Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Streha sveta? Ne, njeno sleme!

Delo, 27.06.06 - Tomaž Švagelj: Himalaja, pogorje, dolgo 2400 in široko od 150 do 400 kilometrov

Delo, torek, 27. junija 2006
PANORAMA

Streha sveta? Ne, njeno sleme!

Himalaja, pogorje, dolgo 2400 in široko od 150 do 400 kilometrov, je že od dvajsetih let prejšnjega stoletja velik izziv za alpiniste in pustolovce vseh vrst – Vpliv na vreme tudi daleč zunaj južne Azije


»Prevzame me občutek strašne svobode, kakor bi lebdel nekje v zraku. Svobode, ki ti jo da le težaško delo, ki si jo sam prigaraš, ki je odvisna zgolj od tebe samega.« Tako se je Nejc Zaplotnik spominjal trenutka, ko sta skupaj z Andrejem Štremfljem 13. maja 1979, natanko ob 13.51 po krajevnem času, kot prva Slovenca v zgodovini dosegla vrh najvišje gore na svetu. Nekateri te stvari doživljajo precej drugače. Denimo Reinhold Messner, ko sta s Petrom Habalerjem maja 1978 kot prva brez dodatnega kisika po vseh štirih lezla proti vrhu, je »ob nenehnem prizadevanju, da bi skril obraz v zavetrje, videl samo vrtinčast sneg, obrise partnerja ob sebi in tu pa tam kak košček črno modrega neba. In nič drugega.« Omamljenosti od višine po njegovem ni, je le višinska bolezen.
Himalaja je že od dvajsetih let prejšnjega stoletja velik izziv za alpiniste in pustolovce vseh vrst. To mogočno pogorje je dolgo kakih 2400 in široko od 150 do 400 kilometrov. Spada med mlado nagubana gorstva, in če je Tibet streha sveta, je Himalaja njeno sleme. Na svetu je samo 25 vrhov, višjih od 8000 metrov, in vsi so v Himalaji: pet jih je v Pakistanu, po eden v Butanu in Tibetu, vsi drugi so v Nepalu, ki obsega tretjino tega pogorja.

Božja mati in čelo neba

Tibetanci Mt. Everest že od nekdaj imenujejo Čomolungma oziroma Čomo Lungma, kar se tradicionalno prevaja kot Mati boginja, Boginja mati ali Božja/Božanska mati snega, zemlje, sveta, vesolja ipd. Ime je tako staro, da se je njegov prvotni pomen do danes že precej izgubil. Mati slavnega šerpe Tenzinga, po narodnosti Tibetanka, ga je nekoč opisno prevedla kot »gora, ki je tako visoka, da je ne more preleteti nobena ptica«, tibetanski nomadi pa ob neki priložnosti kot »velika debela kokoš brez perja«.

Vojaški geodet sir George Everest (1790–1866), od leta 1830 generalni predstojnik britanskih zemljemercev v Indiji, je izdelal osnovno triangulacijsko mrežo indijske podceline, na kateri temelji kartografija tega dela južne Azije, in (z meritvami) odkril najvišjo goro na svetu. Zato so Britanci »Vrh XV« leta 1865 imenovali po njem, Mount Everest, Nepalci pa so v zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja izbrali ime Čelo neba oziroma (v sanskrtu) Sagarmata. Šele takrat je namreč njihova vlada ugotovila, da najvišja gora na svetu nima nepalskega imena. Mt. Everest Nepalcem – prebivalcem doline, v kateri je Katmandu, in okoliških območij – namreč ni bil znan, tibetansko ime pa zanje iz političnih razlogov ni bilo sprejemljivo. Ker je Tibet pod kitajsko okupacijo, obstaja seveda tudi ime Zhumulangma Feng, pinjinska različica.

Orkanski veter kot udarec z bičem

Mt. Everest je po lanskih, doslej menda najnatančnejših meritvah visok 8844,5 metra brez snega in ledu, uradno pa še vedno 8848 metrov, kolikor je višinski seštevek mogočnega skalovja in ledene kape na vrhu. Tako visoko in dolgo pogorje, kakršno je Himalaja, in tibetanska visoka planota seveda ne moreta ostati brez učinka na vreme in kot taka presegata okvir južne Azije. Vplivata namreč na višinske zračne tokove (»jet streams«). To je močan veter, ki na vrhu troposfere oziroma na višini od 8 do 12 kilometrov v razmeroma ozkem pasu piha od zahoda proti vzhodu s hitrostjo 100 do 300 kilometrov na uro. Debelina takega toka je le nekaj kilometrov, spodnja meja pa je nenavadno ostra in je v povprečju na višini osmih ali devetih kilometrov. Če torej nastane tik nad Everestom, se lahko hitrost vetra, povprečno okoli 50 kilometrov na uro, pri vrhu na lepem skokovito poveča, v skrajnem primeru celo na 280 km/h – nekatere alpiniste, izginule spomladi 1997, je s severnega grebena najbrž dobesedno odpihnilo. Vodoravno valovanje zračnega toka je majhno in razmeroma predvidljivo, do navpičnih pomikov znotraj nekaj tisoč višinskih metrov pa prihaja v nenadnih sunkih, ki spominjajo na udarce z bičem.

Vzpon na tako goro je seveda nevarno početje. Kar se tiče vzrokov nesreč s smrtnim izidom, so na prvem mestu človekove napačne odločitve, na drugem pa nepričakovano poslabšanje vremena. Veliko plezalcev je umrlo, ker so bili pri končnem delu vzpona na vrh prepočasni in so jih pri sestopu ujeli popoldanski viharji. Morda so bile »njihove« vremenske napovedi napačne ali pa so samo preveč tvegali. Prav tako je zelo nevarno, če alpinistu nad 7000 metrov odpove ventil za dovod kisika, še neprimerno večji krvni davek pa so zahtevali plazovi. Glede tega v prihodnje ne bo nič drugače. Kot povsod po svetu pa nekaj tveganja prinaša že samo potovanje – ravno v Nepalu in Pakistanu je zaradi tamkajšnjih občasnih oboroženih spopadov toliko večje.

Umre vsak trideseti plezalec

Na splošno lahko rečemo, da je alpinizem pač nevaren šport, na tolikšni višini je bil med dvajsetimi in petdesetimi leti prejšnjega stoletja zaradi neprimerno slabše opreme še nevarnejši. Menda je na Everestu doslej umrl v povprečju vsak trideseti plezalec, od tistih, ki so dosegli vrh, vsak peti. Zato je svetovni rekord šerpe Akka, ki je bil na vrhu Sagarmate kar 16-krat, še toliko bolj vreden občudovanja (po opisu prijateljev je mož »majhen, suhljat in zelo sramežljiv«).

Prva znana nesreča na gori vseh gora se je zgodila leta 1922, ko je plaz odnesel sedem šerp, 29. maja 1953 pa sta novozelandski čebelar Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay prva prispela na vrh 8848 metrov visoke Čomolungme.

Japonka Junko Tabei je 16. maja 1975 postala prva ženska na svetu, ki se ji je posrečil ta podvig, ter P. Habeler in R. Messner 1978 prva, ki sta to storila brez uporabe dodatnega kisika. Leta 1979 sta dosegla vrh uvodoma omenjena Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Prišla sta po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za najtežjo smer, in to pri temperaturi minus 40 stopinj Celzija in vetru, ki je pihal s hitrostjo 120 kilometrov na uro. Julija 1990 sta kot prva zakonca na svetu stopila na vrh Andrej in Marija Štremfelj, leto 1996 pa je prišlo v zgodovino Everesta kot doslej najbolj tragično, saj je na gori umrlo kar 15 ljudi.

Človeški organizem ni prilagojen razmeram, kakršne vladajo nad 5000 ali 6000 metri. Toda ljudje smo različni in možno je marsikaj. Tako je bil, denimo, Šerpa Babu Čiri spomladi 1999 prvi, ki je na vrhu Everesta celo prenočil in hkrati postavil 21-urni rekord v dolžini bivanja na »tretjem Zemljinem tečaju«.

Tomaž Švagelj

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti