Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Plezanje v Vršičih

blog.siol.net - sosed:  ... in reševalna akcija med sestopom

V nedeljo sem si privoščil plezalno poslastico. S klubom smo se po dolini Kamniške Bele odpravili v Vršiče, kjer je izjemno bogata ponudba alpinističnih smeri vseh težavnosti.

V dobri družbi sem se lotil Lukmanove smeri (IV+/III, 150 m) in jo v tretjem raztežaju dodatno začinil z izletom v Zasavsko smer (V-), po sestopu pa smo v dveh navezah zlezli še Preložnikovo smer (V-/IV, 120 m). Tudi to smer smo nekoliko priredili ter v drugem raztežaju plezali po precej težjem terenu od predvidene II-III. S tem sem nehote poskrbel tudi za zabavo pod steno, kjer so kolegi, ki so seveda opazili napako naveze, v smehu ugotavljali, kako se ‘Jaka muči z eno švoh trojkico …’

Smer tudi v zgornjem delu ponuja zanimiv detajl in bil sem vesel, ko mi ga je, ponovno kot prvemu v navezi, uspelo zlesti. Ja, petica v plezališču se niti malo ne more primerjati s petico na vrhu zračne stene. Tako kot se ne more primerjati zadovoljstvo in ponos, ko stopiš na vrh stene, s tistim, ki ga čutiš (ali pa ne) v plezalnem vrtcu.

Kljub dvem preplezanim smerem pa se avantura tu še ni končala. Ob sestopu po neoznačeni poti, ki jo uporabljajo predvsem alpinisti za hiter dostop pod stene Vežice ali Vršičev, sem na najtežjem delu, ki zahteva že kar nekaj plezalnega ali pa alpinističnega znanja, predvsem pa minimalno opremo, kot je vrv, plezalni pas in pomožna vrvica, naletel na dva planinca, ki sta se znašla v nezavidljivi situaciji. Prvi je nemočno stal na vrhu nezaščitenega plezalnega dela poti, drugemu pa je sicer uspelo preplezati prvi skok, vendar je obsedel na polici pred drugim, še precej težjim. Ne vem koliko časa sta se tako gledala čez skale in čakala, da se bo ‘nekaj’ zgodilo, sem pa začutil močno olajšanje, ko sem iz nahrbtnika začel vleči štrik in ostalo opremo, s pomočjo katere sem planincema kasneje pomagal sestopiti.

Nočem pametovati, vsak naredi kak kiks, tudi sam sem ga že usral v hribih, ampak tole kar sem videl v nedeljo, je bila pa prekleto nevarna situacija. Podati se na neoznačeno pot, kjer ne veš kaj pričakovati in potem vztrajati, kljub temu, da vidiš, da ne gre in je plezarija na robu (oz. že pošteno prek njega) tvojih sposobnosti, ob tem, da se zadeve lotevaš brez potrebne opreme … V nedeljo popoldne, na povsem neobljudeni poti …

Vse skupaj bi se lahko končalo precej drugače. Z reševalno akcijo GRS, zvinom, zlomom … možnosti je precej, o nesrečnih dveh planincih bi konec koncev lahko brali tudi v ponedeljkovi kroniki. V tem primeru bi tekom dneva v moj poštni predal najverjetneje ponovno priromal link do tragične novice o nesreči v gorah. Nad maminim podpisom pa bi verjetno pisalo nekaj v stilu: “A res moraš rinit v hribe, glej kakšne nesreče se dogajajo?!” 


Komentarji:

Nick pravi: Vem, o katerem delu govoriš. Tam sva s prijateljico prvič zdrsnila in se rahlo potolkla, nakar sva brez vsake opreme (le polna luna nama je pomagala) vseeno brez večjih težav uspela pretolči se skozi spodnji del in najti prehode do doline.
Naslednjič sem vzel s seboj 15 m prusik (vem, vem, to je POMOŽNA vrvica), a sva imela kar opraviti. Nikakor ni nama bilo jasno, kako sva jo prvič sploh zmazala.
Ne, stvari niso vedno enostavne. Srečno še naprej!

Nevenka pravi: No, v življenju sem preplezala ene tri metre in sicer v globokem snegu v smeri od Vršiča na Mojstrovko. Bila je pomlad, kar se tam zgoraj ni ravno hudo poznalo, a ravno toliko, da ko sva z mojim bivšim ... bivšim … no, zelo bivšim, stala s cepini vpeta v steni, se nama je čez glavo vsul plaz, mešanica snega in kamenja …. Po najhitrejšem možnem postopku sem zaključila plezalno kariero. Potem sem šla še enkrat po plezalni poti na Šmarno goro in to je to. Sedaj osvajam Rožnik, Šmarno goro kvečjem po partizanski poti, Rašico in podobne griče. Po potrebi zapičim tudi zastavico.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

1 komentarjev na članku "Plezanje v Vršičih"

Stane Škrjanec,

Te lepe lovske poti ne uporabljajo 'predvsem alpinisti za hiter dostop pod stene Vežice ali Vršičev', temveč tudi kakšen navihani šodrovec, ki se mu zalušta zaiti v manj obljudene konce. Nad planinsko štorijo s srečnim koncem pa nisem niti malo presenečen. Kaj pa je tista uboga dvojkica, ki se tako rada pojavlja v različnih opisih na spletnih forumih. Po mnenju nekaterih jo lahko zleze vsak. Brez kakršne koli zadrege ...

Omenjeni Skokec pod Šraj peski je zanimiva zadeva. Od spodaj skoraj zamahneš z roko, a od zgoraj ...

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti