Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Furlanski Dolomiti: V pravljičnem svetu Cridole in Monfalconov

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

torek, 24. maj 2011, ob 05:29, Matija Turk, ogledov: 3011

Matija Turk: Malokdo od obiskovalcev Dolomitov pozna gore kot so Monte Cridola (2581 m), Monfalcon di Forni (2453 m) in Monfalcon di Montanaia (2548 m). Te gore so Furlanski Dolomiti, strmi, krušljivi, razsekani in samotni. Igra narave je tu v kamnu ustvarila nekatere najbolj neverjetne in drzne oblike, tu lahko vidimo prizore, ki jih ne bomo uzrli nikjer drugje v Alpah.

Po dolini reke Tilment se vije ozka cesta proti prelazu Mauria. S prelaza se cesta spusti v dolino reke Piave in pred nami se odpre pogled na dolomitsko skupino Marmarole. Stojimo na pragu Dolomitov, gorstva, ki velja za zibelko alpinizma. Ob boku “klasičnih” Dolomitov se dvigajo vzhodno od Piave Furlanski Dolomiti. S ceste, ki vodi od kraja Forni di Sopra na prelaz Mauria, se nam odpirajo pogledi na nažagane grebene in stolpe, mistično ovite v koprenaste meglice in oblake. To je pravljični svet Monfalconov in Cridole, svet neštetih stolpov in vrhov, na katere ne vodi nobena planinska pot. Podoba pristne gorske divjine, ki očara slehernega obiskovalca.

 
Skrivnostna Cridola
Prav nič nenavadno ni, da so ti osupljivi prizori pritegnili pozornost človeka, ki je svoje življenje posvetil odkrivanju gora. Konec 19. stoletja so popotniki po dolini Tilmenta v Dolomite potovali peš, saj so bile ceste slabe ali pa jih sploh ni bilo. Med njimi je bil tudi Julius Kugy. Ob povratku z uspešne ture v Marmarolah poleti 1884, je Kugy uspel pridobiti vodnika Pacifica Orsolino za vzpon na Cridolo, na katero do tedaj še ni stopila človeška noga. Kljub pripovedovanju domačinov, da je gora nedostopna, sta brez težav odkrila ključne prehode in dosegla vrh. Smer njunega pristopa, danes znana kot “Via Orsolina-Kugy”, je ostala nezavarovana in izkušenim gornikom ponuja doživetje neokrnjene gorske narave, kakršna je bila v času njunega pristopa. Plezalni del vzpona na Cridolo, ki se prične v škrbini Tacca del Cridola, odlikujejo fantastični pogledi na razsekane stolpe Monfalconov. “Pogled, ki mu ni enakega” je pisal Kugy. “Monfalconi, čarobni svet” ali “prizor veličastne divjine”so zopet vzklikali drugi.  
V osrčju svojih sten skriva Cridola osupljivo delo narave. Razkrije ga le tistim, ki se drznejo vstopiti v njene strmine. To je 15 m visoka skala, ki stoji na ozkem pomolu nad prepadi. Erozija ji je spodjedla že skoraj ves podstavek, skala pa kot da kljubuje vsem silam narave…
 
 
Slovenske sledi
Ko teče beseda o Furlanskih Dolomitih ne moremo mimo imena Valentina Staniča. Duhovnik Valentin Stanič, ki se je med drugim leta 1800 sam povzpel na Veliki Klek (Grossglockner 3798 m) le dan za prvopristopniki, velja zaradi svojih drznih samohodniških podvigov za prvega alpinista v Vzhodnih Alpah. Ko je v jasnih dneh gledal z rodne Goriške na zahod, mu gore v daljavi, dvigajoče se nad beneško ravnino, niso dale miru. Vse dokler jih ni obiskal in kot prvi stopil na Monte Pramaggiore (2478 m). Več kot stoletje za Staničom, v času med obema svetovnima vojnama, so bili tu ponovno na delu Slovenci. Drzna naveza, Edo Deržaj in njegova žena Mira Marko Debelak, je zapustila trajno sled v severni steni Creste Brica (2382 m). Temu odmevnemu podvigu so sledili novi vzponi slovenskih alpinistov na vrhove Cima Barbe (2293 m), Cima d’Arade (2503 m), Punta Mántica (2500 m) in Monfalcon di Montanaia (2548 m).
 
 
Campanile, najlepši zvonik 
Monfalconi, nasprotno od Cridole, svojega čudeža narave ne skrivajo. Na južni strani te majhne gorske skupine, se na vrhu doline Val Montanaia dviga samotni stolp Campanile di Val Montanaia (2173 m). Elegantni, 300 m visoki monolit stoji sam samcat sredi slikovite gorske krnice in je postal prava ikona Furlanskih Dolomitov. Po smeri, ki sta jo leta 1902 preplezala Avstrijca Viktor Wolf von Glanvell in Karl Günther von Saar se je povzpelo že nešteto alpinistov. Čeprav gre za klasično in najlažjo smer, ki vodi nanj, je ključno mesto precej težko, k večji težavnosti pa pripomore tudi zaradi pretiranega obiska zglajena skala. Pod stolpom stoji na planinskih tratah bivak Perugini, od koder lahko opazujemo naveze, ki se po tej strani po vrveh spuščajo k vznožju. Zaradi previsne stene v spodnjem delu, poteka zadnji del spusta prosto po zraku. Bivak Perugini je zaradi slikovitega okolja in predvsem zaradi “najlepšega zvonika” priljubljen cilj pohodnikov, ki se do njega podajo od koče Pordenone.
V zatrepu krnice, kjer kraljuje Campanile, se najvišje nad okoliškimi vrhovi dviguje Monfalcon di Val Montanaia. Najlažji pristop nanj vodi iz sosednje doline Val Monfalcon di Cimoliana. Ko, sledeč obledelim rdečim pikam, po krušljivem skalovju dosežemo vrh, se nam odpre pogled na celotne Furlanske Dolomite, na vzhod pa seže oko vse tja do domačih Julijcev. Na vrhu nas prevzame tiho veselje nad prelepim svetom, ki nas obdaja, in globoko v sebi čutimo, da se bomo semkaj še vrnili…
 
 
“Se tu vens cà sù ta’ cretis…” Če prideš semkaj na te vrhove… boš našel trato polno planik. Tako je prepeval furlanski pesnik Arturo Zardini v svoji pesmi Stelutis alpinis (Planike). Če prideš semkaj med te vrhove, boš odkril še veliko več. Ni potrebno, da se podaš nanje, vso lepoto furlanskih gora lahko občutiš na varnih označenih poteh, ki potekajo okoli vrhov, mimo prijaznih bivakov in planinskih koč. In če boš imel srečo, boš ob večerih lahko prisluhnil pesmi Stelutis alpinis, ki jo radi zapojejo italijanski planinci. Potrebno je narediti le majhen korak, prestopiti domači prag in odkriti nova obzorja.
 
 

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Svet & ljudje št. 9, septembra 2009.
 
eXTReMe Tracker