Med Grintovci: »Moderno je posedati v ležalniku. Pionirski duh izumira v nas in z nami. Sterilnejše in sterilnejše postajajo generacije ...« 24. maja 1931, sta Vinko Modec in Boris Režek splezala Severovzhodni raz Kalške gore
Boris Režek: V Koncu sva si dala opraviti pomladi. Zgodaj je še bilo. Smučanja sva se že naveličala; solnce nama je na Korošici izpilo zadnje moči. Zima 1931. l. za naju itak ni bila kaj prida. Modec si je zlomil roko, a meni je šel v trske že tretji par smuči.
Potajila sva vrvi in železje v oprtnikih, ko sva se o Binkoštih znašla med bistriškimi romarji; pa so naju menda pogodili - vse se naju je ogibalo. Še v temi sva se 24. maja odpravila iz Bistrice proti Žagani peči. Že nekaj let so nama bili v očeh previsi v severovzhodnem razu Kalške gore, a prilike nisva našla, da bi mogla pogledati vanje. Čakaje vremena, sva leto prej pretičala dolge dneve v oktobrski megli, a te bi imela tudi v Ljubljani dovolj. To pot je obetalo biti lepše. Zarja je rdela po vrhovih, ko sva za Žagano pečjo vstopila v grapo. Po skrepenelih ostankih plazov in gladki strmini sva bila v dobri uri v Sedlu. Obstala sva nad gozdom in ogledovala za smerjo. Orjaški steber se pne iz Sedla v dvestometrsko višino, kjer se zoži v rez, katere severozahodni bok strmo prepada v zajedo Sedla. Pečina je brez znatnejših začlemb. Temne lise se prepregajo med oblimi skladi. Tu pa tam je še ležala krpa snega, a po večjem se je bil že davno uletel.
Izbrala sva vstop na desnem robu preves. Ovirali so naju cepini, ki so na plezariji itak samo v napotje; toda z vrha smučati po samih podplatih bi bilo le tvegano. Modec, ki je moral prizanašati roki, je vzel vso prtljago nase. Vstopila sva ob 8. uri v poševni poklini, kakih 30 m od najnižjega odrastka v severozahodnem boku. Za dva raztežaja je šlo po skrotju in drnasti polici v malo lopico, kjer sva se ovekovečila z možicem in priliko porabila za počitek. Imela sva pred seboj, kakor sva videla že spodaj, dve možnosti. Na levo bi se dalo izlahka za rob, lesmer bi bila malce prisiljena, ker bi morala večkrat prečiti pod ogromnimi žmulami, ki pač - vsaj dandanes - ne puste plezalcu čezse. Na desni zapira polico s travo porasel skok, krušljiv, da se mi je vse drobilo pod prijemi. Nad njim ni bilo dosti bolje, ker stena povrhu še gine v previsu nad sneg. Zabijal sem vso dolžino vrvi do grede, ki gre visoko iz severozahodnega v južni bok razu in se konča v polički pod veliko žmulo.
Nadaljnjo smer kaže zajeda, ki z višino kakih 50 m meji žmulaste previse na bok stebra. Lepo je vztromljena in pečina je taka, da ji ni zaupati. Moral sem paziti, da ni bilo nikdar proste preveč vrvi, ker so me parkrat izdali varljivi stopi in je Modec vselej dobil kak obrok na glavo. Više je bilo že bolje. Po dveh raztežajih, ko sem se prav težavno izmazal iz zajede, sva dosegla razdrto polico pod previsom, ki sem ga že spodaj precej nezaupno ogledoval. Polica prehaja na raz, ki je tu zgolj še navpičen. Pogledal sem za rob. Gladke žmule se nizajo druga nad drugo, tako da ni videti stene. Brez glasu je zinil odkrnjeni kamen v globino. Na polici sva čakala. Previs je bil izdal svojo slabost koj, ko sva si ga ogledala.
Globoko pod nama so hodili turisti na Sedlo. Kamenje, ki se je prožilo med plezanjem, jih je opozorilo na naju. Zabavno je bilo poslušati. Vsako besedo sva razločno slišala v brezvetrni tišini. - Solnce je pravkar pričelo greti in prileglo se je malo posedeti. Bila sva že nad višino Legarjev. Mračna stena Kogla je bila vštric naju. Na Brani se je bliščal sneg. Kakor kupola mogočne katedrale se je zdel njen vrh. Prepadne stene se greze v večni senci nad Žmavčarji. Neraziskan svet je to, plezalsko nezanimiv, a vendar labirint, ki mu ne bo izlahka najti izhoda. Tostran v dolini so že zelenele bukve po bregovih, tu gori pa še ni bilo čutiti pomladi. Za hip se je skrilo solnce med oblaki in že naju je zamrazilo.
Naprej sva morala. Previs je bil na vrsti. Že prej sva zabila nekaj klinov, da sva se varovala med počitkom; saj polica ni drugega ko par večjih stopov. Stopil sem Modecu na hrbet, zabil v previsu klin, se izvesil, da sem dosegel špranjo, ki sem jo prešel v vesni prečnici do roba, še nekaj napetih trenutkov plezalske akrobatike in že sem bil na vrhu. Stisnil sem se v poklino in v naporni drži zabil klin! V poklini sem gvozdil v delni oporni drži. Enostavnejši način je to in mnogo manj naporen. Seveda mora teren dovoljevati to, moderno »ekstravaganco«, ki se zdi nekoliko vratolamna; saj je v opreki z običajnimi normami plezalne tehnike. Danes, ko itak ne plezamo več mnogo iz klasičnega troopornega položaja - ker je mogoč le v srednjem terenu in v enostavnih detajlih - se moramo zadovoljevati z dvema oporama ali včasih zgolj z eno, ki je še največkrat - klin. Nad poklino sem se zasidral na udobni polici. Spravljanje oprtnika naju je precej zamudilo, ker se je vedno kaj zatikala. Preveč se pa nisem upal vleči, ker bi se lahko primerilo, da bi cepina z oprtnikom vred odbrenkljala čez steno. Za vlačenje prtljage ne uporabljava posebne vrvice, temveč varovalno vrv samo, ne da bi se razvezovala. V previsu sem v karabiner vpel samo eno vrv; tako tudi v poklini. Na prosto vrv je Modec z vodniškim vozlom napravil zanko ter vpel s karabinerjem zanke cepinov ter obroček oprtnika, potem ko je potegnil dovolj vrvi k sebi. V krajših detajlih se ta način zelo obnaša, posebno ker sta plezalca na drugi vrvi normalno varovana.
Polico sva prešla na desno. Smeri ni bilo treba izbirati. Gladka 20-metrska plat je visela pod znatnim previsom. Ni težavna, a previs je hotel imeti besedo. Na noben način ni pustil klinov v zasigane špranje. Modec je moral na pomoč. Namestila sva se, kolikor se je dalo, v izpostavljenem položaju. Res sem zgoraj zataknil klin; ko pa sem udaril po njem, mi je zažvenketalv globino in še dva za njim, preden mi je uspelo. S tegom sem dosegel rob in se odplazil po labilnem grušču v enostaven kamin, ki izstopa že na plečih, kjer se strmina popolnoma skloni v slemenasti raz.
Do kolen sva stala v razmočenem srencu. Z jugovzhodne stene tod sili rušje med skale. Razdrapano pečevje tvori fantastične oblike. Rdečine se menjavajo z gladkimi pločadami in čez robove so se sklanjale zledenele opasti. Ta stena daje plazove, ki se stezajo s svojimi jeziki po obeh grapah v dno Konca. Vse sleme je imelo še čisto zimsko podobo. Raz je sicer dobro razčlenjen, a spričo snega sva morala lezti po kopnih, gladkih in strmih mestih, tako da je imela na Sedlu zbrana publika zanimivo predstavo. Težjih mest na razu ni. Krušljivo je precej, a v kopnem bi šlo izlahka. - Izstopila sva na severovzhodnem vrhu. Štiri ure sva plezala. V dolinah je valovila megla, v grebene se je zaganjal sever. Stisnjena med skalami sva prežala za solncem. Na Kalcah sva gledala drobne pike. Trop gamsov se je sprehajal po plazeh Jermanovega turna. Prostrana pobočja med njim in Mokrico tu sem do Grebena so smučarski paradiž. Le redkokdo zajde vanj. Kdo bi tudi hodil v to divjino, kjer se trgajo plazovi z meječih jo sten in se zasipavajo sledi za teboj za vedno! Moderno je posedati v ležalniku. Pionirski duh izumira v nas in z nami. Sterilnejše in sterilnejše postajajo generacije ...
Vračala sva se po Kalškem Grebenu do poti. Na Sedlu se nisva mudila. Koča je bila naphano polna. Ljubitelji gorske prirode so se v občutnem mrazu še pred njo navduševali nad solncem. Po plazu sva bila v malo minutah v dolini. Dan je bil še dolg, ležala sva v voljni travi in mislila vsak zase.
Neobritih strnišč in v pokrpanih plezalnih hlačah sva zbujala vseobčo pozornost bistriške »elite«. Z dopadenjem sva gledala, kako je ubijala čas. Ne rečem, da človek včasih ne sede rad v veselo druščino; saj smo si plezalci menda le med seboj odljudni, a nedeljkarsko nacejanje v obliki družinskega izleta ni po našem samčarskem okusu. Ljudstva se je kar trlo, da naju je skrbelo za ležišče. Pa sva vso noč mirno spala na prostem pogradu. Ne da bi kazala kako popadljivost: pa nihče se ni drznil leči v najino bližino! - Z zadovoljstvom je Modec ugotovil, da naju družba ne smatra sebi enakim.
Boris Režek
PV 1936