Popotovanja z Anniken - Pija Zalokar: ... je lahko končni cilj izleta, izhodišče ali vmesna postaja. Doseči se jo da s kolesom ali peš, s primorske ali gorenjske strani. Z avtom se lahko pride do planine Kuk, ki je dva kilometra pred "našo planino".
... Na njej, pod amfiteatrom gora, stoji koča, ki je nastala iz italijanske vojaške postojanke, razgled pa sega ob dobri vidljivosti tudi vse do Tržaškega zaliva.
Prosta nedelja spet prinese čas za raziskovanje, ki ga je nujno potrebno izkoristiti. Pokonci me spravi misel o kolesarskem podvigu visoko pod hribe.
Pozno zjutraj se okrepčam s polnozrnatim obrokom, da ne bo »cuker« prehitro padel, potem pa zajaham črnega konjička, ki gre na moj nožno-ovsenokosmični pogon.
Začnem v Modreju pred domačo hišo s pogledom na smaragdno Sočo in vzpon se začne že po dveh kilometrih v vasici Prapetno. Od tu je zelo lep pogled proti Tolminu na desni in Volčami na levi. Nad Volčami se vije proti Kobaridu greben Kolovrata, kjer je potekala soška fronta in je urejen muzej na prostem Fundacije Poti miru v Posočju. Na desni v ozadju kuka ven najdaljši greben v Julijskih Alpah z najvišjim vrhom Kobariškim stolom.
Nad Tolminom se dviga grič Kozlov rob, na katerem stoji Tolminski grad. Skozi zgodovino je imel različne vloge: v času kmečkih uporov je predstavljal fevdalno oblast, med soško fronto pa je bil ključna opazovalna točka pri obrambi tolminskega mostišča. Danes je namenjen rekreaciji krajanov in turistov, kjer je na sprehajalni poti na Grad urejena zgodovinsko naravoslovna pot. Ta nas seznani z znamenitostmi Kozlovega roba in Tolminske.
Vrh, ki stoji desno od Kozlovega vrha se imenuje Vodel. Levo za njim je Mrzli vrh, desno pa Rdeči rob. Na Mrzlem vrhu si lahko ogledamo muzej na prostem po Poti miru, Rdeči rob pa slovi po škrlatno obarvanih skalah ob sončnem zahodu. Pogled nazaj proti Mostu na Soči izžareva moč turkizne barve bistre hči planin.
Moja pot se nadaljuje proti Ljubinju, kjer je odcep za planino Stador. Na zemljevidu na križišču si lahko ogledamo, kaj nas še vse čaka. Do Stadorja, kjer se odcepi pot na Kobiljo glavo, je cesta asfaltna, naprej pa makadamska z deli asfaltiranih strmih klancev. Največ višine pridobimo do planine Stador, zato si ves čas prigovarjam, da je boljše da sem tu, kakor doma na kavču. Po vztrajnem boju moje noge zmagajo nad glavo. Vmes za oddih slikam čudovito naravo in nabiram gozdne jagode, medtem pa se iz Kobale spuščajo padalci.
Od Stadorja do Loma poteka ravna cesta, med Lomom in Kukom pa je nekaj strmih klancev. Drevesa se bahajo s svojimi košatimi krošnjami in pred planino Kuk se odpre pogled na gore. To mi da energije še za zadnji vzpon. Planini Lom in Kuk sta največji goveji planini v Posočju, kjer se pase okoli 70 krav molznic. Polovico pridelka, Tolminca in skute prodajo v sirarni. Na Kuku je bil zgrajen sodoben hlev po furlanskem potresu, medtem ko so na Lomu manjši lastniški hlevi. Pašna sezona se začne konec maja, konča pa konec septembra.
Premagam še zadnji klanec nad planino Kuk, potem pa le še po ravnem do koče. Koča se za stalno odpre 18. junija. Peš se lahko pride poleg moje kolesarske poti tudi iz Tolminskih Raven mimo planine Plazje, kjer je pot veliko lepša in bolj razgibana. Za prave gorske kolesarje pa se po tej splača iti dol. Nad planino se dvigajo strma pobočja okoliških gora, v katerih so nanizani naslednji vrhovi - desno stoji nekoliko osamljen Zabiški Kuk, v ozadju se skriva vrh Vogla, tik nad planino pa se bleščijo Vrh Krnic, preval Globoko, Rušnati vrh, Meja in preko dvatisoč metrov visok Vrh nad Škrbino. V ozadju boste v lepem vremenu hitro opazili Krn ter Kaninsko pogorje. Pot se lahko podaljša tudi proti Rodici, Črni prsti in Kobli do Soriške planine.
Pija Zalokar