Peter Podgornik: Naslednja postaja pri urejanju vodniške literature po primorskih stenah je med plezalci dobro znana planina Zapotok, ki že dolga leta občasno zaživi le v poletnih mesecih.
Priljubljeni cilji med plezalci so smeri v severozahodni steni Srebrnjaka in Zapotoškega vrha, kjer ne manjka smeri zmernih težav v dokaj dobri skali in čudovitem okolju. Pozimi nas v skalni pregradi Skok pod Zapotokom čakajo ledni slapovi, par lažjih je tudi nad planino Zapotok, blizu je še grapa v Zgorelcu
Odprta proti severovzhodu je dolga stoletja planina Zapotok (1385 m) v poletnih mesecih pomenila preživetje domačinom iz Trente. Po sočnih pašnikih so pasli črede ovc in koz visoko pod večinoma neprehodne grebene, ki predstavljajo naravno pregrado in le na nekaterih mestih dopuščajo lažji prehod v sosednje doline. Nošnja sena z visokih senožeti, sira s planine, delo v gozdu in na skromnih njivah Zapodna je bil ritual, ki se je vlekel skozi stoletja. Po starih zapisih je bila prva planina višje, na nekoč sončnih pašnikih med Zgorelcem in Skutnikom. Bil je to čas, ko so se v Trenti ukvarjali z rudarstvom in fužinarstvom. Pozneje so planino preselili nižje, kjer je sredi velike jase na gozdni meji delovala stoletja dolgo. Svoje lese je zaprla leta 1969, od nekoč treh staj je ostala le ena, ki ponuja danes borno zatočišče lovcem in gornikom. Pod njo izvira studenec, ki v Skoku napaja Zapotoške slapove in nižje V koncu ponikne v strugo Suhega potoka. Naprej po Zapodnu se nadaljuje suha struga skozi Zadnjo Trento proti izviru Soče, od koder pripelje mimo planine Zapotok markirana pot v smeri proti Bavškemu Grintavcu in Bavšici.
Poleg znanih prehodov lovcev in pastirjev na vzhodnih, južnih pobočjih in grebenih omenjenih vrhov je v senčnih stenah nad planino Zapotok dolgo vladal mir. Prvi zapisan vzpon v severozahodni steni Srebrnjaka sta opravila Gustav Renker in Jozef Sturm avgusta 1910 leta. Po preplezani steni sta dosegla Zahodni vrh Srebrnjaka, prečila greben proti severovzhodu do glavnega vrha Srebrnjaka in potem sestopila v smeri Spodnje Trente. Par let za njima je Henrik Tuma v družbi zvestega vodnika Jožeta Komaca - Pavra sestopal s Trentskega Pelca in preko stene Ribežnov navzdol na takrat polno živečo planino Zapotok (328 ovc in 277 koz). Tuma je v družbi domačinov načrtno obdelal večino okoliških vrhov in grebenov, kot sam omenja je ob enem teh obiskov Zapotoka opazoval severno steno Srebrnjaka v območju markantne votline, žal mu je takrat zaradi slabega vremena zmanjkalo časa.
Večinoma senčne stene nad Zapodnom so doživele plezalni razcvet kmalu po koncu druge svetovne vojne. Gotovo se je z vzponi jeseniških in potem drugih plezalcev začelo raziskovalno obdobje v teh do takrat med plezalci večinoma neznanih stenah. Zanimivo je brati zapiske s takratnih plezalnih taborov v Trenti, v njih začutiš skromnost in energijo generacije, ki se počasi poslavlja. Ob pripravi tega prispevka mi je z informacijami pomagal Franc Primožič (81 let), eden izmed tržiških plezalcev, ki so v koncu štiridesetih let na republiških plezalnih taborih skupaj z plezalci iz drugih delov Slovenije sodelovali pri plezanju novih smeri v trentarskih stenah.
Smeri zmernih težav z dokaj dobro kamenino so postale pravi magnet za plezalce vse do današnjih dni. Plezalni tabori so tu postali nekaj normalnega na poti od začetnika proti izkušenemu plezalcu. Stene so kljub množici smeri ostale dokaj čiste, žal pa je edina ohranjena staja nekdanje planine kljub nekajkratnim popravilom v zelo slabem stanju. Narava je tu opravila svoje in samo vprašanje časa je še, koliko poletji bodo plezalci lahko sanjarili pod streho nekoč trdne planine Zapotok.
Taborjenje in podobne aktivnosti so zaradi zakonov, ki veljajo v Triglavskem narodnem parku, tu lahko zelo sporne!