Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ortler, kraljevska gora

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Avstrijski častnik Franz Haller, v ledenih rovih pod vrhom si je uredil fotolaboratorij -najvišji na svetu

ponedeljek, 13. junij 2011, ob 00:00, Matija Turk, ogledov: 3882

Matija Turk: Ortler (italijansko Ortles, 3905 m) je najvišji vrh istoimenske gorske skupine, ki leži južno od doline Vinschgau na južnem Tirolskem. To je gora, ki privablja poglede in vzbuja občudovanje. Odeta v večni led in sneg se blešči daleč in visoko nad vsemi. Nekdaj najvišji vrh Avstro-Ogrske ima za prebivalce južne Tirolske velik simbolni pomen. Imenujejo ga König Ortler – kralj Ortler.

Odkar se je nanj leta 1804 kot prvi v družbi še dveh spremljevalcev povzpel lovec Josef Pichler, se je na Ortlerju odvilo že nešteto zgodb, polnih poguma, sreče in veselja, pa tudi tragedij in najbolj nesmiselnih vojnih dejanj. Gora do danes ni izgubila svoje privlačnosti, v lepih poletnih dneh privablja vsako leto znova številne gornike in alpiniste. Večina se nanjo povzpne iz vasi Sulden preko severnega skalnatega grebena Tabaretta. Ta pristop velja za najlažjega. Bolj izkušeni se odločijo za vzpon po jugovzhodnem grebenu Hintergrat, ki ga je leto dni po prvem pristopu prav tako prvi preplezal že omenjeni Pichler. Med alpinisti je visoko cenjena zlasti severna stena, 1200 m visoko ledeno pobočje, nad katerim kot Damoklejev meč grozeče visijo seraki Zgornjega Ortlerjevega ledenika. Leta 1931 sta jo, po spodletelem poizkusu vodilnega lednega plezalca tistega časa, Willa Welzenbacha, uspela preplezati Hans Ertl in Franz Shmid. Slednji se je v zgodovino alpinizma z velikimi črkami skupaj z bratom Tonijem zapisal predvsem po prvem vzponu čez severno steno Matterhorna. Za podvig v Ortlerju sta se Ertl in Schmid v Sulden iz Münchna pripeljala s kolesi, steno, ki doseže naklonino do 70º, pa sta zmogla s klasičnim cepinom in derezami brez sprednjih zob.

Ortler je svojo vlogo branika južne Tirolske upravičil v letih prve svetovne vojne. Fronta med Italijo in Avstro-Ogrsko, ki se je začela nedaleč stran na tromeji s Švico, se ni ustavila pod ledenimi grebeni in Ortler je postal najvišje bojišče prve svetovne vojne. Po zaslugi avstrijskega častnika in neutrudnega fotografa Franza Hallerja, ki si je v lednem rovu tik pod vrhom uredil fotolaboratorij, so nastale neprecenljive fotografije o življenju in bojevanju v ledu in snegu. Po nižjih vrhovih v okolici so sledovi oddaljenih vojnih dni še presenetljivo dobro vidni, na Orlterju pa lahko pozorno oko danes opazi le še ostanke tovorne žičnice pri koči Payer in bivaku Lombardi.
 
Želja postane resničnost
 
Vse kar sem bral ali slišal o tej gori, je v meni povsem samoumevno vzbudilo željo, da jo nekoč obiščem. A kot se rado zgodi, je želja na uresničitev čakala vrsto let. Naposled je le prišel čas in nekega poznoavgustovskega dne, ko je bilo za južno Tirolsko napovedano jasno in stabilno vreme, sva z Renejem navsezgodaj krenila na dolgo pot v Italijo.  Tik pred ciljem sva s ceste, ki se vzpenja proti Suldnu, prvič zagledala najino goro in njeno srhljivo severno steno. Vzdušje so kvarili le temni oblaki, ki so se kopičili na nebu in spoznanje, da vreme kljub idelani napovedi ni ravno obetavno. Pod večer sva prispela do koče Payer na višini 3029 m. Zunaj ni bilo žive duše, zato pa je bila jedilnica toliko bolj polna. Prisedla sva k dvema gospodoma in kaj kmalu smo začeli debato. Prvi je bil iz Gradca, drugi iz Bozna. Prvi je presenetljivo dobro poznal naše gore, drugi pa je dajal vtis, da še Dolomitov ne pozna prav dobro. Ni trajalo dolgo, da sem ugotovil, da mu je tuje le italijansko poimenovanje dolomitskih vrhov. Ko sem ga vprašal, kako to, da ne pozna italijanskih imen, če pa vendar živi v Italiji, se je le nasmehnil. Južni Tirolci se očitno še vedno nočejo sprijazniti z življenjem pod italijansko »krono«.
 
Dan, ki bi bil težko lepši
 
Zjutraj sem vstal pred drugimi, stopil na prag koče in na veliko veselje uzrl jasno zvezdnato nebo. V miru sem pojedel in se pripravil na vzpon. Ob pol šestih je koča nenadoma oživela. Oskrbnica je postregla zajtrk, nato pa se je začel direndaj v predprostoru, kjer so se hoteli vsi naenkrat opremiti za pot na vrh. Še v trdi temi sva med prvimi krenila na pot. Ob svetlobi čelnih svetilk sva napredovala po grebenu proti ledeniku. Zvezde na nebu so počasi bledele in silhuete gora na vzhodu so se vse jasneje zarisovale v rdečkasti svetlobi vzhajajočega sonca. Medtem ko sva se ob vznožju ledenika navezovala, naju je prehitelo nekaj navez, v glavnem gorskih vodnikov s klienti. Čez ledenik se je v vpadnici serakov vila široka gaz, ki je prečkala nekaj večjih razpok. Pod seraki je gaz zavila levo ter se čez strm led povzpela proti bivaku Lombardi. Na tem najbolj strmem in ključnem mestu ledeniškega vzpona (t.i. Bärenloch) je bil led tako trd, da se je cepin kar odbijal od njega. Počasi sva se vzpenjala višje in višje, vse do naslednje strme stopnje, za katero se začne položnejši svet, ki se izteče v vršni greben. Večkrat sva se ustavila, uživala v razgledih, ki nama jih je nudilo prečudovito vreme in kristalna vidljivost ter občudovala ledeniški svet. Nad dolino, ki je bila še vedno pogreznjena v jutranjo senco, so globoko pod nama plavali beli oblaki. V daljavi so se bleščali nešteti vrhovi in na zahodu sem prepoznal staro znanko Piz Bernino. Z desne sva, sledeč zanesljivi gazi, obšla s seraki ovešeno ledeniško kopo in se usmerila proti vršnemu grebenu. Nekatere naveze so se že vračale, vrh je bil na dosegu roke in ob prijetnem spoznanju, da dolga pot ne bo zaman, sva čez nekaj trenutkov stopila na greben in se zazrla v prelep prizor, ki se nama je odprl onkraj gore. Kot na dlani so se vrstili vrhovi Monte Zebrù (3740 m), Königspitze (Gran Zebrù, 3859 m) in Monte Cevedale (3769 m), med katerimi je izstopala piramidasta Königspitze, podoba idealne gore. Stala sva na vrhu, po grebenu Hintergrat so prihajale nove naveze, megle iz dolin so se dvigale višje in višje ter se začele kopičiti ob vrhovih. Napočil je čas za povratek. V dolino sva se vrnila z zadovoljstvom in zavestjo, da sva na Ortlerju doživeli dan, ki bi bil težko lepši.
 

 

INFO: Ortler 3905 m, normalni pristop iz Suldna

Izhodišče je večje parkirišče na začetku vasi Sulden (1840 m). Mimo cerkvice Sv. Gertrude, pred katero stoji spomenik ponesrečenim na Ortlerju (kovinska knjiga z imeni žrtev), se po sprva udobni, položni sprehajalni poti odpravimo proti koči Tabaretta. Ob vznožju morene ledenika Marlet je udobnega sprehoda konec, začne se strm vzpon do koče Tabaretta (2556 m, privatna last). Od tu nas zopet položnejša pot vodi čez melišča proti severozahodu do vznožja grebena, po katerem v kratkem prispemo do koče Payer (3029 m, last CAI). Od koče Tabaretta vodi do koče Payer tudi zelo zahtevna zavarovana plezalna pot.
Od koče Payer poteka vzpon po kopnem skalnatem grebenu, ki je sprva lahek, nato pa postaja proti koncu vse težji (I-II, mesto III, svedrovci za varovanje). Na enem mestu je v pomoč jeklenica ter pri vzponu na grebenski stolp verige. Greben je dolg, izpostavljen, mestoma krušljiv, na težjih mestih je skala zglajena. Težave se v primeru snega in ledu znatno povečajo. Na koncu grebena nas pot vodi preko melišča desno do vznožja ledenika. Običajno dobro zgažena smer po ledeniku v začetnem delu poteka v vpadnici serakov (nevarnost lomljenja ledu), pod katerimi zavije levo in se čez strm led (Bärenloch) dvigne na uravnavo nad bivakom Lombardi (3316 m). Sledi enakomerno strm vzpon proti desni, ki ga prekine kratka strmejša stopnja, za katero se odpre obširen položnejši svet. Z desne obidemo ledeniško kopo in se usmerimo levo proti vršnemu grebenu, po katerem brez težav dosežemo vrh, na katerem stoji križ. Sestopimo po smeri vzpona. Delikatni sestop čez Bärenloch si lahko prihranimo s spustom čez 15 m steno pod bivakom Lombardi. Sidrišče je urejeno.

Normalni pristop na Ortler je zahtevna kombinirana tura, primerna za izkušene gornike. Ledenik ima predvsem v spodnjem delu razpoke, zato je ledeniška naveza nujna. Ob dobri vidljivosti je orientacija lahka, v megli pa hitro postane problematična (zlasti če skrenemo iz uhojene smeri). V primeru nenadnega poslabšanja vremena nam lahko težavni in strelam izpostavljeni greben Tabaretta onemogoči varen umik. Zato je stabilno vreme in zgodnji odhod iz koče pogoj za varno turo.

                                                                  Besedilo in fotografije Matija Turk

 

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 1-2 (januar-februar) leta 2009

 

 

eXTReMe Tracker