Martina Čufar: Čas hitro teče, spet se dolgo nisem oglasila, a kaj ko je vreme zadnje čase prelepo, da bi ga človek preživel za računalnikom.
Trebuh se počasi veča, mali vse močneje brca, v meni pa želja po plezanju ostaja enaka kot vedno in se ji prav nič ne upiram. Pravijo, srečna mama, srečen otrok. Sicer sem pred meseci, ko sem videla video Fanatic search - The girl thing, v katerem Španke plezajo z mega trebuhom malo pred porodom, rekla, da tega gotovo ne bom počela, a zarečenega kruha se zgleda največ naješ. A res plezam po občutku, do tam, kjer gre brez naprezanja.
Vas torej še malo popeljem po plezališčih. Takih, manj previsnih. V okolici Chamonixa sem veliko plezala v Gietrozu (na meji s Švico), kjer ti granitne platke, dajo misliti. Res lepa plezarija, a 6cjk se je za bat. Ko se enkrat navadiš na super tehnično plezanje, se v Maladieru, od 100 do 300 metrov visoki steni nad Clusom, počutiš že bolj domače. Prijetno je bilo tudi v Pont du Cruzu ter malo bolj previsnem Pas de Renard pri Vallorcinu, plezališčih primernih za poletno vročino, saj sta skriti v senci visokih dreves.
Za en teden sva se z Nicotom odpravila tudi na »kombi« plezalni trip v Vercors. To pordočje, JZ od Grenobla, nudi res vse česar si zaželiš. Plezališč je na pretek, za vse nivoje, dolge in kratke smeri, kapniki, strehe, plate ... Tistim, ki od Francije poznate le Ceuze in okolico Nice toplo priporočam nakup novega vodnika Escalade en Isere.
Midva sva najprej obiskala Combevieux, sledil je Pressels s Tina Dallom, ter Presqu'ile du haut. Za tiste željne težjih smeri, so super plezališča Pierrot Beach, Auberge Espagnole, La plage, Presqu'ile du bas, Romeyer…
Potem sem se za tri tedne vrnila v Slovenijo. Je treba delat! Med obveznostmi za Slovensko vojsko in zbiranjem »baby« opreme (hvala vsem!!!) sem seveda morala spet malo občutiti domačo skalo. Se pravi Bohinjsko Belo, Kupljenik, Blaščevo skalo, Warmbad, Kanzianiberg (ja, to je meni domače, čeprav je v Avstriji). Zanimivo je, kako določene smeri ostanejo »v telesu«, telo gre kar samo po steni navzgor in oprimek v roki začutiš še preden ga primeš. Govorim predvsem v smereh na Bohinjski Beli, ko sem jih plezala pred 15, 20 leti. Ne glede na oceno v vodničku, so se mi zdele vse lahke.
Moram se zahvaliti vsem, ki ste mi omogočili plezanje na »top rope«, Lučki, Nastji, Edwinu, Adrianu, Alešu … gotovo sem še koga spustila. Če vas zanimajo ocene smeri, ki sem jih plezala, le tole: vse so lažje od sestavljanja otroškega vozička ali urejanja raznih fransosko-slovenskih papirjev.
Nico je bil v tem času »moviestar«, so za Tv mountain.com posneli Max Power, prvo 8c v okolici Chamonixa, ter spektakularno streho v smeri Castapiagne rouge v Verdonu.
Martina Čufar