Kaj že pravijo, da je mladost?
Vrnimo se k Na Prodih špici. Kar nekajkrat sva se potikala po Jalovcu, poleti in pozimi, gledala proti Velikemu Ozebniku, a je vedno ostalo le pri 
opazovanju. Prvič naju je premamil ob vzponu na Špiček in Vrh Zelenic (o tem več kdaj drugič), a sva doživela gladko zavrnitev. Severno pobočje je bilo ravno toliko poprhano s snegom, da brez dodatnih krempljev ni bilo varno praskati navzgor. »Dobro, se bova enkrat potrudila iz doline samo zanj,« sva si rekla. Minilo je še eno leto … V Zadnjo Trento sva se pripeljala iz Zajzere, kjer naju je dan prej morala na svojem temenu trpeti še ena visoka gora Julijcev, ki ji za hrbtom stoji še slavnejši velikan. Vreme ni obetalo nič dobrega. Spet so imeli – kot že na Dolgih stenah pod Grintovcem – največ besede »mikro« razgledi.
Če se je slučajno megla že razkadila, se je zelo na kratko in še to le na bližnje sosede. Veliki Ozebnik naju je v drugo vendarle spustil na vrh. Megla, ki se je podila okoli 
ostrih grebenov, je ustvarila skorajda mistično vzdušje. Iznenada se je pokazal del jugovzhodnega grebena Jalovca, z vrhom Nad steno. »Greva še nanj?« Nisva šla. Dan je bil namenjen Velikemu Ozebniku, ki sva mu spodaj, že skoraj čisto nad Zapodnom, vendarle dodala nekaj novega. Seveda ne dvatisočaka, temveč malo popravljen sestop, ki naju je vzhodno od markirane poti pripeljal do lepih slapov in še lepših tolmunov. Pravcati Repov kot! Najdena čutara je potrdila, da je pred nama že nekdo lazil ob potoku (meni) neznanega imena ...
