Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tudi drevesa cvetijo (2.)

Arhiv G - L: Gorski vrtovi


Moški cvet smreke od blizu


Cvet smreke je še pokončen, kot storž se bo povesil.


Macesnovo čudo


Macesnove jesenske barve so polepšale Okrešelj


Popki moških socvetij črnega bora


Od tu izvirajo milijoni zrnc cvetnega prahu (rdeči bor)


Polegla vrsta brina - sibirski brin, fotografiran na Snežniški planoti

 

četrtek, 9. junij 2011, ob 05:30, Alenka Mihorič, ogledov: 12668

Gorski vrtovi: Marsikateri sprehajalec ali planinec ne opazi, kako so tudi cvetovi dreves lepi. Celo cvetovi iglavcev, ki nekaterim ljudem delajo zdravstvene probleme zaradi alergije na cvetni prah.

V prejšnjem sestavku o drevesih sem pisala o listavcih (botanično sistemsko poddeblo kritosemenk), tukaj pa se bom posvetila mnogo skromnejši skupini dreves, iglavcem (poddeblo igličastolistnih golosemenk). Nekatere vrste iglavcev, kot so na primer gladki bor, ciprese, čuga, mamutovec, metasekvoja in ginko, sadijo v parkih in vrtovih, a tu in tam se lahko brez volje človeka naselijo tudi v divjino, zato pravimo, da podivjajo.

Borovke (Pinaceae) so družina, ki ima v naših krajih štiri samonikle (tiste, ki se v naravi razmnožujejo brez posredovanja človeka) rodove: smreko, jelko, bor in macesen. Pri cvetovih je med njimi precej podobnosti, verjetno jih lažje razlikujemo po storžih oziroma češarkih. Ko se njihove luske razširijo, iz njih zelo rade pobirajo semena ptice, na primer krivokljuni, pa tudi veverice. Človek pa se rad posladka s pinjolami, semeni sorodne vrste, pinije, ki pri nas v naravi ne raste, precej dreves pa je posajenih v Primorju.

Navadna smreka (Picea abies) sicer raste od nižine do visokogorske gozdne meje povsod po Sloveniji, a samonikla je le v Alpah in visokem krasu (Snežniška planota, Trnovski gozd, Kočevsko), drugod jo je nasadil človek, saj hitro raste in je zato gozdarjem komercialno zanimiva. Ima enospolne cvetove, ki so večinoma na zgornjem delu krošnje. Ženski cvetovi so živo karminasto rdeči, do 2 cm dolgi, iz njih se razvijejo navzdol viseči, 10 – 18 cm dolgi storži. Moški cvetovi so rumenkasti in oddajo velike količine cvetnega prahu.

Največ ženskih cvetov je na vrhu smreke V času cvetenja se z moških cvetov siplje veliko rumenega prahu, posebno v vetrovnem vremenu.

Bela jelka (Abies alba) se od smreke loči predvsem po manj bodečih iglicah, ki pri mladih vejah rastejo navidezno dvoredno. Skorja na deblu je bolj gladka kot pri smreki, storži pa tudi pri dozorevanju ostanejo pokončni. Drevo raste v mešanem gozdu sredogorja in potrebuje globoko zemljo. Ni še prav veliko let, odkar sem izvedela, da hojev med (kot tudi gozdni in smrekov med) sploh ni nabran na cvetovih dreves, ampak čebele zbirajo izločke drobnih žuželk, ki živijo na vejah (imenovane mana), ter kapljice lepljive tekočine, ki jih izločajo deli listov (imenovane medena rosa).

Moški cvetovi so pri jelki nameščeni bolj zgoščeno kot pri smreki. Mlad storž gojene vrste jelke

Navadni macesen (Larix decidua) je predvsem gorsko drevo in edini iglavec, ki mu pozimi iglice odpadejo. Pred tem se obarvajo živo rumeno in v gorah poživijo pokrajino. Sredi pomladi zacveti, še predno se povsem razvijejo šopki zelenih iglic. Tudi macesen ima živo rdeče ženske cvetove in manjše rumene moške cvetove. Storži so dolgi le do 4 cm. Drevo slovi po kvalitetnem lesu.

Macesnova vejica nosi veliko rumenih moških cvetov. Iz ženskih cvetov bodo nastali majhni macesnovi češarki. Ko macesen cveti, se postopno razvijejo tudi šopki sveže zelenih iglic.

Črni bor (Pinus nigra) ima rad prisojna in suha pobočja z apnenčasto podlago. Ima najdaljše iglice med bori, dosežejo celo 16 cm in so nameščene po dve skupaj. Tudi storži (češarki) so večji kot pri drugih borih. Ženska cvetova sta običajno po dva na koncu vejice, rjavo rdečkasta; moških pa je veliko v šopih. Lubje je temno sivo, mestoma črno.

Popke na koncu vejice črnega bora ščitijo luske in smola.   "Rožice" moških socvetij na črnem boru so prav dekorativne.

Rdeči bor (Pinus sylvestris) je pri nas najbolj razširjena vrsta bora. Ime je dobil po rdečkasto oranžni skorji zgornjega dela debla in vej. Krošnje so lahko zelo raznolike in nepravilnih oblik. Moška socvetja imajo veliko cvetov v vretenu skoraj na koncu vejic. Na koncih drugih vej so mnogo manj opazni temno rdeči ženski cvetovi, po dva skupaj, a vsak na svojem peclju. Iz njih se razvijejo manjši češarki, ki so sprva zeleni ozki stožci.

Večina moških socvetij rdečega bora je na koncih vej.   Ženski socvetji na rdečem boru sta majhni in od daleč neopazni.

Ruševje (Pinus mugo) je bolj grm kot drevo in je prilagojen ostrim podnebnim razmeram v visokogorju. Ponekod raste tudi višje od 2000 metrov. Cvetovi in češarki so podobni tistim, ki krasijo rdeči bor. Planinci se pogosto jezijo na ruševje, ki hitro preraste označene poti in prečkanje z rušjem poraslega pobočja je prava muka. Pa še oblačila dobijo nezaželeno smolnato darilo. Grm je v resnici precej invaziven, saj na svojih rastiščih nima prave konkurence.


 Ruševje je skromno glede rastnih pogojev; potrebuje le sonce in prostor. Tako cveti navadni brin, pogost prebivalec naših gora. 

Družina cipresovk (Cupressaceae) obsega poleg gojenih vrst cipres tudi štiri vrste brinov. Od nižin do gorskega pasu je najbolj razširjen navadni brin (Juniperus communis), na planotah in višjih hribih pa sibirski ali pritlikavi brin. (Juniperus alpina). Prvi je pokončen grm z zelo bodečimi iglicami, drugi pa ima veje polegle nizko nad tlemi, iglice pa so do kože bolj usmiljene. Sta dvodomna – moški cvetovi so na drugem grmu kot ženski. Cvetita z majhnimi rumenimi moškimi cvetovi, ženski pa so zeleni in neopazni. Zanimivo pa je, da so njuni plodovi, modro-črne jagode, v resnici omeseneli storži. Marsikdo pozna njihovo uporabno vrednost. V sredozemskem in dinarskem območju pri nas rasteta še smrdljivi in rdečeplodni brin.

V naših goratih gozdnatih območjih bomo od iglavcev lahko prepoznali še tiso (Taxus baccata). Večina ljudi jo pozna iz parkov kot sajeni grm. V naravi lahko zraste v do 15 metrov visoko drevo. Pri nas je edina predstavnica družine tisovk (Taxaceae), ki je samonikla. Kot brin je tudi tisa dvodomna. S cvetovi, ki so majhni, se ne postavlja preveč, zato pa so plodovi zelo vpadljivi – živo rdeči in celo užitni, če le pazite, da ne pojeste koščice. Ta je zelo strupena, strupeni pa so tudi ostali deli drevesa.

 Drobni moški cvetovi tise, ki je od leta 1976 zavarovana vrsta, saj je razmeroma redka.  Pri tisi je strupeno vse razen rdečih semenskih ovojev.

Predlagam, da si cvetove iglavcev ogledate v naravi. Marsikje v gorah še niso odcveteli in ne bo vam žal, če jih boste pogledali čimbolj od blizu. Mene so navdušili tako po barvah kot po obliki, ki je pogosto neverjetna geometrijska mojstrovina.

Alenka Mihorič

Literatura:

- Mayer, Joachim, 2005 (prev. Mag. Boris Turk): Katero drevo je to? Drevesa, grmi, okrasne lesnate rastline, Kranj, Založba Narava

- Jogan, N., 2001 (uredn.): Gradivo za Atlas flore Slovenije, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju.

- Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.

- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.

 

Komentiraj (1):

Stojan Torkar, četrtek, 9. junij 2011, ob 23:23

Ja, hvala za nazorne razlage o " gorskih vrtovih ". Sem mislil, da že kaj vem o gorskem cvetju, drevju ..., vendar pri prebiranju teh zapisov se vedno kaj novega naučim ali ponovno spomnim. Avtorici še enkrat hvala.

eXTReMe Tracker