Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Barbka Lipovšek - Ščetinin (1941-1975)

G-LAkademska v Vežici*


G-L: Zbornik AAO 1949 - 2009 (PDF)


Primorske stene - Vrh Ribežnov: Dvojno Veronikino življenje (IV, 4-5, 600 m)

Smer je posvečena Veronikini mami Barbki Lipovšek - Ščetinin, odlični slovenski plezalki iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Plezala: Iztok Lemajič in Veronika Ščetinin, 21 in 22. 1. 1996
Smer poteka v levem delu stene Vrh Ribežnov, sledi lepim, naravnim prehodom, vse do roba stene.

Opis: Cela smer poteka po snegu, ki je bil v spodnjem delu stene dober, v zgornjem pa prhek. Večina smeri se giblje med 70° in 75° s posameznimi odstavki do 85°. Avtorja smeri sta bivakirala štiri raztežaje pod robom stene.



Tenzing Norgay in Barbka Lipovšek - Ščetinin v Alpah
Foto: arhiv družine Ščetinin

G-L / Čopov steber: ... Prva ženska naveza; Barbka Lipovšek-Helena Lužar 16. septembra 1961.

G-L / Dobitniki Bloudkovih plaket: 1965 - Barbka Ščetinin - Lipovšek, Ljubljana / za alpinistične dosežke

G-L: Marjan Lipovšek

G-L / Zimska alpinistična sezona 1965/66: ... 7. III. sta zakonca Barbka Ščetini-Lipovšek in Peter Ščetinin (AAO) kot prva pozimi preplezala Zupanovo smer v Koglu (10 ur).

ponedeljek, 4. julij 2011, ob 05:30, Boris Štupar, ogledov: 4738

»Ampak kje?« sem se začudila.
Tedaj mi je padla v oči velika zajeda, ki se je vlekla vse do ozke travnate police, ki preči vso steno. Nad njo so sledile nove razčlembe. *

Darinka Petkovšek: Odšla je tiho, mirno, sama zase, kot se je tolikokrat - še se spominjam - odpravljala s komerkoli zgodaj zjutraj ob dveh, ob treh iz Tamarja – v Mojstrovko, Jalovec, v Šite ... Samo malo so zarožljali klini zvečer, nekaj tihih besed je bilo slišati in že je ni bilo več v jedilnici. Vsak vzpon ji je pomenil resno delo, ki zahteva moči. Kadar pa je bil naslednji dan namenjen počitku, je tudi Barbkin veseli smeh zvenel med nami in njen mehki, smejoči se in tako nekam prizanesljivi pogled se je srečeval z našim. Živo mi je pred očmi v tako našem Tamarju ...

V alpinistični odsek Akademskega planinskega društva se je vpisala leta 1959 in takoj pokazala izredne sposobnosti. »Barbka je fantastična,« je bilo slišati že takrat. Kdor ve, da je Barbkin oče tudi velik ljubitelj gora in alpinist, mu je jasno, da je Barbko popeljal v gorski svet on sam. Približal jih je ljubljeni hčerki z vso ljubeznijo planinca, z vso resnostjo alpinista, s prodorno in prefinjeno silo esteta in z občutljivo dušo umetnika glasbenika.
Staro komaj 14 let, leta 1955 - rodila se je 4. julija 1941 - jo je vzel s seboj v Slovensko smer v Triglavski severni steni, leto pozneje je bila z njim v Mali Rinki in potem še in še.
Zapiski vzponov AO APD zanjo v tista leta ne sežejo. Ko pa sem jo pozimi leta 1958/1959 srečala na društvu kot brucko - geografinjo (B turizem, A geografija) je v januarju že vpisano njeno prečenje Rinka-Turska gora in Rinka-Skuta maja že raz v Jalovcu in poleti med 21 vzponi - človek strmi ob osemnajstletnem dekletu - Herletova smer v Ojstrici, Jugov steber in dvakrat Čopov steber v Triglavski steni. In nato vsako leto 15 do 25 vzponov.
Če listam po tej knjigi vzponov, vidim, da Barbka ni hlastala le po najtežjih smereh cenila je vzdržljivost, ljubila je gore, vedela je, da jim vsak letni čas daje svojo barvo in svoj ton. Po dvakrat, trikrat v letu je preplezala tudi lažje smeri, če je videla, da je tako želel kdo, ki je bil manj izurjen. Bila je čudovit tovariš. Med vzponi v letu 1961 že berem kar štirikrat: Skalaško smer - dvakrat z Ladjo, trikrat Čopov steber, Aschenbrennerjeva smer v Travniku, Direktna v Špiku itd. Istega leta sta s Heleno Lužar preplezali kot prva ženska naveza Čopov steber in kot prva ženska naveza tudi Desno v Dedcu. To so sami veliki plezalni uspehi za starejšega plezalca, kaj šele za mlado dekle. Leta 1961 je zapisan tudi prvi vzpon s Petrom Ščetininom, takrat še študentom metalurgije, njenim poznejšim možem. Kdaj se je stkala med njima najglobljo izmed človeških vezi, ne vem, vem pa, da jo je prepletla trdna plezalna vrv in da so jo vpele jeklene vponke, počasi, za vedno … Čutila sem ob njiju, da sta se srečala dva človeka, rojena za gore, da jih skupaj doživljata v najtežjih smereh.

Že leta 1962 so se njuni skupni vzponi vrstili - med njimi so ponovitve nekaterih
težkih smeri doma (direktna v Šitah in Barbkino solo plezanje Hornove smeri v Jalovcu) in sedem vzponov v Treh Cinah (Tre Cime di Lavaredo).
»Barbka in Peter sta preplezala Diretissimo v Veliki Cini - prav ona kot prva ženska,« je tekel pogovor v jeseni, ko smo se spet zbrali v skromnih prostorih Akademskega planinskega društva.
Ob diapozitivih sta pripovedovala, drug drugega dopolnjevala po domače, preprosto, veselo, - mi pa smo ju zavzeto poslušali. - Nekaj z vlakom, nekaj peš,
s prtljago na nekakšnem vozičku na dve kolesi, ki sta si ga sama naredila – in uspela. Vsaka še tako drobna stvar je samo potrjevalo, kako sta se ujela ob delu in hotenju, v skromnosti in prisrčnosti dva izredna človeka.
Še tisto jesen, septembra, smo Barbki in Petru s skromnim darilom in toplimi željami v društvu - spet v našem Tamarju potrdili njuno skupno življenjsko pot. Nismo mogli več govoriti samo o Barbki ali samo o Petru - Barbka in Peter sta postala en pojem, vsak uspeh je bil njun uspeh - in tudi danes ne morem drugače.
Spomladi leta 1963 je Peter diplomiral, Barbka pa je postala mamica. Ljubka Katarinca ji je vzela nemalo časa, o tisto leto je še vneteje študirala; Barbka je bila ob vseh dosežkih v gorah tudi dober študent, saj je leta 1962 že diplomirala na 1. stopnji. Oktobra pa je že bila nekajkrat spet v gorah.
Leta 1964 je opravila s Petrom prvo ponovitev variante Aschenbrennerjeve smeri.

Ko je imela Katarinca dobro leto in je že lahko živelo ob razumevajoči babici in
dedu, ju najdemo v francoskih Alpah. Od pomladi leto 1965 se vrstijo vzponi v naših stenah - v Koglu, Špiku, Jalovcu, Rinki. Sredi poletja so bili na Kavkazu: preplezala sta Misses-Tou, Dych-Tou, Gruzinski steber in malo prečenje stene Bezengi - Barbka je bila prva ženska, ki je preplezala ti dve smeri.
Tudi v letu 1966 si sledijo vzponi doma in na tujem; doma prvenstvena v Vežici (Kamniške Alpe), 2. ponovitev Čopovega stebra v ženski navezi, na tujem spet v Cinah, v Petit Druju in drugod.
Spomladi leta 1967 je Barbka diplomirala. To leto je tudi ponovilo več težkih smeri: v ženski navezi Rumeno zajedo v Koglu in smer Debeljak-Fajgelj v Turski gori; s Petrom pa češko smer v Frdamanih policah. Vse to so bile prve ponovitve. - V začetku avgusta so zapisali naši časniki: »Naša najvišja Barbka!« V sovjetskih gorah (Pamir) sta prečila s Petrom Pik Lenin 7134m; bila je druga ženska, ki je prečila ta visoki orjaški vrh. Ob diapozitivih v jeseni je dodala: »Ni tako težko, o višina je strašna, komaj dihaš ... «
Niso pa Barbke odlikovali samo plezalni vzponi. V svojem majhnem o prisrčnem domu je skrbno gospodinjila in v njem je rastla in se razvijalo njuna nežna plavolasa Katarinca. Obenem pa je takrat že honorarno poučevala na pedagoški gimnaziji.

   
 

Barbka med treningom
Foto: arhiv družine Ščetinin

 

Barbka je bila tudi dober organizator. Dve leti (1968-1970) je bila predsednik Akademskega planinskega društva in je vedno, že prej in pozneje, z vso vnemo spremljala vsakoletne plezalne tečaje; prenekateri vzpon je zlezla s pripravniki in jih uvajala v lepote gora in plezanja. Sodelovala je tudi pri Planinski zvezi Slovenije - bilo je dve leti tajnik Gorske reševalne službe in sodelovala pri komisiji za alpinizem.

Spomladi leta 1968 je kot prva ženska ponovila Mosoraško smer v Anić Kuku v Paklenici. Konec maja sta bila s Petrom v zahtevnih švicarskih stenah (Böttletstock, Sötelistoek, Titlis). Barbko je tja povabila mednarodna zveza alpinistk.
V začetku avgusta nas je vznemirilo vest: Barbka in Peter sta ujeta v snežni metež 200 m pod vrhom Piz Badile (Berninske Alpe, Svica) - pet dni ... Bosta vzdržala, ju bodo rešili? Zanju pet dni ledenomrzle stvarnosti; za nas ena sama misel in želja, da bi vzdržala; za starše in Katarinco pet dni neizrekljive skrbi, napetosti, strahu, ena sama groza nemoči. Vendar - gora ni hotela … In po petih dneh: Barbka in Peter sta rešena! Še hranim sliko, ko ležita doma z zavitima omrznjenima nogama in hčerkica med njima.
Vzdržala sta - oba.

In ko so bile noge spet zdrave, so ju ob prostih dneh znova in znova klicale gore,
domače in tuje. To leto v jeseni je bila Barbka tudi stalno nameščena, vendar na šoli so rabili geografa in zgodovinarja, to je bil pogoj. Barbka se ni ustrašila, ni oklevala - poleg svoje diplome iz geografije in službe je v nekaj letih opravila še diplomo iz 1. stopnje zgodovine. - Njena diplomska naloga »Zgodovina planinstva do prve svetovne vojne«, je dobro premišljeno in skrbno opravljeno delo.
Leta 1969 sta s Petrom preplezala v avstrijskih (Wilder Kaiser), italijanskih (Punta di frida, Marmolada) in švicarskih gorah (Breithorn, Rifelhorn idr.) več zelo težkih. Tu sta ponovno preplezala tisto smer v Piz Badile, v kateri ju je ujel metež.
Barbka je bila zaradi svojih uspehov znana v mednarodnih alpinističnih krogih. Bila je član mednarodne zveze alpinistk Rendezvous haute montagne. Za knjigo o dosežkih alpinistk: Von der Krinoline zum sechstenGrad, Salzburg-Stuttgart 1967, je napisala poglavje o slovenskih alpinistkah.

   
  Barbka Lipovšek - Ščetinin
Foto: Marijan Lipovšek
 

V alpinistiki ni v navadi podeljevanje priznanj, vendar podeli Planinska zveza za izredno delo in uspehe srebrni in zlati znak Planinske zveze Slovenije. Barbka je prejela leta 1963 srebrni, leta 1971 pa zlati znak Planinske zveze Slovenije.
Leta 1971 je Barbka v drugo postala mamica, prišla je Veronika. Družinici ni bilo prizaneseno s skrbjo in bojem za malce bolj ustrezno stanovanje. A vse sta znala urediti s svojo iznajdljivostjo, skromnost jo in prizadevnostjo na robu zaščitenega Krakovega ob Gradaščici.
Prišle so tudi stiske: reševali so ji moža, ki je padel v steni Dedca, sama je šla z reševalno ekipo, dva dni iskala očeta, ki se je, čeprav dober in utrjen smučar, izgubil v megli in metežu. Tudi njega so srečno našli. V švicarskih Alpah pa je lansko leto sama sestopila po usodnem ledeniku, kjer je zdrsnil mož v razpoko, obvestit o nesreči reševalce - tudi tu gora ni hotela.
Življenje je vendar ob vseh naporih - morda ravno zaradi zmage nad njimi - tako čudovito. - Da, ko, ga zmoreš, ko ti proži svojo desnico in se ti nasmiha. In zdaj premišljujem, da se je letos proti koncu zime, ko so se začele semestralne počitnice, ko sta še januarja s Petrom bila na Tošcu, to čudovito življenje od Barbke obrnilo. Ujela jo je v svoje mreže najzahrbtnejša izmed bolezni. Vse je zmogla sama, vse sta zmogla s Petrom. Tega nista zmogla. Še danes ne morem prav dojeti, da se je Barbka poslovila od nas, da je ne bom več srečala. Barbke - tega skromnega, veselega, izrednega človeka; dobre, razgledane profesorice; te odlične plezalke kakršne še nismo imeli; ljubeče in skrbne mamice in žene ni več ... Tiste enostavne žene s kratko pristriženimi lasmi in blagimi, smejočimi se modrimi očmi, ki se mi je vedno zdela še dekle, ne bo več k meni; radi sva se pogovarjali o vsem. Tudi o planinski terminologiji. Kot geografinjo in alpinistko, predvsem pa kot ljubiteliico gora in vsega, kar je v zvezi z gorami, jo je hudo motilo naše neurejeno planinsko izrazoslovje, bodisi krajevno bodisi drugo. Ob vsem svojem delu se je lotevala tudi razčiščevanja teh pojmov. Najprej je sama za potrebe komisije za alpinizem pri PZS pripravila precejšen seznam pojmov in razlag, pozneje pa je delala v okviru literarne komisije pri PZS. Barbka je bila resnično neutruden delavec, človek bistrega duha, z zdravo ambicijo in izredno delavnostjo. Gradila je kamen na kamen v kleno zgradbo. Tako je gradila svojo plezalsko sposobnost pa svojo strokovnost in svojo prisrčno, ljubo družino.
In sredi tega dela, tega poletja (19. maja 1975), staro komaj triintrideset let, nam jo je iztrgala najbolj neusmiljena zmagovalka nad vsem živim - smrt.
Naj nam ostane spomin nanjo čimbolj živ, naj se ji klanjajo od daleč naše gore in naj ne velja prepoved, da ponesemo Barbki vsako pomlad na grob kako cvetico z gora - zaslužila jo je!

Darinka Petkovšek 
PV 1975/453-455  

Oznake: PV
eXTReMe Tracker