Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sfinga kot odgovor na uganko slovenskega filma

PREMIERA, Kolumna - Samo Rugelj: Kaj je značilnost Filmografije slovenskih celovečernih filmov 1931–2010 (ki je izšla pred kratkim) v primerjavi s prihodnjo filmografijo slovenskih filmov, ki bo izšla čez kakih pet do deset let?

... Vsekakor to, da gre najbrž za zadnjo filmografijo, ki je imela za standard umestitve zgolj tiste slovenske celovečerne filme, ki so bili, poleg tega, da so bili javno predvajani, tudi posneti ali preneseni na 35 mm trak. Filmski trak kot končna faza filma, namenjenega za kinematografsko predvajanje, seveda že kar nekaj let ni več edina možnost, v prihodnjih letih pa se bo filmska pokrajina v tem smislu gotovo bistveno spremenila, saj se zna zgoditi, da bo v prej kot petih letih pri nas predvajalski standard postala digitalna kopija filma in se bo tista na filmskem traku uporabljala samo še za tiste (zastarele) kinodvorane, ki si še ne bodo uspele priskrbeti digitalnega projektorja (po možnosti takega, ki omogoča enostavno nadgradnjo še za 3D predvajanje).

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, ali bo v novo Filmografijo potrebno vključiti tudi tiste pretekle celovečerne filme, ki so že bili predvajani zgolj z digitalnega medija (denimo Na svoji Vesni), vsekakor pa je eden prvih filmov, ki se bo notri znašel zaradi novega, digitalnega standarda, izvrstna Sfinga, ki se je pred nekaj tedni začela predvajati na posameznih slovenskih kino lokacijah. In kaj je Sfinga? Hja, če ste vsaj malo nagnjeni k simboliki, je boste v tem filmu našli zvrhan koš. Kot prvo je to celovečerni igrano-dokumentarni film o zadnji skrivnosti triglavske stene, Sfingi, seveda, zahtevni steni, ki jo je naveza Mahkota-Ščetinin z uporabo vseh tedanjih tehničnih pripomočkov uspela premagati šele leta 1966. Če se spomnimo, da sta bila prva dva slovenska filma igrano-dokumentarna (V kraljestvu Zlatoroga, 1931 in Triglavske strmine, 1932) in sta imela za svojo temo hribolazenje in Triglav, potem je Sfinga v več kot pravem trenutku, ob prihajajoči osemdesetletnici prvega slovenskega celovečernega filma, obudila tudi spomin na te pionirske čase, tako v gorniškem kot filmskem smislu. Kot drugo, Sfinga z zgodovinskim vzporejanjem naveze iz leta 1966 (v Sfingi sta jo upodobila brata Marenče) z navezo Kresal-Kajzelj iz leta 1995, ki je Sfingo kot prva preplezala v prostem slogu, tehnične pripomočke pa uporabljala samo za zavarovanje, kaže, kam se je v tem času uspel razviti alpinizem in njegova filozofija (takojšnja klasika so prizori, ko prva naveza v poč zabija klin, druga naveza pa »trideset let kasneje« taisti klin izbija iz nje, da se Gregor Kresal, sicer scenarist, idejni vodja projekta in zmagovalec te stene v prvi osebi, lahko prime zanjo in se potegne čez posebej zahtevno mesto). Kot tretje je v Sfingi več frajerjev kot v vseh slovenskih filmih zadnjih dvajset let skupaj, saj zaključne minute razkrijejo, da so imele praktično vse epizodne, cameo vloge, globlji pomen in da so vsi »igralci« (brez izjeme gre za naturščike, razen glasu, ki ga je Sfingi dala Polona Juh) s Sfingo ali pa hribi usodno povezani, bodisi da so jo prvi preplezali sami ali pa so še sedaj najmlajši, ki so jo zmogli. Tip, ki si je pred pol stoletjem zadal, da bo Sfingo premagal, Ante Mahkota, pa je itak poseben model, kakršnih ne delajo več, saj je bil v svojih časih namreč generalni direktor Dela, izmislil pa si je tudi Jano, akcijo Sto žensk na Triglav in akcijo Podarim dobim, da o tem, da je poročil eno najbolj zaželenih žensk tedanje Slovenije, Marjano Deržaj, kamor cika komad Poletna noč, ki se vije skozi film, niti ne govorim. (Zaključne minute filma, ko se resnični akterji obeh navez menijo na vrhu, so tako nabite z emocijami, da pozabimo, da nas je na začetku filma morda zmotila amaterska igra naturščikov.) Kot četrto je vsebinska zasnova Sfinge v primerjavi s filmskimi scenariji osamosvojene Slovenije precej neobičajna, saj za razliko od zmedenih, depresivnih, bleferskih, zafrustriranih, lenih itn. glavnih junakov, ki smo jim bili večinoma priča v teh letih, »Sfingini dečki« posedujejo prvinski optimizem, energijo in željo po zmagi. Kot peto pa je Sfinga še en projekt gverilskega filmanja (tretji celovečerec Vojca Anzeljca v produkciji Saša Kolariča), ki dokazuje, da je v Sloveniji pri filmu "manj pogosto več", in da filmi »za sendviče in pivo« pogosto za nekaj razredov presežejo tiste, ki so spodobno financirani (in na koncu izpadejo kot izdelki brez barve, vonja in okusa). Sfinga je pač tako izjemno zapakiran in realiziran projekt (od izjemno zahtevnega snemanja v stenah /direktor fotografije Matej Križnik/, prek glasbe Siddharte do vnovičnega ponatisa knjige Anteja Mahkote o njej), da je šokantno, da dejansko sploh ni dobil denarja na Filmskem skladu, ampak je, merjeno s klasičnimi filmskimi vatli, iz AV sklada na Ministrstvu za kulturo, ki pretežno sofinancira manjša avdiovizualna dela, dobil zgolj nekaj drobiža. Sfinga je prvovrsten dokaz predanosti življenju, delu in filmu, film, ki bo ob kakih obletnicah svojega nastanka, za razliko od večine drugih slovenskih filmov, ki so bili posneti po letu 1991, gotovo doživljal vnovične projekcije. Sfinga je najbolj pravilen odgovor na uganko slovenskega filma.

Samo Rugelj

  ...06.2011


Vse naše (po)objave o projektu SFINGA


Za zadnje strani zadnje številke revije PREMIERA

Stolpec OCENA: Sfinga ima najvišje ocene
 


Turneja filma SFINGA se nadaljuje

Ljubljana, Kolosej:
• projekcije bodo vsaj še do srede, 22. junija, ob 19.55.

Pivka, Kino Pivka:
• v četrtek, 23. junija, ob 19. in 21. uri.

Bled, Info središče TNP:
• v sredo, 29. junija, ob 21. uri - prva projekcija z angleškimi podnapisi.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti Sfinga

1 komentarjev na članku "Sfinga kot odgovor na uganko slovenskega filma"

Mitja Pečovnik,

Zadnji stavek te kar malo posede na tla! Ko o filmu tak članek napiše v.d. direktorja na novo ustanovljenega slovenskega filmskega centra, so kakšne dodatne besede verjetno odveč. Nekateri ljudje pač znajo gledati film iz več zornih kotov in filmski kritiki gotovo spadajo med njih. Po dveh ogledih - drugič sem Sfingo pred nekaj dnevi videl v Koloseju, (zares izvenserijska "dcp." projekcija), lahko priznam, da na mnogo stvari, ki so tu zapisane sam nisem niti pomislil. Pika na i in klofuta slovenski pregovorni fovšariji je pa verjetno skupna ocena treh kritikov, ki film uvrščajo med dva najvišje ocenjena filma med vsemi, ki se ta hip rolajo v našem največjem kino kompleksu. Epsko in emocionalno! Točno tako kakor so zapisali.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti