Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Naskok na Elbrus najvišji vrh Kavkaza

sobota, 21. september 1935, ob 19:29, Boris Štupar, ogledov: 2347

Življenje in svet (1935) - Andre Pierre: Pripomnimo najprej, da spada ta vzpon med najodličnejše, kar jih je možno napraviti na naši celini, in da je Elbrus že davno izzival ljudi.

Šele leta 1868, torej precéj za Mont Blancom, je Anglež Douglas Freshfield dospel prvi na vzhodni vrhunec Elbrusa, ki je nekoliko nižji od pravega viška (5595 m).
Za njim je malo kateremu ljubitelju gorâ uspelo ponoviti to junaštvo. Pod staro vladavino jih štejejo samo kakih 50, po večini tujci. Čudna stvar: šele po revoluciji, zlasti v poslednjih dveh letih se je alpinizem v SSSR znatno razvil. Tu pa je tudi za dobil poseben značaj. To ni bistveno individualen sport ali tak, da bi ga gojile majhne skupine (zadosti petične, da morejo
plačevati vodnika in nositi razne stroške), pač pa je kolektiven šport: današnji Rusi hodijo na hribe najrajši v velikih množinah in takim pohodom pravijo »alpinijade«.

Prva alpinijada se je vršila l. 1925. Zbralo se je 18 oseb, ki so pod vodstvom prof. Nikoladzéja iz Tiflisa prilezli na Elbrus. L. 1928 se je poskus uspešno ponovil: 17 učencev vojaške šole v Tiflisu ga je doseglo. Vendar spadajo »množestvene« hoje na gore šele v l. 1933 in 1934. Poglejmo najprej, kakšna je bila predlanska alpinijada. Pod pokroviteljstvom poverjenika narodne obrane, Vorošilova, je jetnišnica rdeče armije organizirala v avgustu pravi pohod. Sto devet krepkih in prej izurjenih vojakov se je odprave udeležilo. Tri naskakovalne kolone so odrinile 11. avgusta iz krajev, ležečih v soseščini gorskega sklopa: iz Nalčika, Kislovodska in iz Batalpašinska. Sodobni dnevniki so zasledovali zanimivi poskus in poročali, da so od 109. prišli 103. brez težav v zavetišče v višini 3200 m. Naslednjo kočo, »Enajstih«, tisoč metrov više, je doseglo 99 mož , torej neznaten izpadek do 4200 m. Po koreniti zdravniški preiskavi, ki je izkrčila 12 udeležencev, so ostali nadaljevali pot. Ponoči 22. avgusta ob 11° pod ničlo.
Še nikoli niso snežna pobočja Elbrusa videla tolike falange, čeprav je postala hoja jako naporna, ni nihče zaostal do »Pastuhove«, koče v višini 4800 m kot Mont Blanc. S podvojeno voljo so hribolazci prišli na prelaz, ki loči oba vršaca na višini 5320 m. in sicer po številu 81. Ker so se težkoče večale, jih je priplezalo 64 do 5500 m. Nato še zadnja, slavna postaja: 58 mož se je povzpelo na najvišji vrh, kjer so zasadili v brezmadežni sneg 2 m visoko rdečo zvezdo.

»Alpinijada« rdeče vojske je na ta način postavila svetoven rekord. Sicer pa so udeleženci po velikanskem naporu še to dosegli, da so ostali 45 minut navzlic silnemu mrazu in pišu, ki po navadi že po 5 minutah prisilita hribolazce, da se vrnejo nizdol. Zdravniki so jih preiskali in jih našli čisto zdrave; posamezni so se celo zredili.
Predlanski rekord je seveda vzbudil velik odmev po vsej Rusiji. Premagani Elbrus je vabil vse poglede. Proletarsko turistično društvo je skušalo lajšati izlete. Dvonadstropen hotel je zgradilo kakih 15 km od gore za zbirališče in odhodišče. Kočo »Krugozor« so uredili kar se da udobno. Prav tako so povečali obe Inturistovi koči.
Poleti 1934 se je organiziralo precej alpinijad, včasi dokaj daleč od Kavkaza. Navaja se celo primer, da je skupina hribolazcev prikolesarila od Leningrada pod kavkaško pogorje. Rekord prejšnjega leta je bil obilno posekan: 375 gorolezcev, tako civilnih kakor vojaških je prišlo do obeh vršacev. Med njimi je bilo okoli 50 profesorjev znanstvenih zavodov v Leningradu in Moskvi, ki so raziskovali tako jakost kozmičnih žarkov kakor odpornost človeškega srca proti gorski bolezni.
Tudi tokrat je planinski oddelek rdeče armade odnesel palmo. Druga alpinijada se je razdelila v tri odseke. Od 92 mož prvega vala jih je 84 pririnilo na vrh. Uspeh je bil sijajen in izpodbuden za druge. Tri dni kasneje se je drugi odsek spustil na pot in primerilo se je, kar se je zdelo skoro nemogoče: od 102 hribolazcev jih je 100 prispelo na vrh. Ali se da še bolje uspeti?
Tretji odsek je odrinil ponoči 1. sept, iz koče »Enajstih«. Bilo je 93 mož, na vsakih 10 po en vaditelj. Hoja počasna, ritmičnai na vsakih 40 m eno minuto oddiha. Po koči »Pastuhova« (5000 m) so se skupinice bolj počasi dvigale: vaditeljeva piščal je ustavila kolono vsakih 15 metrov.
Eden izmed vaditeljev, Mihael Rom, je v »Izvestjih« popisal naporno plezanje: »Ne oziram se, da bi si ogledoval veličastno panoramo velikega gorstva; v ta namen bi moral napraviti nepotrebno kretnjo: glavo obrniti. Najmanjši drobec energije si čuvam. Le tako je mogoče prispeti na vrh. In pri vsem tem mi sile poidejo po 10 do 12 korakih. Piščal, ki dovoli minuto odmora, je kakor rešilna kotva«.
Na sedlu, ki loči oba vrhunca, si je četa privoščila eno uro počitka. Odonod (5320 m) je bilo prelesti še nad 300 m. Hoja se spet prične, vsakih 10 korakov malo postojé in po zadnjem naporu obstanejo na široki skalnati planoti:
»Vodja ekspedicije zapiše imena vseh, ki so prispeli. Nazadnje pristopi vaditelj Pisarev kot poslednji člen kolone; dvema onemoglima tovarišema pomaga priti na smoter; vsi trije se bližajo vrhuncu. Skoraj črn je od sončne pripeke in oči se mu svetijo v trudnem obrazu, ko Pisarev z nasmehom vzklikne: »No, pa smo dosegli 100 %, o katerih smo sanjali!« Nemogoča stvar se je uresničila.
Brezžični vojaški brzojav je takoj raznesel novico po vsej deželi. Kljub utrujenosti in vetru, ki ga je rezal v obličje, plane Rom k operaterju: »Halo, halo, Moskva, Izvestja. Ta radiogram vam pošilja vaš dopisnik, ki stoji na vzhodnem višku Elbrusa«.
Takšen skupinski uspeh moramo kar občudovati: triumf vaj in strogorednosti. Alpinizem si bo l. 1935 gotovo priboril novih zmag in privabil novih privržencev. Že slišimo, da se je 500 kolhozovskih kmetov vpisalo za plezanje v prihodnjem poletju (1935). Koliko Francozov jih bo hotelo posnemati? Jaz bi si želel, da bi ta moj članek pripravil nekatere člane našega Planinskega udruženja na pot proti Kavkazu. Vrnili se bodo domov s čudovitimi spomini in z upravičenim ponosom, da so stali na najvišji gori v Evropi.

Nekoliko skrajšan članek iz novega francoskega obzornika za slovanske stvari »Est« , ki ga ureja Georges Petit.

Prevedel in pripravil A. Debeljak
 

eXTReMe Tracker